Mini revolucija na turški način

Turški predsednik Recep Tayyip Erdogan je po nedeljskih volitvah izjavil, da je "mišljenje naroda nad vsem". Verjetno je to izrekel s precejšnjo grenkobo, saj je po trinajstih letih njegova Stranka pravičnosti in razvoja v turškem parlamentu izgubila absolutno večino in osvojila le 40 odstotkov glasov.

AKP bo tako v sestavljanju vlade morala sodelovati z eno izmed strank v parlamentu: z največjo opozicijsko Republikansko ljudsko stranko, ki je dobila 25,1 odstotka glasov, desno Stranko nacionalnega gibanja, ki je osvojila 16,4 odstotka glasov, ali s kurdsko Stranko ljudske demokracije, ki je dobila 13 odstotkov glasov. Kurdska stranka in Republikanska stranka sta že zavrnili sodelovanje v koaliciji.

Posledica ekstravagance in despotizma Lahko bi rekli, da so rezultati nedeljskih turških volitev mini revolucija. Težko bi sicer trdili, da se je končala Erdoganova vladavina, a če ne drugega, se je vsaj za hip končala absolutistična vladavina. Erdogan je namreč še tik pred volitvami razglašal, da bodo osvojili 400 od 550 parlamentarnih sedežev, tako da bi lahko izvedli ustavne spremembe. V prvi vrsti tiste, ki zadevajo predsedniški mandat, s čimer bi Erdoganu zagotovili formaliziranje predsedniške moči.

Šele podrobne analize rezultatov volitev bodo pokazale, ali je bila odločilna na tehtnici proti AKP predsedniška palača s 1500 sobami, zlatimi straniščnimi pokrovi in bogatimi večerjami, ali nenehno zmanjševanje svobode izražanja, nadzor na sodnimi oblastmi, vse več korupcijskih škandalov, ali pa nemara napake v zunanji politiki, predvsem v odnosu do Bližnjega vzhoda. Prav gotovo pa je k obrnitvi od APK pripomogla tudi sovražna retorika turškega predsednika, ki je vse nasprotnike APK ozmerjal s tujimi plačanci in teroristi.

Kurdski politični popzvezdnik Zdi se, da je ravno sovražnost do drugih in zatiranje svobode izražanja poenotilo opozicijo. Solidarni v boju proti vladajoči stranki so si velik del glasov pridobili sekularni kemalisti social-demokratične usmeritve v Republikanski ljudski stranki, ki se tako ponovno vračajo v igro oblasti.

Del glasov pa je dobila kurdska stranka Selahattina Demirtaşa, ki je že na lanskih predsedniških volitvah pokazal, da je kurdski politični voditelj prihodnosti. Tedaj je končal na tretjem mestu z 9,77 odstotka glasov, zdaj je njegova stranka izid še izboljšala.

Njegova usmeritev je presenetljivo evropska, zato je pobral tudi precej glasov nekurdskih volivcev: na listi je imel prvega javno gejevskega politika v Turčiji, med kandidati je bilo več žensk kot v večini evropskih strank, priznal je celo, da so Turki leta 1915 izvedli genocid nad Armenci. Po svoji usmeritvi je precej blizu evropskim strankam nove levice. Ni čudno, da ga je Erdogan označil za popzvezdo. Toda ta popzvezdnik bo očitno prava prihodnost kurdske in turške politične prihodnosti.