Na Japonskem šolarji jedo zdravo hrano

"Starši velikokrat kličejo v šolo in sprašujejo za recepte hrane, ki so jo njihovi otroci imeli za šolsko kosilo,“ je za Washington Post ponosno razložil Tatsuji Šino, ravnatelj osnovne šole v Tokiu: "Otroci želijo isto kot v šoli jesti tudi doma." To, da so otroci tako navdušeni nad šolsko prehrano, je redkost. Toda na Japonskem so zelo resno vzeli napotek, da morajo otroci jesti zdravo. Tako so šolska kosila del nacionalnega ponosa, ne pa sramote kot v večini drugih držav. V ZDA in Veliki Britaniji so na primer šele zdaj začeli ozaveščati šole, naj vendarle pripravijo zdrave jedilnike z lokalno hrano. Na Japonskem pa šolarji že štiri desetletja jedo zdravo, kot da bi jedli doma. Večina hrane tako kot sicer japonska prehrana sloni na rižu in zelenjavi, ribah in juhah. Prav tako so otroci vključeni v pripravo in razdelitev hrane, tako da se hkrati tudi učijo o zdravi prehrani. V šolah ni avtomatov s prigrizki in gaziranimi pijačami. Zahvaljujoč zdravi šolski prehrani japonski otroci nimajo problemov z debelostjo. V zadnjih šestih letih je celo upadel odstotek predebelih šolskih otrok. Toda japonske šole imajo prednost: japonski otroci imajo že privzgojen spoštljiv odnos do hrane. Naučeni so, da morajo pojesti to, kar jim dajo na krožnik, kar pomeni, da niso izbirčni. Če pa že so, za to poskrbi šolski nutricionist, ki ga ima skoraj vsaka šola. Poleg tega, da sestavlja jedilnike, tudi individualno obravnava otroke, ki želijo jesti nezdravo hrano. Zanimivo pa je, da so zakonsko določeni okviri šolske prehrane zelo ohlapni. Tako ni zakonsko določeno niti minimalno število kalorij, ki jih mora imeti šolsko kosilo. Za vse to poskrbi nutricionist. Vlada se vmeša le, če v šoli strežejo nezdravo hrano. Tudi financiranje šolske prehrane je urejeno po občinah. Te plačujejo delovno silo, starši pa plačujejo za sestavine, približno tri dolarje na obrok. Revne družine so opravičene plačevanja.

Kosilo je del izobraževanja

Obroki v šolah so tako izbrani, da bi jih lahko stregli tudi v restavracijah. Recepte za obroke ene izmed šol v Tokiu so celo izdali v kuharski knjigi. Je že res, da na jedilnem listu ni slaščic in ocvrte hrane, a se otroci prav nič ne pritožujejo. Tudi zato se je delež odpadle hrane v zadnjih petih letih zmanjšal za pet odstotkov. Nutricionisti po šolah so ugotovili, da otroci resnično pojedo vse, le pripravljeno mora biti na njim všečen način. Vso hrano pa pripravijo v šolah iz svežih sestavin.

Na Japonskem so večjo pozornost šolski prehrani začeli posvečati po drugi svetovni vojni, ko je vlada na prvo mesto postavila izobraževanje, da bi tako hitreje dohiteli razviti Zahod. Še desetletje po vojni so šolsko prehrano financirali z donacijami iz tujine. Številni Japonci se spominjajo povojnih šolskih kosil iz mleka v prahu, kruha in redkvice. Toda v sedemdesetih letih so uvedli moderne standarde šolske prehrane, ki veljajo še danes. Poleg japonske kuhinje enkrat ali dvakrat na teden ponudijo tudi korejsko ali italijansko hrano.

Japonska vlada trdi, da do zdaj še nobena država na svetu ni poskusila kopirati njihovega sistema šolske prehrane, ki temelji na svežih sestavinah. "Res ne razumem, zakaj tega ne poskusijo tudi v drugih državah," se sprašuje Masahiro Oji iz japonskega vladnega direktorata za šolstvo. Presenečen je bil tudi, ko se je udeležil mednarodne konference o šolski prehrani in ugotovil, da je Japonska edina poslala predstavnika šolskega ministrstva, vsi preostali so bili iz kmetijskih ministrstev: "Na Japonskem smo prepričani, da je šolsko kosilo del izobraževanja, ne le odmor."