Rajska Tajska: "Eno je biti turist, drugo je tu živeti"

Helena Klaič je pred šestimi leti začela povsem novo življenje. Pustila je službo v Sloveniji, prodala hišo in se odselila na rajski tajski otok Phuket, kjer je uniformo medicinske sestre zamenjala za obleko uspešne poslovne ženske.

Pred šestimi leti ste razprodali vse, kar ste imeli v Sloveniji, in se z vso družino odselili na Tajsko. Kaj je bil povod za tako pogumno odločitev? Po eni strani je odločitvi botrovalo moževo zdravstveno stanje, ki se mu je po vsakem obisku Tajske izboljšalo, po drugi strani pa večna želja živeti v teh krajih. Poleg tega je bila Tajska preprosto edina dežela, ki sem si jo po končanem dopustu lahko predstavljala kot naš drugi dom.

Selitev vse družine je kar velik in zahteven projekt. Na selitev smo se pripravljali dobro leto, zelo intenzivno pa zadnje štiri mesece. Posebnih ovir ni bilo, saj sva z možem vse podrobno načrtovala, zato so stvari tekle precej gladko.

Poleg osebnih stvari smo na Tajsko preselili tudi svoje tri kužke, muci smo morali pustiti doma, saj življenje zanju tu ne bi bilo primerno. Največ dokumentacije je bilo treba urediti za njih. Zataknilo se je le pri papagaju, ki je zaradi takratne ptičje gripe ostal brez vstopnega dovoljenja. Pustili smo ga pri mojih starših, na Phuketu pa se nam je pridružil maja lani.

V Sloveniji ste se preživljali kot medicinska sestra, na Tajskem pa ste izjemno zaposlena poslovna ženska, ki se ukvarja z nepremičninami. Precej velika sprememba, morda nekoliko nenavadna, saj bi pričakovali, da se bo vaše življenje na Tajskem umirilo. Po selitvi je bilo naše življenje precej mirno, a to prinaša tudi dolgočasje in čeprav živimo na otoku, kjer ljudje predvsem počitnikujejo, tega ne moreš početi vse življenje.

Že pred leti sem se odločila za študij ob delu, saj si nisem predstavljala še desetletja delati kot medicinska sestra. Želela sem si bolj urejene službe, kar zadeva delovnik. Nikoli mi ni bilo težko trdo in veliko delati, sem pa vedno težje prenašala menjavanje ritma, spanje podnevi, delo ponoči ...

Posel, s katerim se ukvarjam, je tudi zame presenečenje. Nepremičninski trg je tu bolj moška domena, ženske smo bolj redke, sploh kot lastnice nepremičninskih agencij. Prednost je, da smo toliko bolj prepoznavne. Ukvarjam se tudi s turizmom, ki ga nameravam tako po obsegu kot po ponudbi razširiti.

Tajska je znana kot dežela nasmeha in prijaznih ljudi. Kaj bi o vaši "drugi domovini" lahko rekli sami? Res je, Tajska je dežela nasmejanih in prijaznih ljudi. Vendar je eno, ko si na Tajskem kot turist, ko tukaj živiš, pa je to povsem druga zgodba. Ob selitvi nismo poznali nikogar razen ene tajske družine. Prav za vsako malenkost smo bili sami, nismo poznali ne jezika ne načina življenja. Dejstvo je, da sta si naša in njihova kultura povsem različni, kar je za nas povsem običajna komunikacija, je za njih lahko velika žalitev.

Učili smo se iz svojih napak, ki jih je bilo veliko. Po vseh teh letih je precej lažje, predvsem je lažje, ko si pridobiš spoštovanje domačinov.

Med turisti je Tajska priljubljena tudi zato, ker je poceni. Je tudi življenje poceni? Lahko je precej poceni, lahko je drago. Odvisno od tega, kje živiš, kakšne so tvoje potrebe in želje. Phuket je kot največja turistična destinacija zelo drag. Za nas tujce je življenje kar drago, poceni ni niti za domačine. Še najbolj preprosti obroki tajske hrane so tu dražji kot v Bangkoku. Da o navitih cenah v turističnih krajih sploh ne govorim. Dražje so tudi najemnine, cene nepremičnin so primerljive z evropskimi, velikokrat jih celo presegajo.

Ste se na Tajskem ustalili? Z možem prihodnost vidiva tu, saj v tem trenutku nimam želje po selitvi. Vendar takih stvari nikoli ne moreš dokončno napovedati. Vsekakor si za vedno želim živeti nekje na toplem.

Kar zadeva otroke, pa je zgodba drugačna. Po študiju si želita delati v tujini, si pridobiti različne izkušnje. Brina sanja o Evropi, Kanadi in New Yorku, Jakob pa bi šel najprej še na študij v Anglijo, nato si najbolj želi službe, razpete med Azijo in Evropo.