Na Hrvaškem dva, v Švici več kot 550

Beseda plebiscit izhaja iz latinske plebiscita, kar je izvorno pomenilo odlok plebejske skupščine, dobesedno odlok ljudstva. S plebiscitom praviloma poimenujemo najpomembnejše oblike referendumov. V zgodovini Slovenija sta to nedvomno koroški plebiscit iz leta 1920, po katerem je Koroška pripadla Avstriji, in plebiscit o neodvisnosti šest desetletij pozneje, s katerim je Slovenija postala samostojna država. Na plebiscitih se tako odloča predvsem o priključitvi določenega ozmelja k neki državi oziroma o razdružitvi od te. Referendumska vprašanja pa lahko zadevajo tudi številne druge tematike. V Sloveniji poznamo štiri vrste referendumov, in sicer ustavodajnega, zakonodajnega, posvetovalnega ter referendum o mednarodnih povezavah. Kako pa je ta oblika neposredne demokracije urejena v nekaterih drugih državah?

Na Hrvaškem do zdaj izvedena le dva referenduma Na Hrvaškem lahko referendum skliče predsednik države ali pa sabor, hrvaški parlament. Na referendumih lahko odločajo o vseh vprašanjih, ki se zdijo predsedniku oziroma parlamentu pomembna za neodvisnost, enotnost in obstoj države. Od leta 2001, ko je bila dopolnjena ustava, je parlament zavezan temu, da mora referendum sklicati tudi na pobodo ljudstva. Zanjo je treba zbrati podpise vsaj desetih odstotkov državljanov oziroma skoraj 430.000 podpisov. Zakonsko določeni rok za zbiranje podpisov je 15 dni. Sklic in izvedbo referenduma sicer določa 87. člen hrvaške ustave. Če ne gre za posvetovalni referendum, je odločitev, ki je na njem sprejeta, zavezujoča in jo mora parlament spoštovati.

Tako kot Slovenija je imela tudi Hrvaška plebiscit o odcepitvi od Jugoslavije (za neodvisnost se je izreklo več kot 90 odstotkov volivcev). Dobrih dvajset let pozneje, lanskega januarja, je sledil še referendum o vstopu Hrvaške v Evropsko unijo in tudi na njem se je večina volivcev izrekla pozitivno. Vmes so bile še štiri druge pobude za razpis refernduma. O sodelovanju Hrvaške z mednarodnim sodiščem za vojne zločine v Haagu, o vstopu Hrvaške v zvezo Nato, o arbitraržnem soporazum glede meje s Slovenijo ter o delovnopravni zakonodaji. Nobena izmed teh pobud ni bila uspešna in ni privedla do izvedbe referenduma. V Avstraliji potrebna dvojna, v določenih primerih celo trojna večina Tako kot udeležba na splošnih volitvah je tudi udeležba na referendumih v Avstraliji za državljane obvezna. Ne referendumih se namreč odloča le o spremembah ustave. Do zdaj je bilo v avstralski zgodovini podanih 44 referendumskih pobud, od tega je bilo uspešnih le osem referendumov. Preden namreč lahko v tej državi razpišejo referendum, ga morata potrditi tako spodnji kot zgornji dom parlamenta. Ker predsednik vlade ponavadi nadzoruje predstavniški dom, je skoraj nemogoče, da bi razpisali referendum, četudi ga je pred tem že potrdil senat.

Tudi ko razpišejo referendum, pa mora biti ta potrjen s tako imenovano dvojno večino, kar pomeni, da mora dobiti podporo tako na vsedržavni ravni kot tudi v večini oziroma štirih izmed šestih zveznih držav. Če referendumsko vprašanje posebej zadeva določeno zvezno državo, mora dobiti večinsko podporo tudi v tej državi, kar nekateri imenujejo trojna večina. Manj pomembni od referendumov pa so v Avstraliji plebisciti, na katerih udeležba ni obvezna in so bolj posvetovalne narave. Plebisciti tudi niso omejeni na da ali ne, temveč praviloma omogočajo več odgovorov. Do leta 2010 so bili izvedeni trije.

Italija: Za veljavnost referendumskega izida je potrebno doseči kvorum Čeprav je leta 1947 sprejeta ustava omogočala referendum, je bil v Italiji prvi izveden šele sedemindvajset let pozneje, leta 1974, ko so bila sprejeta podrobnejša določila o njihovih izvedbah. Prvi ustavodajni referendum je bil izveden šele dobrega pol stoletja po sprejetju ustave, leta 2001. Dotlej so bile namreč vse ustavne spremembe v parlamentu potrjene z absolutno večino, kar je onemogočalo razpis referenduma. V Italiji je referendum mogoče razpisati na poziv petih pokrajinskih svetov. Razpis je mogoč tudi na podlagi 500.000 uradno overjenih podpisov italijanskih državljanov. O referendumski pobudi nato odloča še italijansko ustavno sodišče in prav na tej točki je bilo v preteklosti več pravnoformalno veljavnih pobud že zavrnjenih.

Vendar usoda referenduma tudi na tej točki še ni varna, da bi postal zavezujoč, mora biti na njem dosežen kvorum. To pomeni, da se mora referenduma udeležiti in veljaven glas oddati vsaj 50 odstotkov volivcev plus en volivec. Če ta odstotek ni zagotovljen, je izid referenduma ničen. Vsa našteta referendumska določila so v preteklosti že kritizirali, vendar se pomembnejše spremembe zakonodaje na tem področju do zdaj še niso zgodile. O določenih vprašanjih pa referendumov ni dovoljeno sklicevati. Tovrstni primeri so referendumi, ki bi vplivi na zakone o financah, zakone o pomilostitvah ter odločanja o ratifikaciji mednarodnih pogodb. Zanimivo pa je, da je bilo v antičnem Rimu dovoljeno odločati o pomilostitvah kriminalcev, ta mehanizem se je imenoval provocatio ad populum

Švica, dežela referendumov Švica je že pregovorno dežela, znana po številnih referendumih, ta sloves pa potrjujejo tudi zgodovinski podatki. Od leta 1848, ko je bila sprejeta švicarska ustava, je bilo namreč izvedenih že več kot 550 ustavodajnih ali zakonodajnih referendumov. Državljani lahko odločajo o vseh zakonih, ki so jih pred tem že potrdila zakonodajna telesa, ne morejo pa glasovati o novih zakonodajnih predlogih. Švicarji o referendumih vedno odločajo v nedeljo, ponavadi trikrat ali štirikrat na leto. Običajno je v enem dnevu združenih več referndumov, ki lahko potekajo na več različnih ravneh, zvezni, kantonski ali občinski. Praviloma so referendumi združeni tudi z volitvami.

Udeležba običajno znaša od 40 do 50 odstotkov volilnega telesa, odločitve pa so praviloma konservativne. Državljani odločajo s tem, da na glasovnici obkrožijo da ali ne. Ker so včasih navedeni tudi predlogi oziroma vprašanja, ki so v protislovju, so leta 1987 uvedli tudi tako imenovano pomožno vprašanje, ki se glasi: "Če bosta potrjena oba predloga, katerega bi izbrali raje?" Predvsem posvetovalne referendume je mogoče razpisati o številnih temah, o zveznih zakonih, resolucijah, mednarodnih pogodbah, ki se jih sprejema, in številnih drugih vprašanjih. Referendum je mogoče sklicati na pobudo vsaj 50.000 državljanov oziroma 1,6 odstotka prebivalstva ali vsaj osmih od 26 kantonov.

Norveška in Nizozemska brez referendumske tradicije Tako na Nizozemskem kot na Norveškem ne poznajo tradicije referendumskega odločanja. Nizozemska, zakonsko gledano, sploh ne omogoča, da bi nekdo izvedel nacionalni referendum. To se je deloma spremenilo v obdobju med letoma 2002 in 2005, ko je bil uveden začasni referendumski zakon, ki je omogoča izvedbo nezavezujočih referendumov, tako imenovah Volksraadpleging oziroma ljudskih posvetov. Vendar tudi na tej podlagi ni bil sklican noben referendum. Za to, da so leta 2005 izvedli referendum o sporazumu glede evropske ustave, je bil uveden nov začasni zakon. Ta referendum je bil tudi prvi nacionalnih referendum v zadnjih 200 letih nizozemske zgodovine.

Tudi v norveški ustavi referendum ni omenjen, zato tovrstna oblika demokracije sploh ni del politične prakse te skandinavske države. Kljub temu je bilo v državi izvedenih šest posvetovalnih referendumov, predvsem referendumi o članstvu Norveške v Evropski uniji. Vendar tako ti kot tudi morebitni prihodnji referendumi v skladu z norveško ustavo ne bodo pravno zvezujoči. Končna odločitev je tako še vedno v rokah norveškega parlamenta, ki bi se lahko odločil, da ne spoštuje volje ljudstva, a takšen scenarij je le malo verjeten.