Kako so trije katoliški politiki utemeljili moderno Evropo

Zamisli, ki jih je Schuman predstavil pet let po koncu druge svetovne vojne, ta je terjala na milijone življenj in gospodarsko izčrpala staro celino, so bile leto pozneje udejanjene v Evropski skupnosti za premog in jeklo, iz katere sta pozneje izšli Evropska gospodarska skupnost (1957) in Evropska unija (1993). "Ustanovni očetje" sodobne Evrope Schuman je bil v času deklaracije francoski zunanji minister in velja poleg še dveh katoliških, krščanskodemokratskih politikov, tedanjega nemškega kanclerja Konrada Adenauerja (Zvezno republiko Nemčijo je vodil med letoma 1949‒1963) in takratnega italijanskega predsednika vlade Alcideja de Gasperija (1945‒1953), za t. i. ustanovnega očeta Evropske unije oziroma sodobne Evrope. Vse trije so idejo evropskega združevanja povezovali z idejo krščanske civilizacije. Poleg tega je t. i. ustanovne očete družila tudi skupna srednjeevropska zgodovinska izkušnja. Tako kot Adenauer je bil tudi Schuman rojen kot nemški državljan, saj je njegova rodna Lotaringija oziroma Lorena do konca prve svetovne vojne pripadala cesarski Nemčiji. De Gasperi pa je bil rojen na tedanjem Južnem Tirolskem, ki je takrat spadalo pod Habsburško monarhijo oziroma Avstro-Ogrsko. Nemščina je bila zato njihov sporazumevalni jezik. Razlogi in spodbude za evropsko združevanje pa niso bili zgolj ideali oziroma ideja Evrope in evropskega združevanja (te ideale med drugim na simbolni ravni uteleša nagrada Karla Velikega, ki jo od leta 1950 podeljujejo zaslužnim za evropsko združevanje – dobili so jo tudi vsi trije prej omenjeni ustanovni očetje), ki naj bi presegli nasprotja med evropskimi narodi in prinesli mir na stari celini, ampak zlasti racionalni gospodarski motivi in realna politika. Zahodna Evropa je bila skorajda prisiljena medsebojno sodelovati Zahodna Evropa, ki je bila izmučena od posledic druge svetovne vojne, je bila skorajda prisiljena gospodarsko sodelovati med seboj. Še zlasti, ker so se v državah vzhodno od razvpite železne zavese vzpostavili komunistični režimi, sovražni do zahodnih demokracij. Tudi osamosvajanje kolonij oziroma dekolonializacija v desetletjih po koncu druge svetovne vojne, ki je ošibila kolonialne zahodnoevropske države, je bila spodbuda za tesnejše meddržavno sodelovanje v Evropi.

Po drugi svetovni vojni so se tako v zahodni Evropi slednjič uresničile ideje, ki jih je po prvi svetovni vojni zaman predlagal angleški ekonomist John Maynard Keynes – da lahko le gospodarsko združevanje in sodelovanje reši Evropo.

Za uresničitev gospodarskega sodelovanje pa je bilo treba tudi doseči francosko-nemško spravo oziroma preseči francoski strah pred obnovo nemške gospodarske in zlasti vojaške moči. In prav skupno upravljanje (beri: francosko-nemško upravljanje) nemškega premoga in železarske oziroma jeklarske industrije naj bi odpravilo ta strah. Na drugi strani je nemško gospodarstvo, ki je po vojni doživljalo t. i. nemški gospodarski čudež, potrebovalo evropski trg, zato je bilo evropsko združevanje koristno tudi zanj.

EGS in EFTA, tekmici v povojni Evropi

Evropska skupnosti za premog in jeklo oziroma Evropska gospodarska skupnost (EGS) pa ni bila edini trgovinsko-gospodarski blok v povojni zahodni Evropi. Če so Francija, takratna Zvezna republika Nemčija, Italija, Nizozemska, Belgija in Luksemburg oblikovali Evropsko skupnost za jeklo in premog oziroma pozneje EGS, pa je šest drugih zahodnoevropskih držav, Avstrija, Danska, Norveška, Portugalska, Švedska in Švica, leta 1960 ustanovilo organizacijo EFTA (Evropsko združenje za prosto trgovino).

Čeprav se je EFTA, ki je zgolj prostotrgovinsko območje, torej bolj ohlapna povezava v primerjavi z EGS, v poznejših letih širila – leta 1970 se je pridružila še Islandija, leta 1986 Finska (pred tem je bila od leta 1961 pridružena članica), leta 1991 pa samostojno Liechtenstein – pa je bilo širjenje francosko-nemške EGS na koncu uspešnejše. Leta 1973 so tako v EGS vstopile Velika Britanija, Irska in Danska (prva "prestopnica" iz EFTA v EGS). Po padcu desnih avtoritarnih režimov v Grčiji, Španiji in na Portugalskem so se v EGS, ki je sprejemala medse le demokratične države, lahko vključile tudi te tri sredozemske države: Grčija leta 1981, Španija in Portugalska pa leta 1986. Nato je sledil val prestopnic iz združenja EFTA v EGS – leta 1995 se je tako EU razširila na Avstrijo, Švedsko in Finsko.

Kot zadnje v EU vstopijo nekdanje komunistične dežele

V zadnjih letih, po propadu komunističnih diktatur v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, pa so bili valovi širjenja EU večinoma povezani s sprejemanjem nekdanjih komunističnih dežel – leta 2004 so se tako Evropi pridružile Slovenija, Madžarska, Češka republika, Estonija, Litva, Latvija in Poljska (istega leta sta članici EU postala tudi Ciper in Malta), leta 2007 Romunija in Bolgarija, 1. julija letos pa bo članica postala tudi Hrvaška.

Širjenje in nenehno poglabljanje integracije je bila glavna značilnost EGS oziroma EU (edini primer izstopa iz povezave je Grenlandija, ki je izstopila leta 1985, potem ko je članica postala leta 1973 kot del Danske). Zato je Evropska unija, potem ko se je razširila skoraj na vso staro celino, postala sopomenka za Evropo.

Vir privlačnosti za vedno nove in nove članice je bila blaginja in gospodarska uspešnost članic EGS oziroma EU-ja ter pričakovanje kandidatk za članstvo, da bo z vstopom v to povezavo zrasla blaginja tudi pri njih. Vsekakor so bili pri sprejemanju novih članic vedno tudi dvomi in strahovi – pri starih članicah so bili ti večinoma povezani z načelom prostega pretoka ljudi, torej strahom pred priseljevanjem iz novih, revnejših članic; pri novih članicah pa so bili strahovi povezani z načelom prostega pretoka blaga in kapitala, torej s strahom, da bodo bogate stare članice pokupile njihovo gospodarstvo in zemljo.

EU v največji krizi v času svojega obstoja

A kljub vsem tem dvomom in strahovom se je zdelo, da EU nima resnejših težav, ki bi ogrozile obstoj. Dokler ni leta 2008 izbruhnila svetovna finančno-gospodarska kriza, ki se je nadaljevala s krizo evra, skupne denarne enote večine držav EU-ja. Kriza evra oziroma evroobmočja, ki danes združuje 17 članic EU-ja, je razgalila gospodarska nasprotja v Uniji – nasprotja med gospodarsko uspešnimi državami severne Evrope na čelu z Nemčijo, ki zahtevajo strogo proračunsko politiko, in gospodarsko manj uspešnimi sredozemskimi državami z juga stare celine (Grčija, Španija, Portugalska, Italija …).

Evropska unija, ki bo od 1. julija štela 28 članic (od tega 21 republik in sedem monarhij) in imela 24 uradnih jezikov, štela pa bo že skoraj 510 milijonov prebivalcev, tako zdaj, več kot 60 let po utemeljitvi, preživlja najbolj krizne trenutke v svoji zgodovini.