Nova evropska modra kri

V Evropi je sicer 32 aristokratskih družin, a le v desetih evropskih državah so na oblasti. Najbolj znana je zagotovo britanska kraljeva družina, kjer lahko spremljamo vsak korakov njenih prestolonaslednikov, tudi tistih še nerojenih, zadnje čase pa so oči evropske javnosti zaradi abdikacije uprte tudi v Nizozemsko. Kraljeve družine so na oblasti še na Danskem, Švedskem, Norveškem, v Belgiji, Španiji, Liechtensteinu, Luksemburgu in Monaku.

Večinoma vladajo "upokojenci" Nizozemska kraljica Beatrix, stara 75 let, je tako kot njena mati svojo oblast še pred smrtjo predala svojemu sinu Willemu-Alexandru, ki je ob prevzemu krone star 45 let. Willem Alexander je trenutno tako eden najmlajših kraljevih vladarjev v Evropi, podobnega koraka, kot ga je sprejela njegova mati, pa za zdaj, kot kaže, drugi evropski kralji in kraljice ne načrtujejo. Kraljica Elizabeta II. v Veliki Britaniji je pred kratkim dopolnila 87 let, njen sin Charles, ki je naslednji v vrsti za prestol, pa bo pri svojih 64 kmalu postal dedek.

Danska kraljica Margareta II., verižna kadilka in prevajalka del J. R. R. Tolkiena, je stara 73 let, njen prestolonaslednik princ Frederik pa je star 44 let. Generacijsko blizu so Norvežani, kjer je kralj Karald star 76 let, njegov prestolonaslednik Haakon pa 40 let. Švedski kralj Carl Gustav XVI. se sicer otepa škandalov, povezanih s svojim divjim zasebnim spolnim življenjem in ljubeznijo do golih plesalk, a pri 68 letih še vedno ohranja oblast. Njegova hči Victoria je stara 35 let in precej bolj priljubljena pri svojih podanikih.

Belgijski kralj Albert II. se bliža svojemu 80. rojstnemu dnevu, njegov 53-letni sin Phillipp pa je že prevzel nekaj njegovih zadolžitev. Precej pritiskov je deležen španski kralj Juan Carlos, ki je pri 75 letih že bolj šibkega zdravja, vpleten pa je tudi v škandal s podkupovanjem in osumljen prešuštvovanja zunaj svojega zakona s kraljico Sofijo. A ta vztraja, da njen mož nikoli ne bo predal oblasti, čeprav je prestolonaslednik Felipe, ki je star 45 let, precej bolj ugledna osebnost v španskem javnem življenju.

Ob ukinitvi monarhije gredo lahko v Nemčijo Kljub splošni predstavi, da so kraljevi potomci nezaslužni brezdelneži, je v praksah zadnjih generacij postopno prevzemanje zadolžitev prek opravljanja lokalnih funkcij. Njihova javnomnenjska podpora je sicer povsod še vedno relativno visoka, a v nekaterih državah z leti upada, odvisno od stanja gospodarstva, kraljevih porok ali drugih dogodkov. A tudi če bi katera od evropskih držav ukinila monarhijo, se lahko člani kraljeve družine preprosto preselijo k svojim sorodnikom v katero izmed drugih evropskih držav, saj so vse evropske kraljeve družine med seboj vsaj delno v sorodu, večinoma pa so povezane tudi z nemško aristokracijo.

Nizozemska kraljeva družina je na primer nemškega izvora, tudi v nizozemski himni je besedilo, ki govori o nemški krvi. Viljem Oranski, "ustanovni" oče nassausko-oranske dinastije, je namreč sin nemškega grofa Viljema Nassausko-Dillenburškega-Bogatega, povezave med Nemčijo in Nizozemsko pa so ostale tesne do danes, saj so možje zadnjih treh nizozemskih kraljic vsi po vrsti Nemci. Tradicijo poročanja z Nemci je prekinil novi nizozemski kralj Willem-Alexander, ki se je poročil z Argentinko.

Tegobe novih generacij kraljev in kraljic Willem Alexander je postal kralj v času, ko sicer trdna vladavina kraljevih družin vedno bolj podlega pritiskom javnosti zaradi vsesplošnega varčevanja in kopičenja škandalov. Nizozemska kraljeva družina naj bi bila ena najdražjih v Evropi, zato ni presenetljivo, da kar 70 odstotkov Nizozemcev meni, da bi moral novi kralj prejemati bistveno manjšo plačo kot njegova mati, ki je zaslužila 850 tisoč evrov letno. Njen sin naj bi si zaslužil le med 250 in 500 tisoč evri letno, v resnici pa bo poleg približno enako visoke plače prejemal še 4,4 milijona evrov za stroške reprezentance, njegova žena Maxima pa 326 tisoč evrov neobdavčene plače in dobrega pol milijona evrov za kritje morebitnih stroškov. Čeprav nizozemska kraljeva družina še ni zmanjšala svojih stroškov za davkoplačevalce, pa je začela vsaj izdajati letno finančno poročilo.

Belgijski kraljici so mesečni dohodek zmanjšali, potem ko so načrti za izogibanje davkom na njeno dediščino razburili javnost, švedskemu kralju pa je priljubljenost padla na manj kot 50 odstotkov, ko je bilo domnevno razkrito, da davkoplačevalski denar zapravlja za erotične plesalke. Na visoko brezposelnost in varčevalne ukrepe v Evropi se morajo prilagoditi tudi kraljeve družine, kjer predvsem mlajše generacije skušajo pokazati, da ne potrebujejo razkošja svojih staršev.

Kljub krizi še vedno priljubljeni Kljub škandalom in varčevanju pa evropske kraljeve družine ostajajo precej priljubljene. Celo v Španiji, kjer kralju očitajo neetično pobijanje živali na safariju, najmlajši princesi pa, da je njen mož denar, namenjen v dobrodelne namene, nakazal na svoj zasebni račun. 37 odstotkov Špancev podpira republiko, večina pa očitno ni pozabila, da je bil prav kralj Juan Carlos tisti, ki je pomagal pri tranziciji iz Francovega diktatorskega sistema v demokracijo.

Najbolj priljubljena monarhija je na Danskem, kjer kraljevo družino, ki jo trenutno vodi Margareta II., verižna kadilka, prevajalka in feministka, podpira kar 80 odstotkov Dancev, medtem ko je priljubljenost britanske monarhije odvisna od posebnih dogodkov. Trenutna podpora britanski kraljevi družini je precej visoka, kar 79 odstotkov Britancev je bilo konec leta 2012 za ohranitev monarhije, za kar sta verjetno poskrbela mladoporočenca in bodoča starša Kate in William.