Mahmud Ahmadinedžad, iranski George W. Bush

Avgusta bo po dveh mandatih, burnih osmih letih, skrajno samozavesten in brezmejno ambiciozen Ahmadinedžad zapustil mesto predsednika, za katerega se bo ponovno lahko potegoval čez štiri leta.

V osmih letih je zunaj Irana neznani politik postal eden najbolj prepoznavnih (razvpitih) obrazov svetovnega političnega odra in si pridobil številne sovražnike, pa tudi podpornike. Podobno kot njegovi protiameriškimi kolegi, med njimi pokojni Venezuelec Hugo Chavez, s katerim sta se spoprijateljila, je napadal nadvlado Zahoda, a ne le zaradi verskih, temveč tudi geopolitičnih razlogov.

Človek, ki ga je Zahod rad sovražil, je svoj vzpon začel kot župan Teherana. Leta 2005 je dobil nalogo, da prepreči zmago nekdanjega predsednika Akbarja Hašemija Rafsandžanija, ki je veljal za grožnjo ajatoli Aliju Hamenju, ki ima v Iranu v vseh stvareh glavno besedo. V prvem krogu je prejel le 19, v drugem pa 62 odstotkov glasov in tako postal šesti predsednik islamske republike. Podprli so ga tudi reformisti, ki niso bili zadovoljni z odločitvijo svojega vodstva, da bojkotirajo volitve. Upali so, da bo kandidat, ki ne pripada vladajoči eliti, izvedel reforme, ki jih ni izvedel predsednik Mohamed Katami.

"Ne potrebujemo sveta, svet potrebuje nas," je bila ena njegovih prvih izjav, ko je prvič postal predsednik. Svet se je med njegovim predsedovanjem zaradi spornega iranskega jedrskega programa odzval z nizom sankcij, ki so hudo prizadele gospodarstvo.

Z veseljem je napovedal uničenje Izraela, posebej veliko ogorčenje je izzval z izjavo, da bo "Izrael izbrisan iz svetovnih zemljevidov". Lani, ko so v Izraelu javno razpravljati o možnosti napada na Iran, je judovsko državo označil za "žalitev za človeštvo". S protiizraelsko retoriko, v katero spada tudi zanikanje holokavsta, je želel ugajati arabskim državam. V času njegovih dveh mandatov so se namreč poslabšali tudi odnosi s sosednjimi arabskimi državami. Vzrokov je več, eden glavnih pa je iranski jedrski program, ki še vedno vzbuja nelagodje tudi med Arabci. Med državami v Zalivu se je širil strah, da bo Iran vodil šiitsko oživitev, ki bo spodkopala sunitske vladarje. Arabske države so Iran obtožile vmešavanja v njihove notranje zadeve, še posebej Bahrajn, v nos pa jim gre tudi podpor Teherana režimu sirskega predsednika Bašarja Al Asada.

Zunaj Irana je žel pozornost tudi zaradi svojega belega suknjiča, za katerega so nekateri verjeli, da je znak njegove skromnosti, drugi pa, da meče slabo luč na iransko modo. V drugem mandatu se je poslovil od belega suknjiča in začel nositi obleke, a brez kravate, ki med Iranci po revoluciji velja za zahodnjaško prakso.

Manjkala mu je diplomatska veščina in poznavanje zunanje politike, tako da so marsikateri Iranci z zavijanjem oči spremljali njegove obiske v tujini. S svojo retoriko je poglobil nezaupanje Zahoda glede iranskega jedrskega programa, ki se je v njegovih dveh mandatih precej razširil, a za veliko ceno. S svojimi besedami je ZDA olajšal, da so druge države prepričale v sprejetje sankcij proti Iranu, zato se je začela širiti šala, da je pravzaprav agent izraelske tajne službe Mosad. Vsakoletno zasedanje Generalne skupščine Združenih narodov je Ahmadinedžad pogosto izkoristil kot oder za svoje izjave. Poleg zanikanja holokavsta je presenetil z izjavo, da v Iranu ni gejev. "V marsičem je George W. Bush iranski politik," je za Al Arabijo dejal Aršin Adib Mogadam, predsednik centra za iranske študije v Londonu.

Kljub svoji retoriki proti Zahodu pa si je Ahmadinedžad občasno prizadeval za izboljšanje odnosov z ZDA. Zavedal se je, da si mladi Iranci želijo, da bi njihova država prišla iz osame ter da bi boljši odnosi z "globalnim arogantnežem" okrepili njegovo zapuščino. Zbližanje z ZDA je otežilo njegovo zanikanje holokavsta, otoplitvi odnosov pa je nasprotoval tudi Hamenej, ne nazadnje tudi zato, ker ni želel, da bi se Ahmadinedžad lahko pohvalil z zgodovinskim napredkom.

Ahmadinedžad bo v spominu ostal tudi zaradi najhujših nemirov po islamski revoluciji leta 1979, ki so izbruhnili po njegovi ponovni izvolitvi leta 2009, ko so reformisti vztrajali, da so jih oropali zmage. Miroljubne demonstracije so bile krvavo in brez milosti zatrte.

V drugem mandatu je precenil svojo priljubljenost in ni upošteval realnosti, še posebej tega, da iranska ustava predvideva podrejenost pooblastil predsednika neizvoljenemu vrhovnemu verskemu voditelju. Drznil si je izpodbijati absolutno oblast Homeinija ter želel več moči zase in svoje zaveznike. Na koncu je izgubil ter ekspresno in spektakularno padel v nemilost.

Njegov drugi mandat je bil pravi politični hurikan. Hamenej je kmalu spoznal, da je naredil napako, ko je podprl Ahmadinedžada, ki je hotel izpodbijati njegovo vodstvo. Odpustil je zunanjega ministra Manučerja Motakija, ko je bil na obisku v Senegalu leta 2010. Popolnoma ga je presenetil, ko je odpustil Heidarja Moslehija, ministra za obveščevalne dejavnosti in Hamenejevega predstavnika v vladi, a ga je moral nato ponovno imenovati. Protestno ga zato aprila 2011 11 dni ni bilo na delo. Ajatola je v zameno dopustil, da je Ahmadinedžada parlament zaslišal glede vodenja države, kar bi se lahko končalo z njegovim odpoklicem. Zaprl je Ahmadinedžadovega svetovalca za medije Alija Akbarja Javanfekra in mu celo ni dovolil, da bi ga obiskal v ječi. Ahmadinedžad ajatoli ni ostal dolžan: zagrozil je, da bo razkril korupcijo znotraj Hamenejeve družine. Če ne bi bilo jedrskega spora z Zahodom in se ne bi bal posledic, naj bi Hamenej celo odstavil Ahmadinedžada.

Ahmadinedžadovo administracijo so spremljale obtožbe o korupciji. Krivijo ga tudi, da je uničil izobraževalni sistem v državi ter za slab gospodarski položaj v državi, ki ni zgolj posledica sankcij Zahoda. Iran ima četrte največje rezerve nafte na svetu, a so se zaradi sankcij dohodki od izvoza nafte od sprejetja sankcij leta 2012 prepolovili.

Njegova zapuščina ima tudi pozitivne strani, ki pa so pretežno spregledane: uspelo mu je zmanjšati drag sistem subvencij za nafto in hrano, ne da bi sprožil nemire. To je hvalil kot "največji gospodarski načrt v zadnjih 50 letih", v zameno pa je revnim delil gotovino, vendar pa je to sprožilo inflacijo, zaradi česar se je moral zagovarjati pred parlamentom. Rial je izgubil dve tretjini svoje vrednosti, inflacija je od uvedbe sankcij ZDA in Evropske unije lani narasla za 30 odstotkov. Privrženci Ahmadinedžada med njegove največje dosežke štejejo tudi to, da je imel pogum za izpodbijanje absolutne oblasti ajatole. Poleg tega menijo, da Zahodu ni popustil glede iranskih jedrskih pravic.

Po osmih burnih letih se Ahmadinedžad poslavlja in pušča Iran izoliran od preostalega sveta, pretresen zaradi sankcij, njegova osebna prihodnost pa je negotova. Ali se bo čez štiri leta res ponovno podal v boj za predsednika, lahko samo ugibamo. Zaradi spora z ajatolo Hamenejem, konservativnimi kleriki in poveljniki revolucionarne garde, ki so ga nekoč podpirali, je tako rekoč politični izobčenec, kar se je pokazalo tudi s tem, da kandidat, ki ga je izbral za svojega naslednika, ni smel kandidirati. Sicer bojevitemu Ahmadinedžadu odločitve sveta varuhov ni uspelo spremeniti.

Večkrat je prestopil mejo in za to lahko plača visoko ceno, kar sta na lastni koži izkusila njegova tekmeca na volitvah pred štirimi leti. Tako Mir Husein Musavi kot Mehdi Karoubi sta imela neoporečne revolucionarne reference (vloga Ahmadinedžada v islamski revoluciji ni jasna), a ju dolgo in zvesto služenje islamski republiki ni rešilo pred hišnim priporom. Podobna usoda lahko doleti Ahmadinedžada, če bo še naprej jezil Hameneja.

Nekateri sumijo, da je bil 56-letni Ahmadinedžad opozorjen, naj ne povzroča težav, drugi pa, da so mu ponudili udobno sinekuro v zameno za sodelovanje. Še vedno ima precej veliko politično bazo, še posebej med revnimi prebivalci podeželja, hvaležnimi, da je del denarja namenil dolgo zanemarjenim podeželskim regijam. Številne Irance je pridobil tudi s svojim verskim nacionalizmom. Njegov mandat se bo končal šele avgusta, kar mu daje dovolj časa, da se poslovi v velikem slogu.