Sreda, 2. 9. 2015, 6.58
8 let, 7 mesecev
"Pred očmi imam samo varnost svojega sina"
Videl me je v tistem podhodu, ki mu rečejo "tranzitno območje", kamor oblasti zbirajo begunce, ki jim je uspelo priti do Budimpešte, naprej pa jim ne pustijo več. Visok in suh možakar v svojih poznih dvajsetih ali morda zgodnjih tridesetih je prišel do mene in začela sva se pogovarjati. Najprej me je vprašal, kako to, da sem se znašel v "tranzitnem območju", če pa, kot pravi, večina tja dol ne pride. Če pa že, jih gledajo ali fotografirajo "kot muzejske eksponate ali kot v živalskem vrtu".
Ni me presenetilo niti to, da ni bil navdušen nad tem, da bi objavil njegovo fotografijo. Ni mi prepovedal, prijazno me je prosil, naj tega ne storim. Razumem ga, del njegovih sorodnikov je še vedno v Siriji.
Še preden bi ga morda vprašal, mi je, medtem ko je gledal svojega sina, kar sam povedal: "Njegove mame ni več. Letalska bomba, namenjena nekemu strateškemu cilju, je zgrešila in zadela civiliste. Med žrtvami je bila tudi moja žena."
A ko je sin v domovini ostal brez mame, se je odpovedal varnosti službe in rednega dohodka ter se odpravil domov. "Moral sem ga rešiti, ne le zato, ker je ostal sam, temveč ker so se tudi sicer razmere izjemno poslabšale. Sirija kot država ne obstaja. Proti komu naj se boriš, če so sovražniki tako zločinci samooklicane Islamske države kot tisti uradni režim?"
Za druge prehode meja mu ni bilo treba najeti tihotapcev. Makedonija, Srbija, vstop na Madžarsko pri kraju Röszke, tam, kjer je zdaj bodeča žica in kjer bo, tako kot na vseh 175 kilometrov madžarsko-srbske meje, čez nekaj mesecev stala štirimetrska lesena ograja. Na meji države, ki je dobra štiri desetletja hrepenela po odpravi železne zavese.
Do zdaj ga madžarske oblasti niso popisale, kar pomeni, da za razliko od tistih, ki so jim morali dati svoje prstne odtise, lahko zaprosi za zaščito v neki drugi državi – če jima tja uspe priti. Nekaj prihrankov mu je ostalo, a vozovnic za vlak ne kupuje: "Mnogi jih imajo, pa niso prišli nikamor. Jaz nočem nikogar izsiljevati za nič, vse, kar sem v življenju ustvaril, a žal tudi izgubil, sem ustvaril s poštenim delom – tako bom živel naprej in tako bom še naprej vzgajal svojega edinca."
Zaveda pa se, da z nadaljevanjem vojne v njegovi domovini pešajo možnosti za vrnitev. "Srce me boli zaradi tega, a nisem pomemben jaz, temveč moj sin. Če bo kje drugje začel obiskovati šolo in bo tam uspešen, če bo nekje uspešno začel svojo pot do uspeha, mu tega ne morem vzeti ne jaz ne tisti, ki so to naredili meni. Če so že meni vzeli vse v življenju, ne bom dovolil, da to naredijo tudi mojemu sinu."