Sirija in njeno pogrezanje v državljansko vojno

Konec preteklega tedna je bilo v mestu Džisr al Šugur ubitih več pripadnikov vladnih sil. Vladna stran jih je naštela 120, ampak iz dosedanjih izkušenj je jasno, da je te informacije priporočljivo jemati z določeno zadržanostjo.

Ker v Siriji že od začetka nemirov vlada medijska blokada, nihče ne ve, kaj natančno se pravzaprav dogaja. Zato prihaja do takšnih zmedenih situacij, kakršna se je v torek zvečer pripetila France 24 (http://www.france24.com/en/20110607-syria-ambassador-france-resigns-live-france-24-lamia-chakkour-al-assad): ko so sirsko ambasado zaprosili za komentar zadnjih dogodkov, se je v oddaji Debate po telefonu oglasila ambasadorka in na presenečenje vseh naznanila svoj odstop. Izrecno je povedala, da zaradi ekstremnega nasilja nad neoboroženimi civilisti podaja odstopno izjavo. To je potem ponovila še na francoskem kanalu (France 24 oddaja v angleščini, arabščini in francoščini).

No, je to vest kmalu zanikala sirska državna televizija, za njo pa še Al-Jazeera in Al-Arabiya. Zdaj je jasno vsaj dvoje: prvič, da tisti glas v resnici ni bil glas sirske ambasadorke, in drugič, da imajo na sirski ambasadi v Franciji resne težave.

Da se sirski režim počuti zelo ogroženega, je postalo jasno 5. junija, ko je podprl proteste na Golanski planoti (ta dan zaznamuje arabski poraz leta 1967). V spopadu z izraelskimi silami je bilo ubitih 23 protestnikov, več kot sto pa ranjenih. Krivdo za to nosi kajpada v največji meri sirska vlada, toda iz nekega povsem človeškega vidika bi se lahko tudi Izraelci vprašali, ali je bilo vse skupaj res potrebno. Najbrž bi se dalo zadevo urediti še kako drugače.

Sicer pa je izraelski odnos do sirskega režima čuden, na prvi pogled popolnoma nelogičen. Človek še nekako razume, zakaj so pri ameriški vladi tako lobirali za Mubaraka, toda pri Siriji je zgodba povsem drugačna. Asad se konec koncev zelo dobro razume z Iranom, poleg tega je vsaj na verbalni ravni odkrito sovražen do judovske države. Zdi se, da so se Izraelci do zdaj zanašali na to, da pes, ki laja, po vsej verjetnosti ne grize. A kljub temu postaja vse skupaj vsaj skrajno neprijetno.

Omenjeni udarec vladnim silam v mestu Džisr al Šugur razlagata obe strani po svoje. Uporniki trdijo, da je v vojski prišlo do upora. V tem smislu naj bi prišlo do spopada znotraj vojske. Glede na število ubitih – če podatki seveda držijo – je razlaga celo precej verjetna. Je pa možno tudi to, da je vladna stran številke malce napihnila, saj bi s tem na nek način upravičila brutalno zatrtje vstaje. V vsakem primeru se bo z vsakim novim dnem vstaje število dezerterjev še povečalo.

Kot opozarja na svoji spletni strani (http://www.joshualandis.com/blog/) Joshua Landis, poznavalec razmer v državi, je lahko režim upravičeno strah tudi za ekonomijo: hoteli so zaprti, banke pozivajo svoje stranke, naj odplačujejo dolgove, ki jih bodo morale tako in tako prestrukturirati, skratka, razmere postajajo kritične.

Ob vsem tem sta Velika Britanija in Francija včeraj varnostnemu svetu predložili osnutek resolucije, v kateri bi obsodili vladno zatiranje protestnikov. Čeprav ni v bistvu na nobeni strani kakšne konkretne želje ali pripravljenosti na posredovanje, bodo zaradi libijske avanture po vsej verjetnosti težave z Rusijo in Kitajsko.