Torek,
26. 3. 2013,
10.39

Osveženo pred

5 let

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Natisni članek

Karl Marx kapitalizem

Torek, 26. 3. 2013, 10.39

5 let

Marxova vrnitev: razredni boj se nadaljuje

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1
S padcem Sovjetske zveze in skokom Kitajske v kapitalizem je bila ideja komunizma omejena na filme o Jamesu Bondu in severnokorejsko rožljanje z jedrskimi konicami.

Karl Marx naj bi bil tako enkrat za vselej mrtev. Ideja razrednega boja kot resničnega gonila človeške zgodovine je v času visokih donosov, ko se je zdelo, da z dobro podjetniško idejo lahko uspe vsakdo, in to povsod, postala moteča. Zazdelo se je, da kapitalizem končno izpolnjuje tisto, kar je od nekdaj obljubljal. Od padca investicijske banke Lehman Brothers in začetka velike recesije leta 2008 naprej se je to prepričanje ponovno razblinilo.

Svetovno gospodarstvo, ki je v petem letu recesije, bremeni množična, med mladimi rekordna brezposelnost. Za delavce po vsem svetu se je življenjski položaj izjemno poslabšal in tudi obeti niso spodbudni. Zato tudi Marxove neizprosne kritike kapitalizma ni več mogoče tako zlahka odvreči na smetišče zgodovine, piše Time. Marxova temeljna predpostavka, da je kapitalizem po svojem bistvu nepravičen in samouničujoč način proizvodnje, ki bo osiromašil delavske množice, medtem ko bodo bogati postajali vse bogatejši, prodorno osvetljuje današnja družbena razmerja. Ker bodo imeli nekateri vedno več, drugi pa vedno manj, dokler jim na koncu ne bo ostalo prav nič, je razredni boj neizbežen. Če to povemo z Marxovimi lastnimi besedami: "Akumulacija bogastva na eni strani je hkrati akumulacija bede, agonije težaškega dela, suženjstva, ignorance, surovosti, duševnega nazadovanja na drugi strani." V resnici je vedno lažje najti statistične podatke v podporo tovrstnemu prepričanju, da se razkol med vse ožjim družbenim vrhom in vse širšim družbenim dnom res dramatično povečuje.

Ameriški delavci živijo slabše od svojih staršev Lanskoletna študija inštituta za ekonomsko politiko iz Washingtona tako navaja, da je polno zaposleni ameriški delavec leta 2011 zaslužil manj kot pred slabimi štirimi desetletji oziroma leta 1973. Med letoma 1983 in 2010 je šlo kar 74 odstotkov bogastva v žepe najbogatejših 5 odstotkov Američanov, medtem ko je spodnjih 60 odstotkov Američanov utrpelo padec svojih prihodkov.

Vse od atenskih ulic do kitajskih predelovalnih obratov je v resnici mogoče videti vse ostrejša trenja med delom in kapitalom. Izid tega razrednega boja bo odločilno vplival na politično-ekonomsko prihodnost in podobo sveta. Marksistični ekonomist Richard Wolff poudarja: "Izjemen dohodkovni razkol povzroča napetosti, ki jih v svojem življenju še nisem videl."

Tudi to prepričanje potrjujejo konkretni podatki. V lanskoletni javnomnenjski raziskavi centra Pew je dve tretjini vprašanih odgovorilo, da ZDA trpijo za "močno" ali "zelo močno" razliko med bogatimi in revnimi. To je izreden, 19-odstotni porast od leta 2009, zdaj pa po prepričanju vprašanih predstavlja najpomembnejše nasprotje v ameriški družbi. Brezno med bogatimi in revnimi je še bistveno bolj vidno na Kitajskem.

Vse močnejši razredni boj namreč ni pojav, ki bi bil omejen na počasi rastoče in z visokim dolgom obremenjene zahodne države. Tudi hitro rastoča gospodarstva skupaj z visoko rastjo bruto domačega proizvoda povzročajo še hitrejšo rast neenakosti. V nasprotju z naivnim prepričanjem nekaterih Kitajska nikakor ni delavski raj. Kljub zmerni rasti plač se prepad med revnimi in bogatimi hitro povečuje in, sodeč po zadnjih raziskavah, tudi večina Kitajcev je prepričanih, da bogati postajajo vse bogatejši, revni pa vse revnejši.

Kitajska ni nikakršen delavski raj Če se življenjski položaj kitajskih delavcev ne bo izboljšal, bodo vse bolj pripravljeni na samoorganizacijo in upor. Guan Guohau, tovarniški delavec iz Shenzhena, poudarja: "Bogati svoj denar dobijo z izkoriščanjem delavcev." Težko je ugotoviti natančno število delavskih uporov na Kitajskem v zadnjih letih, a strokovnjaki so si enotni, da njihovo število narašča. Nova generacija tovarniških delavcev, ki so zaradi spleta bistveno bolje obveščeni kot njihovi starši, zdaj zahteva boljše delovne pogoje in plače. Za zdaj so bili odzivi uradnega Pekinga mešani.

Kitajski zakonodajalci so dvignili minimalne plače, zaostrili delavnopravno zakonodajo in v določenih primerih tudi omogočili delavske stavke. Kljub temu vlada še vedno preprečuje delavski aktivizem, tudi s silo. Delavec Guan v zvezi s tem pravi: "Vlado bolj zanimajo podjetja kot mi." To pa je natanko takšen razvoj dogodkov, ki ga je v svojih spisih predvidel že Marx.

Za revolucijo, ki bo povzročila prevrat obstoječega družbenega reda, je Marx zapisal: "Proletarci nimajo v njej nič izgubiti, razen svojih verig. Pridobijo pa si lahko ves svet." In res se zdi, da so milijoni delavcev po vsem svetu, še toliko bolj zaradi varčevalnih ukrepov, vse bolj neučakani glede obljub vladajočih in vse bolj pripravljeni stvari vzeti v svoje roke. Dinamika svetovnega gospodarstva ne daje upanja, da bi se lahko v kratkem stvari obrnile na bolje.

Milijonom po vsem svetu tako obljubljajo dolga leta odrekanja in bede, čeprav že zdaj komaj shajajo iz meseca v mesec. Če se njihov življenjski položaj v kratkem ne bo bistveno izboljšal, se delavci vsega sveta res lahko združijo. Marx pa lahko dočaka zmagoslavno vrnitev, še piše Time.