Japonsko po izgubljenem desetletju rešuje abenomija

Z zmago Abejeve Liberalno demokratske stranke (LDP) in koalicijske partnerice v zgornjem domu parlamenta je zagon dobila tudi njegova gospodarska politika – mešanica koordiniranega vladnega zapravljanja, spodbud centralne banke in strukturnih reform, ki naj bi dvignili cene in končali 15 let deflacije. Fiskalni in monetarni aspekti programa so že pomagali oslabiti jen in dramatično dvigniti dobičke zaradi izvoza, indeks Nikkei pa poslali v nebo. Zmaga naj bi tudi prinesla stabilnost v deželo vzhajajočega sonca, kjer se je v zadnjih šestih letih zamenjalo šest premierjev.

En steber abenomije – strukturne reforme – je bil do zdaj zaradi političnih ovir ustavljen. Z zmago LDP v zgornjem domu parlamenta se utegne spremeniti tudi to. Predlagane reforme predvidevajo fleksibilnejši trg dela, pospeševanje imigracije in pritegnitev več žensk med delovno silo. Abe je napovedal, da bo šla njegova vlada s polno paro naprej, čakajo jo namreč dolgotrajne reforme, ki bodo omogočile preživetje njegove gospodarske politike.

Kako je Japonska zašla v težave? Zadnje desetletje 20. stoletja, znano tudi kot izgubljeno desetletje, je bilo za japonsko gospodarstvo pogubno. Neuspešno uporabo Keynesovega gospodarskega modela je spremljala izrazito slaba rast bruto domačega proizvoda in povečanje stopnje brezposelnosti. Vse to je sledilo občutnemu povečanju tujih investicij v sredini 80. let, zaradi katerih se je japonski jen občutno okrepil. V odgovor je japonska centralna banka izvedla inflatorno monetarno politiko, da bi z načrtno sproženo depreciacijo izzvala povečanje količine razpoložljivega denarja.

Padec vrednosti japonske valute je povzročil nižjo obrestno mero in spodbudil tako gospodarstvo kot državljane k zadolževanju in širitvi nepremičninskega sektorja. Monetarne oblasti so se na naraščajočo inflacijo, ki je bila posledica teh gibanj, odzvale z zvišanjem obrestnih mer, medtem pa je počil nepremičninski balon in japonsko gospodarstvo je padlo v hudo recesijo. Poraba je začela zelo upadati, naložbe v kapitalski trg so se zmanjšale, ker so denar vsi usmerjali v odplačilo dolgov.

Dobiček za odplačilo dolgov Da bi se izognili uničujočemu scenariju, je vlada začela vlagati denar v gospodarstvo, ohranjala ničelne obrestne mere in močno povečala javno porabo. Uporaba Keynesovega modela je povzročila večji primanjkljaj in večanje javnega dolga, ki je presegel sto odstotkov BDP-ja, medtem ko so podjetja postala tako zadolžena, da niso mogla reinvestirati dobička, ampak so ga porabili za odplačilo dolgov. Pomanjkanje inovacij in novih idej je spremljal še rastoči trend staranja prebivalstva. Situacija se je začela z Abejevimi ukrepi spreminjati lani, ko je jen nenadoma padel v primerjavi z ameriškim dolarjem. Že v prvem četrtletju letošnjega leta se je rast BDP-ja povečal za 3,5 odstotka. Zaradi padca valute sta se znatno povečala tako izvoz kot poraba. Hkrati so se pojavile kritike, da bi slabitev jena lahko vodila do vojne valut in da bi druge vlade lahko sledile japonskemu zgledu.

Za abenomijo mnogi menijo, da je edini nedavno uporabljen pristop z rezultati v katerem od gospodarstev, ki jih je močno prizadela kriza. O možnosti uporabe takšne politike razmišljajo v ZDA in članicah evroobmočja. Stranski učinek teh ukrepov, ki so vplivali na povečanje BDP-ja, je pričakovanje rasti inflacije. Abenomija namreč temelji na pričakovanjih, da se bo inflacija pospešila po znižanju vrednosti jena, ki krepi izvoz in dviguje ceno uvoženega blaga.

Optimizem vodi v nova tveganja Abe je javnost prepričal, da se bodo učinki teh ukrepov pokazali na dolgi rok. Poslovneži so se zato z optimizmom podali v nova poslovna tveganja, njihovi rezultati in tudi (ne)pravilnost te odločitve pa naj bi bili vidni v nekaj letih.

Z rastjo inflacije se pričakuje tudi pritisk na trg dela, saj bodo zaposleni pričakovali višje plače, kar bo povečalo stroške poslovanja podjetij, ki bodo tako manj konkurenčna, opozarjajo nasprotniki te politike. Hkrati opozarjajo, da bo s končanjem programa javne porabe povpraševanje upadlo, prezadolženost pa bi se lahko še povečala. Ker se ne spreminja niti demografija in nič ne kaže, da se bo prebivalstvo pomladilo, bo pritisk na javne finance in bančni sektor le še naraščal.

Abenomijo bi morale spremljati inovacije Zaradi teh pričakovanj nekateri analitiki dvomijo, da lahko abenomijo razumemo kot pozitiven model oziroma kot rešitev za japonsko gospodarstvo ter analiziramo njeno sprejemljivost za druga gospodarstva. Razlog za to vidijo tudi v povečevanju pesimizma. Abeju je sicer uspelo, da navdihuje z optimizmom, ki je v zahodnih državah popolnoma izginil, vendar pa bo ta trajal le do trenutka, ko se bo izkazalo, da so samo trošili državna sredstva, od katerih pa ni bilo ustvarjenega nič novega, pravijo.

Edini način, da bi abenomija prinesla želeni rezultat, je, da jo spremlja rast inovacij. Prav zato se druge države ne odločajo za uporabo tega sistema, saj se zavedajo, da na primer v evroobmočju ni realnih možnosti izgube nadomestiti z inovacijami.