Sobota, 10. 10. 2026, 15.38
1 ura, 5 minut
Ljudje, ki so preživeli nemogoče
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,58
Christa Pike je bila januarja 1995 obsojena na smrt zaradi umora sošolke, 19-letne Colleen Slemmer. Takrat je bila Pike stara 18 let.
V zadnjih dneh je ogromno pozornosti požela neuspešna usmrtitev morilke Christe Pike, ki je tako postala prva oseba v zgodovini Združenih držav Amerike, ki je preživela poskus usmrtitve s smrtonosno injekcijo. Med postopkom so ji vbrizgali kar dva odmerka pentobarbitala, a ni umrla. Teden dni po poskusu usmrtitve je bila ponovno pri zavesti, zdaj pa celo že znova govori in hodi. Zbrali smo več zgodb ljudi, ki so prav tako preživeli lastne preizkušnje, pa čeprav se je to zdelo tako rekoč nemogoče.
Jeanna Giese
Takrat 15-letno Jeanno Giesse iz ameriške zvezne države Wisconsin je leta 2004 ugriznil netopir. Rane ni obravnavala kot nekaj resnega in bila je pozabljena. Mesec dni pozneje se ji je zdravje nenadoma zelo poslabšalo in pojavili so se simptomi stekline. To so potrdili tudi zdravniki.
Jeanna Giesse zapušča bolnišnico.
Giesse ni prejela cepiva proti steklini, saj je bilo za to že prepozno. Zdravniki so se odločili za eksperimentalni tako imenovani protokol Milwaukee. Dekle so uspavali v umetno komo in uporabili kombinacijo zdravil, da bi njenemu imunskemu sistemu dali čas za odziv - proizvodnjo protiteles, ki bi ustavila napredovanje bolezni.
Čeprav je smrtnost zaradi stekline, če žrtev ugriza stekle živali takoj ne prejme cepiva, tako rekoč stoodstotna, je Jeanna preživela. Gre za prvi dokumentiran primer preživetja stekline brez predhodnega cepljenja proti tej bolezni.
Intervju z Jeanno Giesse leta 2021:
Sledila je dolgotrajna rehabilitacija, med katero se je ponovno učila hoditi in govoriti. Čeprav je bil njen primer pomemben za medicinno, protokol Milwaukee ne velja za učinkovito metodo zdravljenja stekline, saj uporaba takšnega pristopa pri drugih bolnikih ni bila uspešna. Pravi razlog, zakaj je v resnici preživela, ostaja neznan.
Julianne Koepcke
Nemka Juliane Koepcke je 24. decembra 1971 - stara je bila komaj 17 let - edina preživela strmoglavljenje potniškega letala Lockheed L-188 Electra (let LANSA 508) nad amazonskim pragozdom v Peruju. Letalo je med močnim neurjem zadela strela in je razpadlo v zraku, Koepcke pa je skupaj s sedežem, na katerega je bila pripeta, padla z višine približno treh kilometrov. Kljub pretresu možganov, zlomljeni ključnici in globokim ranam je padec preživela, saj naj bi gosto rastlinje in drevesne krošnje ublažili udarec. V nesreči je umrla tudi njena mati, na krovu pa je bilo skupaj 92 potnikov in članov posadke.
Juliane Koepcke leta 2019.
Takrat se je prava preizkušnja preživetja za Koepckejevo sicer šele začela. Po nesreči je enajst dni z zlomljeno ključnico, hudo poškodbo kolena, poškodbo očesa in veliko rano na desni roki sama tavala po džungli, ob čemer so jo nenehno grizle žuželke, njena edina hrana pa je bila omejena količina sladkarij, ki jih je našla med razbitinami.
Poznala je nekaj osnovnih pravil preživetja, kar ji je na koncu morda tudi rešilo življenje. Spomnila se je očetovega nasveta, naj v džungli poišče vodni tok in mu sledi, saj ta pogosto vodi do ljudi. Ob potoku je naposled našla zavetje gozdnih delavcev, ki so ji pomagali priti do zdravniške oskrbe.
Greg Rassmusen
Rasmussen je prestal več kot sto operacij, ki so mu povrnile sposobnost hoje, a je plačal ceno - njegove noge so bile nekaj centimetrov krajše kot pred nesrečo.
Britanski okoljevarstvenik Greg Rasmussen je leta 2003 s športnim letalom strmoglavil sredi afriške savane in si obe nogi poškodoval tako hudo, da sta bili na otip kot vreči, polni drobcev kosti in drugega tkiva.
Na rešitev je čakal 36 ur, vmes pa je odganjal napadalne hijene, leve in celo slone. Zdravniki zaradi njegovih poškodb niso mogli verjeti, da je preživel več kot eno uro. Rasmussen je nato prestal več kot sto operacij, ki so mu povrnile sposobnost hoje, a je plačal ceno - njegove noge so bile nekaj centimetrov krajše kot pred nesrečo.
Vesna Vulović
Vesna Vulović. Foto: Guinnessova knjiga rekordov
Vesna Vulović je bila jugoslovanska stevardesa, ki je leta 1972 po eksploziji potniškega letala DC-9 nad Češkoslovaško v repu letala preživela padec z višine več kot deset kilometrov. Po nesreči je bila 27 dni v komi - imela je počeno lobanjo, dve zlomljeni in eno zdrobljeno vretence, zlomljeni obe nogi.
Ko se je prebudila iz kome, je bila še nekaj mesecev paralizirana od pasu navzdol, bolnišnico pa je zapustila šele po 16 mesecih. Vulovićeva, ki je umrla decembra lani, je tudi nosilka Guinnessovega svetovnega rekorda za preživet padec brez padala z največje višine.
Roy Sullivan
Roy Sullivan. Foto: Guinnessova knjiga rekordov
Roy Sullivan je bil varuh narodnega parka Shenandoah v ameriški zvezni državi Virginija. Sullivan ima Guinnessov svetovni rekord - bil je namreč človek, v katerega je največkrat udarila strela.
Z elektriko z neba se je Roy srečal kar sedemkrat in vsakič, tudi zadnjič, preživel. Umrl je leta 1983 pri starosti 71 let, domnevno naj bi storil samomor zaradi neuslišane ljubezni. Na fotografiji Roy Sullivan s klobukom, ki mu ga je naluknjala strela.
Pasquale Buzzelli
Pasquale Buzzelli je ameriški gradbeni inženir, ki je na tako rekoč neverjeten način preživel teroristične napade 11. septembra 2001 v New Yorku.
Usodnega jutra je delal v 64. nadstropju severnega stolpa Svetovnega trgovinskega centra. Ko je vanj trčilo ugrabljeno letalo, se je začel z drugimi ljudmi evakuirati po stopnišču. Po lastnem pričevanju je bil približno pri 22. nadstropju, ko se je stolp začel rušiti. Sklonil se je na stopniščnem podestu in se pripravil na najhujše, nato pa izgubil zavest.
🚨HE OPENED HIS EYES SOMEWHERE IMPOSSIBLE 🕊️ Pasquale Buzzelli was descending the North Tower's stairwell on the 22nd floor when the building began collapsing around him. He curled into a fetal position in a corner, thought of his 7-months-pregnant wife Louise and their unborn daughter, and prepared to die. He fell nearly 22 stories as the tower disintegrated, "surfing" the collapsing debris. Hours later, he opened his eyes staring at clear blue sky, convinced he was dead. "I thought this was the afterlife," he recalled. Then he heard a firefighter's voice. He walked away with only a broken foot and minor burns, one of just two people known to survive a fall from the upper floors. 💔 25 years later. His survival remains one of the most incredible stories of that day. 🇺🇸🙏
— The Bulletin (@thebulletinn) September 11, 2026
Nekaj ur pozneje se je Buzzelli prebudil na kupu ruševin, kot po čudežu pa jo je odnesel - glede na težo dogodka - le z nekaj relativno manjšimi poškodbami. Najresnejša je bila zlom stopala. Še vedno ni povsem jasno, kako je mogoče, da je Buzelli preživel zrušitev nebotičnika.
Phineas Gage
Američan Phineas Gage, ki je bil v 19. stoletju delovodja pri postavljanju železniških tirov, velja za enega največjih dokumentiranih medicinskih čudežev vseh časov.
Phineas Gage.
Leta 1848, ko je bil star 25 let, se mu je čez glavo od spodaj navzgor zarila dolga ošpičena kovinska palica in mu uničila velik del sprednjega možganskega režnja, vzela pa mu je tudi levo oko.
Ne le da je dogodek preživel, živel je še naslednjih 12 let (umrl je leta 1860 pri 37 letih), a kot so njegovo stanje opisali prijatelji, "ne kot Phineas Gage, temveč nekdo drug". Nesreča, ki je močno poškodovala njegove možgane, je namreč povzročila velike spremembe v njegovi osebnosti.
Grafični prikaz poškodbe, ki jo je utrpel Phineas Gage.
Jeremy Renner
Ameriški filmski zvezdnik Jeremy Renner, znan po vlogi superjunaka Hawkeya v izredno uspešni filmski sagi Maščevalci (Avengers), je 1. januarja 2023 utrpel več kot 30 zlomov kosti, ko ga je v bližini doma povozil njegov kar sedemtonski snežni plug.
Renner je imel med drugim zlomljenih več reber - zaradi enega se mu je sesedlo pljučno krilo -, zlomljena oba gležnja, ključnico, čeljust in druge obrazne kosti. Eno od očes naj bi mu teža snežnega pluga potisnila iz lobanje. Po nesreči, med katero je bil po lastnih besedah pri zavesti in se spominja hudih bolečin, je bil v kritičnem stanju in je prestal več operacij.
Jeremyja Rennerja je povozil njegov lasten snežni plug.
Po dolgotrajni rehabilitaciji je lahko spet hodil, spet se je vrnil tudi k igranju. Zdravniki so njegovo skoraj čudežno preživetje in nato okrevanje pripisali tudi njegovi dobri telesni pripravljenosti.
Guðlaugur Friðþórsson
Islandski ribič Guðlaugur Friðþórsson je marca 1984 preživel enega najbolj izjemnih primerov preživetja v ledenem morju. Bil je član posadke ribiške ladje Hellisey, ki se je 11. marca prevrnila in potonila ob obali otoka Heimaey na Islandiji.
Friðþórsson je bil edini preživeli in odločil se je, da bo preplaval šest kilometrov do obale otoka Heimaey. Temperatura morja je bila le okrog pet ali šest stopinj Celzija, Friðþórsson pa je bil brez rešilnega jopiča in oblečen le v kavbojke, srajco in pulover.
Islandski ribič Guðlaugur Friðþórsson je marca 1984 preživel enega najbolj izjemnih primerov preživetja v ledenem morju.
Takrat 23-letni ribič je v izjemno mrzli vodi plaval kar šest ur in po lastnem pričevanju ves čas ostal priseben. Ko se je približal otoku, je moral še najti primeren kraj za dostop do obale, saj so to bičali visoki valovi. Nato je po vulkanskem kamenju bos prehodil še tri kilometre do najbližje naselbine.
Odpeljali so ga v bolnišnico, kjer so ugotovili, da kljub nizki telesni temperaturi - padla mu je pod 34 stopinj Celzija - sploh ni kazal znakov podhladitve, bil je le nekoliko dehidriran.
Anna Bågenholm
Anna Bagenholm je preživela tako rekoč nemogoče.
Švedska zdravnica Anna Bagenholm je leta 1999 padla v ledeno mrzlo vodo, iz katere so jo rešili šele po 80 minutah. Telo se ji je medtem zaradi izredno nizke telesne temperature - ob prihodu v bolnišnico v norveškem mestu Tromso je njena telesna temperatura znašala izjemno nizkih 13,7 stopinje Celzija - izklopilo, a se je po desetih dneh v bolnišnici čudežno prebudila.
Jean Hillard
Američanka Jean Hillard je decembra 1980 - stara je bila 19 let - po prometni nesreči pomoč poskusila poiskati pri prijatelju, ki je živel blizu, a je pred njegovo hišo izgubila zavest in se zgrudila v sneg. V snegu je ležala skoraj šest ur, temperatura pa se je tisto noč spustila skoraj 30 stopinj Celzija pod ledišče. Ko jo je prijatelj Wally Nelson naslednje jutro končno našel, je bil prepričan, da je mrtva, saj je bila ledeno mrzla, njeno telo pa povsem togo.
Jean Hillard je utrpela zgolj začasno odrevenelost udov in omrzline na prstih nog, sicer pa ji noč v snegu ni pustila trajnih zdravstvenih posledic.
Vseeno jo je odpeljal v bolnišnico, kjer so ugotovili, da je v izjemno kritičnem stanju in da se komaj še oklepa življenja. Njena koža je bila tako trda, da so se pri poskusu vstavljanja igel te lomile, telesne temperature pa sprva niso mogli izmeriti z običajnim termometrom.
Ko jim jo je uspelo segreti, se je Hillardova po nekaj urah prebudila. Utrpela je zgolj začasno odrevenelost udov in omrzline na prstih nog, sicer pa ji noč v snegu ni pustila trajnih zdravstvenih posledic.
Nicholas Alkemade
Alkemade je bil med drugo svetovno vojno pripadnik britanskih kraljevih letalskih sil (RAF). Bil je član posadke britanskega bombnika avro lancaster, ki ga je v noči na 25. marec - po zavezniškem bombardiranju Berlina - napadlo nemško vojaško letalo junkers Ju 88.
Alkemade je bil skoraj do konca druge svetovne vojne kot vojni ujetnik zaprt v nemškem taborišču Stalag Luft I. V domovino se je vrnil maja 1945. Umrl je junija1987 v starosti 64 let.
Bombnik je zajel ogenj in pilot je začel izgubljati nadzor. Alkemade je poskušal doseči padalo, vendar je bilo to zaradi plamenov neuporabno. Ker mu je grozilo, da bo zgorel v letalu, je skočil v prazno z višine okoli 5.500 metrov.
Takrat 21-letni Alkemade je preživel prosti pad. Najprej je zadel krošnje borovcev, ki so ga močno upočasnile, nato pa pristal v globokem snegu. Utrpel je le zvin noge in nekaj udarnin. Kmalu po padcu so ga zajeli Nemci, ki sprva niso verjeli njegovi zgodbi in so sumili, da je vohun, saj ni imel padala. Ko so pregledali razbitine bombnika in našli njegovo zgorelo padalo, pa so uvideli, da govori resnico.
Skoraj do konca druge svetovne vojne je bil kot vojni ujetnik zaprt v taborišču Stalag Luft I. V domovino se je vrnil maja 1945. Umrl je junija1987 v starosti 64 let.
Michael Malloy
Malloya je se zaradi vsega, kar je prestal, oprijel vzdevek "Človek, ki ne more umreti". Bil je irski priseljenec v New Yorku, brezdomec in alkoholik, ki je v začetku 30. let prejšnjega stoletja postal tarča skupine moških, ki so ga želeli ubiti zaradi življenjskega zavarovanja, ki so ga sklenili v njegovem imenu.
Ker je bil Michael Malloy brezdomec, se je zarotnikom zdel idealna tarča. Fotografija je simbolična.
Malloya so najprej poskusili ubiti z količinami alkohola, ki bi v grob najverjetneje spravile marsikoga. Ko to ni delovalo, so mu začeli v alkoholne pijače mešati strupene snovi, ko so antifriz, strup za podgane in metanol, a tudi to ni delovalo. Stregli so mu pokvarjeno hrano, v katero so zmešali tudi kovinske delce, a Malloy je preživel tudi to.
Nato so se ga lotili bolj brutalno: med drugim so ga poskusili zmrzniti tako, da so ga pozimi sredi noči povsem pijanega slekli, polili z ledeno vodo in pustili sredi parka v New Yorku v upanju, da bo zmrznil. Ko to ni delovalo, so ga zbili z avtomobilom, pri čemer je utrpel hude poškodbe, a ni umrl.
Zarotnikom je Malloya nazadnje le uspelo ubiti - februarja 1933 so ga po opijanju zadušili z ogljikovim monoksidom, ki so ga neposredno v njegova usta dovajali po cevi. Njegova smrt je sprožila preiskavo, štirje moški, vpleteni v zaroto, pa so bili pozneje obsojeni za umor.
Ron Hunt
To je resnična fotografija rentgenskega pregleda Huntove glave.
Ameriški gradbenik Ron Hunt je leta 2003 padel z lestve z obrazom naprej, njegov padec pa je ublažil velikanski sveder delujočega vrtalnega stroja, na katerega se je Hunt nasadil točno z desnim očesom. Sveder se je prebil skozi Ronove možgane in izstopil na zadnjem delu lobanje.
Ron, ki je bil v šoku, se je po pomoč odpravil v bolnišnico, kjer so mu sveder iz glave odstranili tako, kot je prišel vanjo - odvrteli so ga iz Ronove lobanje. Hunt je bil ves čas pri zavesti, a pod vplivom morfija, ki mu je blažil bolečine. Možakar je nesrečo prestal presenetljivo dobro - izgubil je sicer desno oko, delovanje njegovih možganov pa je večinoma ostalo nespremenjeno. Še najbolj jo je skupila njegova denarnica, saj Ronovo zdravstveno zavarovanje ni pokrivalo tovrstnih poškodb, zato je stroške nadaljnjega zdravljenja in rehabilitacije nosil sam.
Frane Selak
Frane Selak je nekoč dobil vzdevek "najbolj nesrečen človek na svetu". Hrvat se je s smrtjo srečal kar sedemkrat, prvič leta 1962 v iztirjenju vlaka, ki je vzelo 17 življenj. Nato je padel iz letala in filmsko pristal v kopici sena, bil udeležen v nesreči avtobusa, ki je zapeljal v reko, dvakrat se je znašel v gorečem avtomobilu, ki je enkrat celo eksplodiral, najbrž smrtonosnemu čelnemu trčenju s tovornjakom pa se je izognil tako, da je s svojim avtomobilom zapeljal v prepad. V Zagrebu ga je zbil tudi avtobus.
Frane Selak leta 2003, ko je zadel na loteriji.
Nagrado za vse, kar naj bi pretrpel - verodostojnost nekaterih njegovih nesreč namreč nikoli ni bila neodvisno potrjena -, je Selak dobil leta 2003, ko je na hrvaški loteriji zadel glavni dobitek v višini okrog 800 tisoč evrov. Denar je razdelil med družino in prijatelje in se odločil, da bo še naprej živel skromno. Umrl je leta 2006.
Anatoli Burgorski
Ruski znanstvenik Anatoli Bugorski je do zdaj edini človek, ki je preživel bližnje srečanje s protonskim žarkom.
Znanstvenik je nesrečo, v kateri je utrpel paralizo leve strani obraza in izgubo sluha v levem ušesu, preživel brez bistvenih posledic, pa čeprav bi ga moral žarek po vseh zakonitostih fizike in medicine ubiti. Bugorski je še vedno živ, letos je dopolnil 84 let.
Bugoski je delal na največjem pospeševalniku delcev v Sovjetski zvezi. Leta 1978 je glavo potisnil v pospeševalnik, da bi preveril komponento, ki je povzročala težave. To bi moral biti rutinski poseg, a je odpovedal eden od varnostnih mehanizmom in pospeševalnik, natančneje snop protonov, ki je potoval s hitrostjo blizu svetlobne, mu je naluknjal glavo. "Videl sem samo belo, svetlo je bilo kot tisoč sonc, nato pa nič. Bolelo ni," je dogodek kasneje opisal Bugorski.
Znanstvenik je nesrečo, v kateri je utrpel paralizo leve strani obraza in izgubo sluha v levem ušesu, preživel brez bistvenih posledic, pa čeprav bi ga moral žarek po vseh zakonitostih fizike in medicine ubiti. Bugorski je še vedno živ, letos je dopolnil 84 let.
Mary Vincent
Mary Vincent je leta 1978, ko je bila stara 15 let, preživela enega najhujših najbolj odmevnih nasilnih napadov v zgodovini Združenih držav Amerike.
Mary Vincent s prostetičnima rokama.
Med štopanjem v Kaliforniji ji je prevoz ponudil nekdanji mornar Lawrence Singleton. Ni je sicer odpeljal tja, kamor je želela, temveč jo je ugrabil in zavil na odročno območje, kjer jo je večkrat posilil. Nato ji je s sekiro odsekal obe podlakti in jo po strmem pobočju vrgel v betonski odtočni jarek. Bil je prepričan, da bo umrla.
Vincent je poleg odsekanih podlakti utrpela tudi druge hude poškodbe, med njimi zlom lobanje in več zlomljenih reber. Kljub temu je ostala živa. Brez obeh podlakti je prehodila več kilometrov, preden je naletela na par, ki ji je pomagal priti do bolnišnice. Dva tedna po dogodku je dobila prostetični roki, ki ju uporablja še danes.
Singleton je bil kasneje obsojen na 14-letno zaporno kazen, a so ga iz zapora pogojno izpustili že po osmih letih.
