Novi nordijski supermodel

Nordijskim državam – Švedski, Danski, Norveški in Finski – gre zelo dobro. So na vrhu različnih lestvic: od konkurenčnosti do družbene blaginje in sreče. Uspelo se jim je izogniti tako južnoevropski ekonomski sklerozi kot ameriški skrajni družbeni neenakosti, piše The Economist.

Sanje o socialistični Skandinaviji in strah pred "švedizacijo" Francoski levičarji sanjajo o socialistični Skandinaviji, ameriški konservativci pa se bojijo, da želi Obama v ZDA izvajati "švedizacijo". Toda predstave obojih glede nordijskih držav ne temeljijo na dejstvih. V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja so bile nordijske države res primer držav z visokimi davki in visoko javno porabo.

Leta 1993 je švedski javni dolg dosegel 67 odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP). Pisateljica Astrid Lindgren, ki si je izmislila Piko Nogavičko, je morala celo plačati več kot 100-odstotni davek na svoje dohodke. Toda politika visokih davkov in visoke porabe je doživela polom: Švedska je od četrte najbogatejše države na svetu v 70. letih do leta 1993 padla na 14. mesto.

Nordijci prebrodili lastno dolžniško krizo in postavili nov zgled Nordijske države so v 90. letih prejšnjega stoletja uspešno prebrodile lastne dolžniške krize in vzpostavile model, ki je lahko zgled politikom povsod po svetu, zlasti tistim na prezadolženem Zahodu, kako reformirati javni sektor in ga narediti bolj učinkovitega. Na Švedskem je na primer delež države v bruto domačem proizvodu padel za osemnajst odstotnih točk in je zdaj manjši kot v Franciji in bo lahko kmalu manjši tudi od tistega v Veliki Britaniji.

Davki so se znižali: davek na dobiček pravnih oseb je na Švedskem visok 22 odstotkov, kar je veliko manj kot v ZDA. Nordijci so se tudi posvetili uravnoteženju proračuna, zdaj ima na primer Švedska 0,3-odstotni proračunski primanjkljaj.

Zasebniki upravljajo javne bolnišnice, zasebne šole cvetijo Danska in Norveška sta dovolili, da zasebna podjetja upravljajo javne bolnišnice. Švedska ima v šolstvu sistem vavčerjev, kjer profitno usmerjene zasebne šole za vpis učencev tekmujejo z javnimi. Podoben sistem je tudi na Danskem. Če bi pokojni ameriški ekonomist Milton Friedman lahko izbiral svoj dom, bi verjetno rajši živel v Stockholmu kot v Washingtonu.

Vse to zveni kot thatcherizem, toda nordijske države nudijo nekaj tudi progresivni levici, in sicer tako, da dokazujejo, da je mogoče združiti tekmovalni kapitalizem z močno državo: kar 30 odstotkov zaposlenih dela v javnem sektorju, kar je precej več od povprečja držav OECD, ki znaša 15 odstotkov.

Država ne posega v gospodarstvo Po drugi strani pa se država zadržuje pred posegom v gospodarstvo in ne poskuša zavarovati niti znanih blagovnih znamk: Švedska je dopustila stečaj Saaba in ni skušala preprečiti prodaje Volva Kitajcem.

Novi nordijski model sicer ni brez napak. Javna poraba je še vedno previsoka, višina davkov še vedno spodbuja številne podjetnike, da preselijo svojo dejavnost v tujino – London je tako poln bistrih mladih Švedov. Preveč ljudi, zlasti priseljencev, živi le od socialne pomoči.

Toda po drugi strani bi morale druge države čim bolj posnemati nordijske. Nemška kanclerka Angela Merkel je zaskrbljena, ker ima EU le sedem odstotkov svetovnega prebivalstva, a polovico svetovnih socialnih izdatkov. Nordijski model ponuja rešitev za te težave, saj kaže, kako je mogoče socialno državo uskladiti s tržnimi mehanizmi.