Rešitve za begunce ne znajo najti, a so zanje priročni za nabiranje točk

Naša moralna dolžnost do beguncev je znova ustvariti varno Sirijo, je včeraj v britanskem časniku The Telegraph zapisal dolgoletni londonski župan Boris Johnson. Med tem, ko množice ljudi prihajajo v Evropo ne le iz Sirije, temveč tudi iz Afganistana, Iraka in drugih kriznih žarišč, kjer so zaradi stališč, prepričanj ali narodnosti ogroženi, evropska politika še vedno nemočno išče rešitev za nastale razmere. Vedno glasnejši so tisti, ki (smiselno) zagovarjajo, tako kot Johnson, da je begunsko krizo treba reševati tam, kjer nastaja, a očitno ni znanja, volje in pripravljenosti za iskanje rešitve niti za posledice, ki se kažejo v Evropi, kaj šele za vzroke na drugih celinah, od koder begunci prihajajo.

Begunci in kamioni kot sredstvo političnega prepričevanja Begunci medtem že postajajo predmet političnega tekmovanja in nabiranja točk, pa tudi ogledalo zelo različnih političnih stališč in pristopov. Hrvaška je, na primer, zaprla še edini delujoči mejni prehod s Srbijo Bajakovo/Batrovci za tovorni promet, kar Srbija opisuje kot enostransko dejanje, s katerim želi Hrvaška doseči, da Srbija ne bi pošiljala beguncev samo na njeno mejo, in grozi s povračilnimi ukrepi, ki "bodo za Hrvaško zelo škodljivi".

Hrvaški premier Zoran Milanović odkrito namiguje, da sta Budimpešta in Beograd dogovorjena, notranji minister Ranko Ostojić pa, da avtobusi iz Preševa na jugu Srbije namerno peljejo samo naravnost v Šid ob meji s Hrvaško pri Tovarniku. Kako drugače si to razložiti, ko pa so pred nekaj dnevi znova odprli mejni prehod med srbskim Horgošem in madžarskim Röszkejem, kjer po zadnjih poročanjih ni nobenega begunca, se sprašuje Ostojić. V Tovarniku je zdaj mirno, a Srbija pošilja begunce na hrvaško mejo nekoliko severneje, pri Iloku. V hrvaški vladi so prepričani, da so to že tisti "za Hrvaško zelo škodljivi ukrepi", s katerimi je grozila Srbija.

Slovenija in Madžarska nista prvi schengenski državi na poti beguncev iz Turčije Slovenija zagovarja, da ima kot država na zunanjem robu schengenskega območja dolžnost varovati zunanje meje, a se ob tem pozablja, da Slovenija ali Madžarska sploh nista prvi državi schengenskega območja na poti beguncev, ko pridejo sem. Propustnost morske meje med neschengensko Turčijo in schengensko Grčijo pa je bolj kot zaradi pravnih razlogov v zvezi s schengensko mejo problematična tudi zaradi tega, ker omogoča izjemne zaslužke tihotapcem ljudi, ti za kratke vožnje v preobremenjenih in iztrošenih čolnih zaračunajo izjemno visoke zneske. Varovanje turško-grške morske meje tako ima vsaj dve pomembnejši poslanstvi: rdečo luč za izjemno dobičkonosne prevoze in, še najpomembnejše, preprečevanje humanitarnih katastrof. Podobno je tudi med Libijo in Italijo na Sredozemskem morju, ki ga je zaradi zemljepisnih značilnosti veliko težje nadzirati kot krajše razdalje med turško celino in grškimi otoki.

Skozi Slovenijo je do zdaj skupno prišlo (in odšlo) manj beguncev, kot jih je na Hrvaško vstopilo samo prejšnjo noč. Hrvaška z mnogo avtobusi in do zdaj še 11 vlaki begunce vozi na Madžarsko, do slovenske meje so načeloma prišli samo tisti, ki so se tja odpravili v lastni režiji.

Ena Evropa, veliko razlik Kot da se ne bi mudilo, so se notranji ministri evropskih držav sestali šele danes. Zagotovo bodo do izraza spet prišle razlike, ki bodo po vsej verjetnosti tudi srečanje predsednikov vlad jutri obsodile na neuspeh. Države višegrajske skupine so odločno proti kakršnemkoli sprejemanju beguncev, niti baltske države jim niso naklonjene. Države zahodne Evrope so uvedle načelne omejitve, a begunci vendarle vsakodnevno prihajajo. Tranzitne države, med katerimi sta tudi Slovenija in Hrvaška, po sprejemu in oskrbi z vodo, hrano in, če je potrebno, zdravniško pomočjo, poskrbijo predvsem in zgolj za to, da begunce pospremijo do naslednje države. V teh državah tako ali tako ne bi želeli ostati in bi pot naprej prej ali slej poiskali sami.

Kako razmišljajo nekatere evropske države Slovenija: v skladu z zavezami, ki izhajajo iz schengenskega sporazuma, daje velik pomen varovanju zunanje schengenske meje na meji s Hrvaško, zato nasprotuje pošiljanju beguncev na svoje meje. V skladu s sprejetimi dogovori zagovarja, da bi morali biti begunci registrirani v prvi državi Evropske unije. Begunce, ki so prišli na njene meje, je sprejela in jim izdala dovoljenja za zadrževanje do 60 dni, a so ti ali v lastni režiji ali ob pomoči pravega nasveta v sprejemnih centrih večinoma že vsi našli pot do Avstrije, ta je zavrnila le redke. Zavzema se evropsko udeležbo in pomoč ter je pripravljena sprejeti sistem kvot.

Hrvaška: predsednik vlade Zoran Milanović je povedal, da je beguncem, ki pridejo na njene meje, treba omogočiti nadaljevanje poti v države, kamor želijo. Hrvaška ne more biti končna postaja za begunce, ki tam ne želijo ostati, Evropska unija pa bi morala vplivati na Turčijo in Grčijo ter jim pomagati pri zapiranju te begunske poti. Sistem kvot bi Hrvaška lahko sprejela.

Madžarska: premier Viktor Orban nasprotuje kakršnemukoli sprejemu beguncev, tudi v okvirju kvot, ki jih predlaga Evropska komisija. Čeprav so že postavili štirimetrsko ograjo vzdolž 175 kilometrov meje s Srbijo in pospešeno nadgrajujejo žičnato ograjo na 41 kilometrih meje s Hrvaško (preostalih 330 kilometrov te meje je večinoma reka Drava), begunci najdejo način za vstop na Madžarsko – kljub temu, da je nedavno spremenjena zakonodaja prehod meje zunaj mejnega prehoda in poškodovanje ograje opredelila kot kaznivo dejanje in da nekatere zaradi tega čaka srečanje s sodnikom.

Avstrija: potihoma sicer sprejemajo begunce iz Madžarske in (v bistveno manjši meri) Slovenije, a obenem napovedujejo možnost vračanja ljudi v tiste države Evropske unije, od koder so prišli: torej Slovenijo, Hrvaško in Grčijo. Prizadevajo si za okrepljeno podporo državam od Turčije do Slovenije v prepričanju, da bi to zmanjšalo naval na meje.

Nemčija: po začetnem navdušenju ob odprtju meje za prebežnike je kanclerka Angela Merkel ob uvedbi mejnih nadzorov z Avstrijo in prekinitvi železniškega prometa med Nemčijo in avstrijskim Salzburgom jasno povedala, da ekonomskih migrantov ne bodo sprejeli. Prav tako je poudarila, da mora Evropa solidarno prevzeti odgovornost za begunce in da bo Nemčija zagotovo tudi sama prevzela velik del te odgovornosti. Evropska komisija: zagovarja sistem kvot, s katerim bi se število beguncev, ne le iz Grčije in Italije, kjer vstopajo, temveč tudi iz Hrvaške, Madžarske in Slovenije, kjer tranzitirajo, solidarno porazdelilo med vse članice – a njihovi načrti ne dohitevajo dotoka ljudi in so utemeljeni na bistveno manjšem številu ljudi, kot jih je v resnici prišlo v Evropsko unijo. Obenem od Grčije zahtevajo več odgovornosti, ta je do zdaj ni pokazala, saj je nekritično spuščala naprej velike valove beguncev.