Norvežani obožujejo dolgočasne televizijske oddaje

Trenutno se navdušujejo nad idejo, da bi prenašali pletenje, privlačna pa se jim zdi tudi zamisel o oddaji, kjer bi gradbinci 24 ur na dan z lesenimi plohi sestavljali digitalno uro. Ko bi se čas premaknil z 9:45 na 9:46, bi gradbinci 5 spremenili v 6, medtem ko bi vrhunci oddaje po besedah programskega vodje NRK-ja Runeja Moklebusta nastopili vsako polno uro, ko bi morali gradbinci premakniti vse štiri števke.

Glavno vodilo pri pripravi novih televizijski formatov je namreč dejstvo, da Norvežani obožujejo dolgočasno televizijo. "Če koncept zveni malce preveč nenavadno, pomeni, da si na pravi poti," zatrjuje Moklebust, ki sodeluje pri ustvarjanju žanra počasne televizije.

Zgodovina dolgočasnih televizijskih oddaj na Norveškem sega v leto 2009, ko je NRK na vlak iz Osla v Bergen namestil kamero, posnetek 7-urne vožnje pa je nemudoma postal televizijska uspešnica.

Prejšnji mesec je VG Nett, spletna stran najbolj branega norveškega časopisa, postavila Guinnessov rekord s svojim neprekinjenim 30 ur trajajočim intervjujem s Hansom Olavom Lahlumom, poznanim piscem kriminalk, ki je znan predvsem po svojem poznavanju številnih tem, od zgodovine ameriških predsednikov do šaha in alergij. Vsaj del maratonskega intervjuja si je ogledalo na sto tisoče ljudi.

Priljubljen je bil tudi 134-urni prenos plovbe trajekta Hurtigruten, ko se je ta skozi ledeno vodo prebijal do norveške obale leta 2011. Prenos si je ogledalo 2,5 milijonov Norvežanov.

Norvežani, Švedi in Islandci so sicer znani po maratonskem gledanju televizije predvsem v zimskih mesecih, a Norvežani imajo, zahvaljujoč cvetočemu gospodarstvu, dovolj časa, da upočasnijo dnevni ritem in si ogledajo kaj res dolgočasnega. Kot pravi Magnus Eeg, eden od tistih, ki si je 30-urni intervju z Lahlumom ogledal v živo, imajo v Oslu veliko prostega časa: "Dejansko lahko ustaviš življenje in sediš na stolu 30 ur in govoriš, namesto da bi tekal okoli, delal, spal, jedel in predvsem bil pod stresom."

Arve Hjelseth, sociolog na norveški naravoslovni univerzi, ugotavlja, da je počasnost nekakšna počastitev norveškega načina življenja, medtem ko Roel Pujik iz univerze v Lillehammerju, ki se ukvarja z medijskimi študijami, ugotavlja, da počasna televizija državljane spodbuja k razpravam na spletu, predvsem pa ponuja novost, oddih od ponorelega medijskega sveta.

Pri NRK-ju so bili nad priljubljenostjo dolgočasne televizije sprva presenečeni, saj nikoli prej niso prejeli toliko odzivov kot takrat, ko so prenašali pot trajekta. Ko so 18 ur prenašali, kako lososi plavajo proti toku, so številni gledalci dejali, da je bila oddaja nekoliko kratka.