Srdjan Cvjetović

Sreda,
2. 9. 2015,
6.58

Osveženo pred

8 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Natisni članek

begunci Budimpešta železniška postaja

Sreda, 2. 9. 2015, 6.58

8 let, 7 mesecev

"Pred očmi imam samo varnost svojega sina"

Srdjan Cvjetović

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2
En sam trenutek vojne grozote prisili v pisanje povsem nove življenjske zgodbe, tiste, v kateri temeljne vrednote, kot so mir, svoboda in varnost, postanejo edino, za kar se je vredno boriti.

Videl me je v tistem podhodu, ki mu rečejo "tranzitno območje", kamor oblasti zbirajo begunce, ki jim je uspelo priti do Budimpešte, naprej pa jim ne pustijo več. Visok in suh možakar v svojih poznih dvajsetih ali morda zgodnjih tridesetih je prišel do mene in začela sva se pogovarjati. Najprej me je vprašal, kako to, da sem se znašel v "tranzitnem območju", če pa, kot pravi, večina tja dol ne pride. Če pa že, jih gledajo ali fotografirajo "kot muzejske eksponate ali kot v živalskem vrtu".

Trenutek, ki je spremenil vse A pogovor se je neizogibno preusmeril nanj in njegovega približno petletnega sina, ki se je ves čas najinega pogovora mirno igral. Povedal mi je svoje ime, celo svoj sirski potni list mi je pokazal, a me je prosil, naj imena ne zapišem v članku. "Moje ime ni pomembno, če je kaj pomembno, je pomembna moja zgodba, ki si jo v marsičem delim z mnogo svojimi sonarodnjaki."

Ni me presenetilo niti to, da ni bil navdušen nad tem, da bi objavil njegovo fotografijo. Ni mi prepovedal, prijazno me je prosil, naj tega ne storim. Razumem ga, del njegovih sorodnikov je še vedno v Siriji.

Še preden bi ga morda vprašal, mi je, medtem ko je gledal svojega sina, kar sam povedal: "Njegove mame ni več. Letalska bomba, namenjena nekemu strateškemu cilju, je zgrešila in zadela civiliste. Med žrtvami je bila tudi moja žena."

"Moral sem pustiti vse, takrat je vse moje življenje postal moj sin" Tragično novico je izvedel v Dubaju, kjer je delal in tako preživljal svojo tričlansko družino. O svojem delu ni povedal veliko, predvsem pa prav nič slabega. "Z mojo plačo smo lahko dobro živeli, a največja cena je bila ta, da smo bili le redko skupaj."

A ko je sin v domovini ostal brez mame, se je odpovedal varnosti službe in rednega dohodka ter se odpravil domov. "Moral sem ga rešiti, ne le zato, ker je ostal sam, temveč ker so se tudi sicer razmere izjemno poslabšale. Sirija kot država ne obstaja. Proti komu naj se boriš, če so sovražniki tako zločinci samooklicane Islamske države kot tisti uradni režim?"

Prebežnik kljub veljavnim dokumentom V svojem potnem listu ima vizume za več držav, tudi kakšnega evropskega, a jih nima njegov sin. Tako se je sredi maja začela njegova pot mimo mejnih prehodov, edina, kjer sta on in sin lahko ostala skupaj. Iz Sirije v Turčijo, od tod na grške otoke. "1500 dolarjev za kratko vožnjo v nečem, kar si ne zasluži imena čoln in kar me čudi, da je prestalo plovbo z vsemi nami, ki so nas na to natlačili. Sem pa imel srečo, nekateri so za svoje majhne otroke tihotapcem morali plačati enako ceno kot odrasli, naš tihotapec pa se je vsaj glede tega nekoliko usmilil vseh nas."

Za druge prehode meja mu ni bilo treba najeti tihotapcev. Makedonija, Srbija, vstop na Madžarsko pri kraju Röszke, tam, kjer je zdaj bodeča žica in kjer bo, tako kot na vseh 175 kilometrov madžarsko-srbske meje, čez nekaj mesecev stala štirimetrska lesena ograja. Na meji države, ki je dobra štiri desetletja hrepenela po odpravi železne zavese.

"Nikogar nočem izsiljevati za nič, še naprej bom vse ustvarjal s svojim poštenim delom" V Budimpešti je že dobre tri tedne in ne ve, kam bo s svojim sinom šel naprej. "Tam, kjer si bom lahko ustvaril vsaj del tistega, kar sem nekoč imel doma," pravi. Nobene države ne izpostavlja. Edina, ki bi jo rad, pa je tista, od koder so ga razmere pregnale.

Do zdaj ga madžarske oblasti niso popisale, kar pomeni, da za razliko od tistih, ki so jim morali dati svoje prstne odtise, lahko zaprosi za zaščito v neki drugi državi – če jima tja uspe priti. Nekaj prihrankov mu je ostalo, a vozovnic za vlak ne kupuje: "Mnogi jih imajo, pa niso prišli nikamor. Jaz nočem nikogar izsiljevati za nič, vse, kar sem v življenju ustvaril, a žal tudi izgubil, sem ustvaril s poštenim delom – tako bom živel naprej in tako bom še naprej vzgajal svojega edinca."

"Če so že meni vzeli vse v življenju, ne bom dovolil, da to naredijo tudi mojemu sinu" Tudi on bi najraje šel v svojo domovino in ne kam drugam, a zdaj tam ni prihodnosti zanj, še manj pa za njegovega sina. Hrepeni po vrnitvi in upa, da bodo razmere v Siriji čim prej postale varne, ker bi se skoraj vsi nemudoma vrnili, je prepričan. "Ključ rešitve begunske krize je izključno tam, od koder prihajamo."

Zaveda pa se, da z nadaljevanjem vojne v njegovi domovini pešajo možnosti za vrnitev. "Srce me boli zaradi tega, a nisem pomemben jaz, temveč moj sin. Če bo kje drugje začel obiskovati šolo in bo tam uspešen, če bo nekje uspešno začel svojo pot do uspeha, mu tega ne morem vzeti ne jaz ne tisti, ki so to naredili meni. Če so že meni vzeli vse v življenju, ne bom dovolil, da to naredijo tudi mojemu sinu."