"Od haaškega sodišča ne moremo pričakovati, da bo vplivalo na spreminjanje javnega mnenja o vojnah"

Področja raziskovanja Jovane Mihajlović Trbovc so politike preteklosti in javnega spominjanja na zločine ob razpadu nekdanje Jugoslavije in v obdobju druge svetovne vojne. Posebej pa se osredotoča na vpliv Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo na države naslednice ter na reproduciranje zgodovinskih narativov v učbenikih.

Člani družin bošnjaških žrtev genocida v Srebrenici so po obsodbi Ratka Mladića na haškem sodišču izrazili zadovoljstvo z dosmrtno zaporno kaznijo, vendar pa so opozorili na težavo nepriznavanja genocida v drugih občinah na vzhodu in severozahodu Bosne in Hercegovine.
Sodba je bila pričakovana, ker je bil Mladić obtožen za enake zločine kot Karadžić, ki ob genocidu v Srebrenici ni bil obsojen tudi za genocid v drugih občinah Bosne in Hercegovine. Zato je bila za nekatere ljudi Mladićeva sodba zadnje upanje, da se bo to spremenilo.

Da se je genocid zgodil tudi v drugih bosanskih občinah, je tožilstvo večkrat poskušalo dokazati že v predhodnih sodbah, med drugim v primeru občine Prijedor, kjer so bila znana taborišča Omarska, Trnopolje in Keraterm in kjer je bilo pred leti odkrito tudi eno izmed največjih množičnih grobišč Tomašica. Vendar sodišče temu v skladu s svojo interpretacijo genocida ni pritrdilo.

Zakaj ne?
Za zločin genocida je nujno dokazati, da so se zločini proti človeštvu zgodili, to so na primer poboji, pregon, izničenje in protipravno zapiranje, vendar pa je ob tem treba tudi dokazati, da se je to zgodilo z idejo, da se izniči določeno skupino, v tem primeru bošnjaške muslimane.

Ob dokazih o zločinih pa je v tem kontekstu težko dokazati genocid, saj ni dokumentov, v katerih bi Karadžić in Mladić kot voditelja bosanskih Srbov ali Milošević kot voditelj Srbov na sploh jasno nakazali svoj namen izničenja določene skupine ljudi. Bi pa vse obstoječe dokumente lahko razumeli kot dokaz za zelo jasen načrt etničnega čiščenja. Torej, da so s teritorija, ki so ga srbski voditelji dojemali za svojega, želeli umakniti Bošnjake in Hrvate ter protipravno prevzeti oblast tam, kjer Srbi niso bili večina.

"Problem pripovedovanja zgodovine kot vsake zgodbe je, da ne temelji zgolj na dejstvih. Samo navajanje dejstev in njihovega zaporedja še ni zgodba, saj ta zahteva interpretacijo, razlago, uvod in sklep. To je zgodovinopisje, ki pa je kompleksna stvar. Sodobni zgodovinarji mi bodo v tem pritrdili, in sicer da četudi se strinjamo v zvezi z dejstvi, ni nujno, da se strinjamo z interpretacijo. " Foto: Ana Kovač

V tem kontekstu se postavi vprašanje (družbene) resnice in (pravnih) dejstev.
Problem pripovedovanja zgodovine kot vsake zgodbe je, da ne temelji zgolj na dejstvih. Samo navajanje dejstev in njihovega zaporedje še ni zgodba, saj ta zahteva interpretacijo, razlago, uvod in sklep. To je zgodovinopisje, ki pa je kompleksna stvar.

Sodobni zgodovinarji mi bodo v tem pritrdili, in sicer da četudi se strinjamo pri dejstvih, ni nujno, da se strinjamo z interpretacijo. Tisto, kar se dogaja na prostoru nekdanje Jugoslavije, pa je, da glede na to, koga sprašujemo, zanikajo že sama dejstva. Vendar se je v tem pogledu položaj že precej spremenil, kar pa je uspeh sodišča, saj so nekatera dejstva vendarle postala nevprašljiva.

Tako so srbski politiki, kot na primer predsednik Republike Srbske Milorad Dodik, ki je najbolj radikalen in antihaaški politik na prostoru nekdanje Jugoslavije, v določenih izjavah sprejel dejstvo, da je srbska vojska v Srebrenici pobila okoli sedem tisoč ljudi. Vendar pa zanika, da je šlo za genocid. Ustvarja vtis, da so bili nekateri poboji protipravni, pri drugih pa naj bi šlo za žrtve oboroženega konflikta. Največja značilnost zanikovalcev genocida je, da ne gredo v podrobnosti, vendar ponavljajo en stavek ter s tem poskušajo doseči vtis, da govorijo resnico. Primer Srebrenice v tem primeru tako ni zanikanje dejstev, temveč zanikanje interpretacije, da je šlo za genocid.

Odziv Dodika, ki je po izrečeni sodbi Mladiću izjavil, da je general srbski junak in heroj ter da ne verjame, da je kriv, je primer ideološke interpretacije sodbe, pravnega dejstva.
Veliko lažje bi lahko njegove besede razumeli, če bi mislili, da je Dodik kak ideologizirani nacionalist. Vendar to ni res, saj je sedanji predsednik Republike Srbske pred 20 leti, ko je bil opozicijski poslanec, svojo politično prominenco dobil s tem, ker je bil edini politik v Republiki Srbski, ki je trdil, da sta Karadžič in Mladić zločinca ter da jim morajo soditi. Takšna vrsta dikcije mu je pomagala, da je, potem ko so se v Republiki Srbski umaknili določeni nacionalistični voditelji, dobil ravno toliko podpore mednarodne skupnosti, da se je lahko predstavil kot novi obraz prihodnosti.

Ko je prišel na oblast in po nekaj letih, ko je njegova podpora začela šepati, je spremenil svoj pogled na vojno in vojne zločine v Bosni in Hercegovini. Začel je "srbovati", torej reproducirati diskurz srbskega nacionalizma. Poudarjal je, da je haaško sodišče naperjeno proti Srbom, da se srbske žrtve zanemarja in da na podlagi obsojanja Srbov Bošnjaki poskušajo dokazati, da je Republika Srbska genocidna tvorba. Tako se je postavil v vlogo rešitelja Republike Srbske pred njenim izničenjem.

"Zasičenje javnosti (s procesi na haaškem sodišču, op. a.) se je zgodilo s sojenjem Slobodanu Miloševiću in se je končalo, ko je umrl pred koncem izreka sodbe. To je bil še zadnji trenutek, ko so se o teh temah v javnem prostoru odvijale dejanske družbene razprave oziroma je bil potencial, da bi se razvile. Te, ki so v tem kontekstu bistvene in ki prinašajo vprašanja odgovornosti, reflektiranja tega, kaj je naša država naredila drugim in kako to povrniti. Torej ideološko sprati zgodbo o zločinih." Foto: Ana Kovač

Podobno, kot opozarjate, se je zgodilo v Srbiji s predsednikom Aleksandrom Vučićem.
Tako je. Pred desetimi leti je Aleksandar Vučić kot član Srbske radikalne stranke pod vodstvom Šešlja vodil kampanjo preimenovanja Bulevarja Zorana Đinđića v Bulevar Ratka Mladića. Nosil je majice z Mladićevo podobo in govoril, da je general heroj.

Danes, če pogledamo njegovo izjavo ob sodbi Mladiću, vidimo, da o tem sploh ni jasno opredelil. Ni rekel, da je sodba rezultat pravičnosti in ni je zanikal, temveč se je od nje ogradil in izjavil, da se moramo obrniti v prihodnost. Tako pa se tudi nikoli ni oddaljil od svojih prejšnjih nacionalističnih izjav. Vendar je zdaj presodil, da je v njegovem interesu, da se mednarodni skupnosti predstavi kot reformirani in progresivno evropsko orientirani voditelj. A hkrati ima drugo vrsto govorice za domačo javnost, kjer jim poda ravno toliko ključnih besed, da vedo, kaj resnično misli. Njegovo resnično mnenje pa je zelo podobno Dodikovemu.

Pri političnem vzdušju v Srbiji in Republiki Srbski poudarjate krepitev antinacionalističnih pobud in gibanj, ki pa so velikokrat medijsko tudi spregledane.
Ko govorimo o številu nacionalističnih ekstremistov, ki v takšnih trenutkih izjavljajo parole, se je treba zavedati, da je na drugi strani približno enako število mirovnikov in nevladnih organizacij, ki delajo z mladimi in jih spoznavajo z zločini srbske vojske. Vendar je največja težava, da je večina prebivalcev že prenasičena s Haagom. V to zgodbo se ljudje ne želijo več vpletati, saj je zanje že strohnela.

Tudi čez en teden v medijih nihče več ne bo govoril o Mladiću, enako je bilo s Karadžićem. Zasičenje javnosti se je zgodilo s sojenjem Slobodanu Miloševiću in se je končalo, ko je umrl pred koncem izreka sodbe. To je bil še zadnji trenutek, ko so se o teh temah v javnem prostoru odvijale dejanske družbene razprave oziroma je bil potencial, da bi se razvile. Te, ki so v tem kontekstu bistvene in ki prinašajo vprašanja odgovornosti, reflektiranja tega, kaj je naša država naredila drugim in kako to povrniti. Torej ideološko sprati zgodbo o zločinih.

"Od haaškega sodišča sploh ne bi smeli pričakovati, da bo spremenilo javno mnenje. Ne moremo pričakovati tega, kar se ni zgodilo tudi v primeru nürnberških procesov." Foto: Ana Kovač

Procesi haaškega sodišča lahko pripomorejo k spreminjanju mnenja?
Ne, od haaškega sodišča sploh ne bi smeli pričakovati, da bo spremenilo javno mnenje. Ne moremo pričakovati tega, kar se ni zgodilo tudi v primeru nürnberških procesov. Raziskava iz tistega obdobja je pokazala, da večina ljudi sojenja nacistom ni dojemala kot gesto pravičnosti, prav tako ne kot nekaj, kar je povezano z njimi osebno.

Sprememba v javnem mnenju Nemčije in njenega odnosa do nacizma se je zgodila šele z drugo ali tretjo generacijo. Ta pa je postala uradna politika šele 45 let po vojni oziroma ko sta se združili vzhodna in zahodna Nemčija. Šele takrat je zgodba o široki odgovornosti za nacizem prišla v učbenike. Takrat so zgradili spomenik umorjenim Judom v središču Berlina.

Zato je tisto, kar pričakujemo od sodišča, neupravičeno. Sodišče temu niti ne more biti kos. Dolga leta je bila tudi težava, da je sodišče fizično oddaljeno. Vendar je glavna težava, da haaški tribunal ne naredi "vauučinka" v javnosti, torej ne spremeni mnenja zagrizenih podpornikov Mladića ali tistih, ki so do tega neopredeljeni, težava je to, da so ga lokalne politične elite že od vsega začetka označevale za politično telo. Politika je tako umazala delo sodišča in ne glede, kar to naredi, imajo ljudje že vnaprej določeno mnenje o tej instituciji. Ali bodo tribunalu verjeli ali ne, so se že odločili neodvisno od tega, kar sodišče v resnici naredi.

Kaj je pomembno za spremembo javnega mnenja?
Večina prebivalcev nekdanje Jugoslavije ob soočanju s svojim zdajšnjim položajem ne vidi pomena v ukvarjanju s preteklostjo. Za Bosno in Hercegovino bi večina prebivalcev v tem trenutku raje opozorila na ekonomsko nevzdržnost države, brezposelnost, selitev mladih, korupcijo in ekološke težave. To so danes pereče težave bošnjaško-hercegovske družbe, pri čemer pa za te ne vidijo, da so prav tako povezane tudi s pogovori o preteklosti. Pomembna je odgovorna državljanska drža, ki vidi povezanost med vojnimi zločini, organiziranim kriminalom in političnimi elitami, ki v imenu ohranjanja oblasti samo spreminjajo ideologije. Foto: Ana Kovač

Del razloga za takšne razmere je, da ravno s tem statusom quo v nestabilnih državah pridobivajo avtoritarne politične elite. Dodik in Vučić sta pravi primer takšnih populističnih vodij.

S tem, da zgodba o razpadu Jugoslavije in vojnih zločinih vedno pride prav, ko je treba pogled javnosti odvrniti od korupcijskih zgodb, kot je na primer grajenje Beograda na vodi. Da se bo to spremenilo, pa potrebujemo kritično maso, ki se zavestno odloči, da se želi s tem spopasti. Torej ljudi, ki vidijo povezavo v pogovoru med odgovornostjo za vojne zločine in zdajšnjim političnim položajem. Gre za odgovorno državljansko držo, ki vidi povezanost med vojnimi zločini, organiziranim kriminalom in političnimi elitami, ki v imenu ohranjanja oblasti samo spreminjajo ideologije.

Odgovor je torej, če še enkrat poudarim: v odgovornem državljanstvu. Tako kot je tudi v Sloveniji pomemben pogovor o tem, kdo je odgovoren za izbris. Da pa pri tem ne gre samo za to, temveč da takšne procese prepoznamo tudi, ko se pred našimi očmi dogajajo v sedanjosti.

Druga pomembna perspektiva pri pogledu na preteklost, je, pravite …
… odprtost izobraževalnega sistema, ki vključuje takšne zgodbe na ideološko nevtralen način. Tako, kot se sicer v tem pogledu počasi oblikuje kritična masa, se ta proces počasi dogaja tudi v izobraževanju. To, kar je na območju nekdanje Jugoslavije v odnosu do vojne slabo, je, da je javni prostor ves čas nasičen s politiziranimi interpretacijami preteklosti. To, kar je bilo v Nemčiji po drugi svetovni vojni drugače. Tam je skoraj 20 let veljala neke vrsta prepoved javnega govora o nacizmu. Nihče ni bil pripravljen reči, da smo kot nemški državljani soodgovorni, ker smo sodelovali v nacistični državi. Ta pripravljenost se je pojavila pozneje. Tudi takratni kancler ni govoril o Auschwitzu, vendar ga tudi ni zanikal.

V nekdanji Jugoslaviji pa je težji položaj, saj imajo vse novonastale države potrebo po svojem oblikovanju zgodovine. Ob tej vzpostavljajo nacionalno identiteto in ta je povezana z interpretacijami, ki so pogodu tistim, ki so trenutno na oblasti. Političnim elitam je v interesu, da neprestano obnavljajo konflikt. Zato so obletnice in drugi dogodki spominjanja na žrtve in vojne travme, namesto da bi bili povod za pogovor o odgovornosti in spravi, prizorišče političnega cirkusa in prerekanja.

"Politika je tako umazala delo sodišča in ne glede na to, kar to naredi, imajo ljudje že vnaprej določeno mnenje o tej instituciji. Ali bodo tribunalu verjeli ali ne, so se že odločili neodvisno od tega, kar sodišče resnično naredi." Foto: Ana Kovač

Kako vidite vlogo mednarodne skupnosti pri sprejemanju tovrstne odgovornosti?
V preteklih letih je to bila politika pogojevanja na strani mednarodne skupnosti. Hrvaška je morala v procesu priključevanja Evropski uniji sprejeti določene standarde in pogoje sojenja za vojne zločine. Vendar pa se je, kar kaže raziskava hrvaške nevladne organizacije Centar za mir, standard sojenja za vojne zločine na Hrvaškem, odkar je ta vstopila v Evropsko unijo, znižal. Enako velja za njihovo pogostost. Ni novih obtožnic, tistih, ki smo jih pričakovali. Tako je imel pritisk Evropske unije zelo nadzorovan domet.

V primeru Srbije je to bila zahteva, da v Haag pošljejo vse, ki so bili obtoženi. Zadnja dva sta bila Karadžić in Mladić.

Evropska unija je torej nekaj časa izvajala pritisk, ki je pripeljal do pozitivnih rezultatov. Ustanovljeno je specialno sodišče za vojne zločine v Srbiji, kar se zagotovo ne bi zgodilo brez pritiska in podpore ZDA in Evropske unije. Po drugi strani pa je to še bolj ohranilo prispodobo, da je haaško sodišče politično telo, s katerim se je mogoče pogajati oziroma pri tem ne gre za ugotavljanje resnice, doseganje pravičnosti in reparacije žrtev, temveč da je to nekaj, kar mora država narediti, da bi dobili posojila in pristop h evropskim fondom za kandidatke. Kot ne morete prisiliti ljudi, da se iskreno zaljubijo, jih ne morete prisiliti, da se iskreno kesajo.

Omenili ste kesanje, ob izreku sodbe je Fikret Grabovica iz združenja staršev umorjenih otrok med obleganjem Sarajeva tudi dejal, da Mladić ni pokazal nobenega kesanja. Kako je z vlogo kesanja v primeru vojnih zločinov?
Na to, kaj bi bilo v tem pogledu pomembno za sorodnike žrtev, ne bi znala odgovoriti. Sicer pa žal nismo imeli kakšnih pravih primerov kesanja. Težava pri kesanju je, ali to lahko dojemamo kot iskreno. Od leta 2000 smo imeli že skoraj deset primerov političnih opravičil iz držav nekdanje Jugoslavije, ki so na različne načine govorila o tem, da jim je žal za to, kar se je zgodilo. A edini primer, ki bi ga v tem kontekstu navedla kot pravega, je, ko se je Ivo Josipović v Bosni in Hercegovini opravičil za zločine hrvaške vojske proti Bošnjakom. To bi navedla kot pravo politično opravičilo, vsa preostala so bila, takoj za tem, ko so bila izrečena, tudi relativizirana.

Kaj bi žrtvam resnično nekaj pomenilo? Zanje je zelo pomembno javno priznanje. Da ne zanikajo zločinov in da sprejmejo odgovornost. Nevladne organizacije iz Srbije že redno hodijo na komemoracijo v Srebrenico. Žene u crnom iz Srbije so v stalnem stiku z Majkami iz Srebrenice kot predstavnice sorodnikov žrtev. To je za žrtve obliž na rano.

Nove izkušnje, sodelovanja in povezovanja lahko pripomorejo k preseganju stereotipov, ki obstajajo. Foto: Ana Kovač

Kako sami vidite rezultat haaškega sodišča?
Kot znanstvenica, ki se ukvarja s temi temami, sem zelo hvaležna, saj je s procesi nastal velik arhiv gradiv, dokazov in dokumentov, ki bi sicer bili razpršeni po državah nekdanje Jugoslavije ali popolnoma nedostopni. Sicer bo trajalo še nekaj časa, da bo to prišlo tudi do javnosti. Da se torej po zbranih dokumentih napišejo knjige, ki bodo podale večplastno zgodbo o razpadu Jugoslavije.

Zelo pomembno je tudi, da so konkretne osebe obsodili, brez haaškega sodišča sojenja tako visokim poveljnikom sploh ne bi bilo. Vendar pa mi je žal, da se v lokalnih medijih tribunal trivializira. Kar pa se je zgodilo, ker smo od sodišča pričakovali tisto, kar takšna institucija ne more narediti.

Za pomiritev, spravo, sodba torej nima moči.
Za spravo med novimi generacijami je pomembno, da sprejmemo, da bodo ob govoru o preteklosti vedno različne interpretacije. Zgodovinske dogodke vedno lahko gledamo iz različnih perspektiv in vsiljevanje enega narativa ni rešitev.

Prav tako menim, da tudi neprestani govor o preteklosti, o spravi in o odgovornosti za mlade tudi nima toliko smisla. Tako je zato najbolje, da mladostnike iz Srbije in Bosne in Hercegovine pošljemo na skupni tabor in jih spodbudimo, naj skupaj naredijo bivak brez pripomočkov.

Torej nove izkušnje, povezovanja in sodelovanja.
Le tako premagate stereotipe, ki očitno obstajajo.

"V nekdanji Jugoslaviji je težji položaj, saj imajo vse novonastale države potrebo po svojem oblikovanju zgodovine. Vzpostavljajo nacionalno identiteto in ta je povezana z interpretacijami, ki so pogodu tistim, ki so trenutno na oblasti." Foto: Ana Kovač

Kakšen pomen ima dolžina kazni, če govorimo o primeru Kradžićeve in Mladićeve obsodbe?
Kot sem že omenila, sta sodbi v vsebini skoraj identični, razlike, ki so med njima, so zanimive le za pravnike in raziskovalce. Širše niti niso bistvene.

Prav tako, ker sta oba v sedemdesetih letih, pri dolžini kazni tudi ne gre za resnično razliko. Vendar pa so sorodniki žrtev doživeli Mladićevo kazen bolj pravično kot Karadžićevo, saj simbolno dosmrtni zapor zveni bolj resno.

Sama menim, da dolžina kazni v resnici ni pomembna, le simbolno. To pa tudi zato, ker je praksa haaškega tribunala pokazala, da je večina obsojencev na prostost prišla po dveh tretjinah prestane kazni.

Konec leta se haaško sodišče zapira. Je sodišče upravičilo svoj obstoj? Bile so tudi oprostilne sodbe, kot na primer hrvaškemu generalu Gotovini.
Na tem mestu bi bilo dobro spet spomniti, zakaj je bil Gotovina oproščen. Sodišče je ugotovilo, da je hrvaška vojska z granatami obstreljevala srbske vasi. Njihov argument je bil, da so merili na vojno upravičene cilje, vendar so jih zgrešili, določene granate pa so končale tudi na civilnih objektih. Interpretacija, ki jo zagovarja Srbija in ki jo je navedlo tudi tožilstvo, je, da je šlo za obstreljevanje tako civilnih kot vojaških objektov z namenom narediti okoliščine nevzdržne za civiliste in jih tako prisiliti, da se izselijo, kar se je tudi zgodilo.

Glavno pravno vprašanje v tem primeru je, koliko metrov od cilja se še šteje za napako. V tem sta se razlikovali prvostopenjska in drugostopenjska sodba, po prvi je bil obsojen, po drugi oproščen. A iskreno, sama nisem pravnica in zato tega ne morem komentirati.

Problematično je, da je v trenutku, ko je bil Gotovina oproščen, v javnosti prevladala razlaga, da je hrvaška vojska delovala upravičeno. Nihče na hrvaški strani pa ni rekel, da je sodišče dokazalo, da so se zgodili zločini. Hrvaška politika je po sodbi poudarjala, da je Hrvaška vodila pravično vojno, čeprav sodba sploh ni bila o tem.

Ključno pa je, ali je sodišče dokazalo, da so se zločini zgodili, in kaj je o teh govorilo. Pri čemer pa je to drugačno vprašanje od vprašanja odgovornosti posameznika. Težava je, da se v medijskih poročanjih ukvarjajo predvsem z obtožencem, ne pa z vsebino tožbe.

"Zelo pomembno je tudi, da so konkretne osebe obsodili, brez haaškega sodišča se sojenje tako visokim poveljnikom sploh ne bi zgodilo." Foto: Ana Kovač

Poudarjate, da je haaško sodišče podčrtalo pomen individualne odgovornosti v oboroženih konfliktih.
To je zapleteno vprašanje. Od vsega začetka ustanavljanja haaškega sodišča je bilo jasno, da je pomembno dokazati individualno odgovornost tudi zato, da bi prekinili krog medsebojnega obsojanja za kolektivno krivdo. Pomembno je bilo dokazati krivdo Mladića in Karadžića, ne pa vsega srbskega prebivalstva v Bosni in Hercegovini, kar je ob razglasitvi sodbe v sredo ponovil tudi tožilec. To je celo rekel bosanski premier, Bošnjak, Denis Zvizdić.

Ampak to vse postane manj pomembno, ko v svojem govoru Dodik zelo jasno reče, če citiram: "Hočeš nočeš, to je na koncu vseeno sodba celemu narodu." Tako predstavnik Srbov, ki bi prvi moral reči, da zdaj, ko vemo, kdo je odgovoren, Srbi ne želimo biti odgovorni, reče ravno nasprotno. On želi, da ga tako vidijo, saj s tem krepi kolektivno nacionalno zavest. Torej občutek skupnosti, zaradi katerega se notranje razlike v srbskem ljudstvu ne vidijo. Če smo mi vsi eno, potem jaz ne morem demonstrirati prodi Dodiku zaradi njegovih korupcijskih afer.

Enačenje politike ali določenih struj z vso kolektiviteto pa je tako ali tako problematično.
Ravno to je, kar sama poudarjam o pomenu večperspektivnega poučevanja o vojni in razpadu Jugoslavije. Zato je treba ob tem, ko govorimo o odgovornosti poveljnika, vedno tudi primerjati, kako se je ob tem počutil navaden prebivalec Srbije ali Banjaluke. Tudi za njih je bila to zagotovo izkušnja negotovosti, ki jih je pripeljala tudi do tega, da lažje podprejo mit o Mladiću kot svojem zaščitniku.

Ta položaj je treba razumeti. Ni produktivno, da iz naslonjača obsojamo ljudi, ki v Banjaluki poveličujejo Ratka Mladića. Razumeti moramo, zakaj to počnejo. Tudi vsi, ki to počnejo, niso ideološko prepričani nacisti. Lahko rečemo, da so zavedeni. Lahko rečemo, da za svoje argumente jemljejo popačena dejstva. Lahko rečemo, da se čutijo neslišane in nerazumljene ter zato še bolj vztrajajo v položaju kolektivne žrtve.

Lahko rečemo, da večina ljudi ne ve, kaj bi odgovorila, ko jih na cesti novinar vpraša za mnenje, in zato ne dajo izjave. Z moraliziranjem in zgražanjem nad ljudmi, ki pravijo, da bi dali deset let svojega življenja Mladiću, nič ne pridobimo. Razen, da sebe postavimo na moralni piedestal. Mislim, da je najboljši način razumevanje tega, kar se dogaja, in da se, ko se vrnemo na svoje dvorišče, vprašamo, koliko politikov v Sloveniji se je opravičilo za izbris.