Korupcija duši jug Italije

Avtocesta, ki se začne v Neaplju, se na svoji poti večkrat zoži na dva pasova z opozorili o delu na cesti, ki so tam že več desetletij. Napol dokončani viadukti se dvigujejo čez gore visoko nad morjem, neosvetljeni tuneli pa puščajo vodo in na avtomobile včasih pade kos betona ali drugega gradbenega materiala. Avtocesta A3 je najbolj slikovit primer napak italijanske države ter politične korupcije, ki si je volitve kupovala z obljubami o službah, volivce pa na koncu pustila na cedilu. Organizirani kriminal, torej mafija, pa natanko na tej podlagi cveti in še naprej pustoši Kalabrijo, pokrajino, ki je postala v zadnjih desetletjih tako geografsko kot politično izolirana. A3 je simbol največje nočne more severnoevropskih držav, ki se pri projektu evropskih integracij najbolj bojijo podpiranja navidezne socialne države, katere sredstva potem poniknejo v projektih, kakršen je navedena avtocesta. Vse to nakazuje, kako malo so storili na področju produktivnih vlaganj, ki bi jih južnoevropske države prav zdaj krvavo potrebovale za izhod iz krize.

Neodgovorno trošenje evropskih sredstev

Sergio Rizzo, soavtor uspešnice o politični korupciji v Italiji, zato poudarja, da je zloraba evropskega denarja povzročila neznansko škodo. Občine preprosto niso imele kapacitet, da bi ta denar smotrno unovčile, zaradi česar ta sredstva v veliko primerih niso privedla do zaželenih načrtov, velikokrat pa so končala tudi v mafijskih žepih. V času, ko v Evropski uniji vedno večjo pozornost namenjajo rasti kot načinu izhoda iz krize, številni opozarjajo na nujnost o prevzemanju odgovornosti. Giovanni Kessler, direktor protikorupcijskega urada v EU, zato izpostavlja, da je treba sredstva unije, ki so namenjena pospeševanju gospodarske rasti, tudi natančno nadzorovati, pri čemer zlorabe ne morejo biti v pristojnosti le nacionalnih organov pregona. Italija je od leta 2000 do lani od Evropske unije dobila dobrih 46 milijard evrov, namenjenih številnim programom, med drugim kmetijstvu in infrastrukturi, pri čemer je levji delež sredstev padel na italijanski jug. Španija, ki je dobila skoraj 77 milijard evrov, je v tem času vzpostavila vrhunsko mrežo hitrih vlakov, medtem ko pri Grčiji učinki 38 milijard evrov pomoči prav tako niso povsem jasni.

Močno vpletena tudi ’Ndrangheta

Leta 2001 se je Italija tako odločila posodobiti v resnici nedokončano avtocesto A3, ki v začetni zasnovi ni imela odstavnega pasu in je temu projektu namenila dobrih sedem milijard evrov. Med projektom so italijanska sodišča nato ugotovila, da je prišlo do več zlorab in malomarnega ravnanja s sredstvi. Zaradi tega je EU v letošnjem poletju zahtevala, da Italija vseh 385 milijonov evrov evropskih sredstev, ki so že bili namenjeni cestam, preusmeri v druge projekte. Vožnja po A3 je žalostna podoba temne strani Italije, pokrajine s skoraj 20-odstotno brezposelnostjo in 40-odstotno brezposelnostjo med mladimi, pokrajine v kateri že dolgo sobivata politična korupcija in organizirani kriminal. Od leta 2000 so italijanske oblasti aretirale več sto ljudi, obtoženih korupcije in izsiljevanje v zvezi z izvedbo gradbenih del za zloglasno avtocesto. V vse skupaj je vpletena tudi najmočnejša mafijska skupina v Italiji, ’Ndrangheta. Roberto di Palma, sodnik, ki je vodil dva korupcijska procesa v zvezi z gradnjo avtoceste, pravi: "’Ndrangheta je parazit, kjerkoli so velika javna dela, se pojavi in uresničuje svoje interese." Pri tem lahko kalabrijski mafijci računajo tudi na izdatno pomoč politikov, ki imajo z ’Ndrangheto tesne stike. Pred kratkim so bili trije izmed enainpetdesetih pokrajinskih

Prenova se ne bo začela v Kalabriji

Primer Kalabrije prikazuje, da v primerjavi z Mednarodnim denarnim skladom, ki svoja posojila lahko pogojuje, Evropska komisija nima mehanizmov, s katerimi bi učinkovito nadzorovala porabo svojega denarja. Na koncu si države članice predstavljajo, da gre v resnici za njihov denar in da z njim lahko počnejo, kar hočejo, opozarja profesor ekonomije na milanski univerzi, Massimo Florio. V procesih glede korupcije pri gradnji A3 je bil razkrit obstoj, tako imenovanega "pravila treh odstotkov". To je podizvajalcem narekovalo, da državi zaračunavajo tri odstotke preveč, razliko pa so nato pospravili mafijski klani. Te so v veliko primerih vplivali tudi na izbor podizvajalcev, ki so bili pogosto njihovi prijatelji in družinski člani. Novinar in pisec številnih knjig o Kalabriji, Aldo Varano, zato pravi: "Jug je dežela nedokončanih del, kajti dokončana dela se ne izplačajo." Varano je prepričan, da je bistvo težave politično, in izpostavlja, da je bil jug tradicionalno bazen poceni delovne sile, v sedemdesetih letih pa se je to spremenilo, saj je postal bazen poceni konsenza, ki je številnim politikom v zadnjem četrt stoletju pomagal ostati na pozicijah. Da bi si politiki zagotovili te glasove, so morali trošiti denar, a ne za investicije, temveč za klientelizem.

Fabrizio Barca, minister za ozemeljsko kohezijo v vladi Maria Montija, se strinja, da so sredstva, namenjena jugu, predlogo trošili neodgovorno. Barca zato poudarja, da jug potrebuje osnovne državljanske pravice, kakovostne osnovne in temeljne storitve, ki so zdaj nezadovoljive, še posebej v Kalabriji. Na vprašanje, ali ima v tej pokrajini kakšne zaveznike, pa odgovarja: "Recimo le to, da se prenova juga ne bo začela v Kalabriji. "