Eden najbolj spoštovanih evropskih politikov opozarja, da imamo mir za preveč samoumeven in da so trenutne težave stare celine podobne obdobju pred prvo svetovno vojno, kar je skrb vzbujajoče.
Jean Clause Juncker, premier Luksemburga, ki je predsedoval skupini finančnih ministrov evroobmočja na vrhuncu finančne krize, opozarja, da so volitve v Italiji in Grčiji na plano spet prinesle "nacionalno zagrenjenost, za katero smo bili prepričani, da že stvar preteklosti". Ob tem je povedal, da je bil zgrožen, ko so med obiskom nemške kanclerke Angele Merkel protestniki v Atenah oblekli nacistične uniforme. "Vsakdo, ki je prepričan, da večno vprašanje vojne in miru v Evropi ni več pereče, tvega, da se bo zelo zmotil. Demoni niso odšli, ampak samo počivajo, kot so pokazale vojne v Bosni in na Kosovu. Srhljivo je, kako podobne okoliščine so danes v Evropi v primerjavi s tistimi pred stotimi leti," je za nemški Der Spiegel povedal Juncker.
Tudi leta 1913 nihče ni verjel, da je mogoča vojna
Po njegovem prepričanju so ostre kritike Grčije, ki so jih izrekli določeni nemški politiki, pustile "globoke rane", zadnje italijanske volitve pa so bile "izjemno sovražno nastrojene proti Nemčiji in zato antievropejske". Juncker zato vleče vzporednice z obdobjem na predvečer prve svetovne vojne: "Leta 1913 so bili številni prepričani, da v Evropi ne bo nikoli več vojne. Velike sile so bile med seboj tako močno gospodarsko povezane, da je bilo splošno sprejeto prepričanje, da si oboroženega spopada ne morejo več privoščiti." Takrat je prevladalo prepričanje, da je bil mir zagotovljen za vse čase.
EU kot megafon
Ob tem je Juncker še poudaril, da je edini način, da bo imela Evropa tudi v prihodnje svetovni vpliv, da ostane združena. Vlade Nemčije, Francije in Velike Britanije se zavedajo, da se bo lahko njihov glas slišal le skozi "megafon Evropske unije", je prepričan Juncker. Določeni komentatorji v Junckerjevih izjavah vidijo dobronameren poziv k streznitvi. Trud, da bi krizo evroobmočja razumeli in reševali tudi v političnih, ne samo tehnokratskih okvirih. Drugi poudarjajo, da tovrstne dramatične, zgodovinske primerjave nikakor ne pomagajo pri reševanju krize.