Evropa – razklana na sever in jug

Evropa je bila vedno razdeljena na gospodarsko razviti in gospodarsko manj uspešni del – na bogato in revno Evropo. Tudi industrializacija v 19. in na začetku 20. stoletja ni bila enako močna po vsej celini. Na tretjem kongresu delavske socialistične internacionale v Bruslju leta 1928 je tako njen predsednik Emile Vandervelde v svojem govoru omenil, da je Evropa po namišljeni črti Kaunas–Krakov–Firenze–Bilbao razdeljena na dva dela. V prvem delu, severozahodno od te črte, prevladuje parna vleka, v drugem, ekonomsko nerazvitem delu pa konjska vleka.

Železna zavesa razdeli Evropo na dva dela Po drugi svetovni vojni je staro celino razdelila nova ločnica. Vanderveldovo ločnico med industrializiranimi in neindustrializiranimi deželami je zamenjala veliko bolj znana prispodoba znanega britanskega premierja Winstona Churchilla o železni zavesi, ki je razdelila Evropo po namišljeni črti od Szczecina do Trsta.

Železna zavesa ni bila samo meja med diktaturo in demokracijami, ampak je sčasoma vse bolj postajala tudi ločnica med gospodarsko uspešnimi in tehnološko razvitimi državami na Zahodu ter gospodarsko neuspešnimi in tehnološko vse bolj zaostalimi komunističnimi državami.

Vzhodnoevropske dežele, ki so bile nekoč razvitejše od južnoevropskih, so v desetletjih komunizma po drugi svetovni vojni sicer tudi doživljale razvoj, a je bil ta počasnejši kot na zahodu stare celine. Tako so začele počasi zaostajati oziroma so jih južnoevropske države, ki so bile del kapitalističnega sveta, začele počasi dohajati, nato pa tudi prehitevati.

Južna Evropa prehiteva Vzhodno Evropo V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo na primer jasno, da so dežele konjske vleke, nekoč nerazvite Španija, Portugalska in Grčija (ki so napredovale zlasti po zlomu avtoritarnih režimov in vstopu v EU), po ravni blaginje prehitele nekoč industrijsko razvitejše dežele Vzhodne Evrope (tudi pred drugo svetovno vojno industrijsko visoko razvito Češkoslovaško na primer).

Še najslabše so jo v desetletjih po drugi svetovni vojni odnesle države, ki so spadale v nerazvito "drugo cono" tako po Vanderveldovi kot Churchillovi ločnici – Romunija, Bolgarija in Albanija.

Prav zavedanje, da sta rezultat komunističnega projekta zaostalost in manjša družbena blaginja, je pomembno vplivalo na zlom komunističnih diktatur. Vzhodnoevropejci so namreč želeli doseči blaginjo, ki so jo uživali Zahodni Evropejci.

Težavna integracija Zahodne in Vzhodne Evrope Nerealna želja, da bi čez noč dosegli blaginjo Zahodnjakov, je prinesla razočaranja in nezadovoljstvo, ki se je kazala tudi v krepitvi nostalgije po socialističnih časih. Na drugi strani se je Zahodna Evropa še najbolj bala poplave priseljencev z Vzhoda.

Težavnost integracije Vzhoda v EU je pokazala nemška združitev. Z zahoda države se je od leta 1990 na vzhod Nemčije, v t. i. nove dežele, zlivalo ogromno denarja, napredka pa ni in ni bilo. Zahodni Nemci so bili nezadovoljni, ker so dajali denar Vzhodnim Nemcem, t. i. Ossijem, Vzhodni Nemci pa so bili razočarani, ker blaginje niso dosegli tako hitro, kot so upali in pričakovali po padcu berlinskega zidu. Evrska kriza, ki je sledila svetovni finančno-gospodarski krizi, ki je izbruhnila leta 2008, je razkrila, da je trenutno prava nevarnost za obstoj EU-ja ločnica med severom in jugom. Kriza evroobmočja je razdelila celino na dva tabora, na gospodarsko uspešnejši del na čelu z Nemčijo, ki zagovarja varčevalno politiko, in na manj uspešne južnoevropske države "olivnega pasu" – Grčijo, Španijo, Portugalsko, Italijo, Ciper, Francijo, tudi Slovenijo …

Vse večji razkol med severom in jugom Razkol med severom in jugom je povzročil tudi širjenje antagonizmov med severnjaki in južnjaki. Nemci so se tako na primer jezili, zakaj bi morali dajati denar za Grke, ki samo poležavajo po plažah, Grki pa so na protestih nemško kanclerko Angelo Merkel zmerjali z nacistko. Upanje južnoevropskih nasprotnikov varčevalne politike je maja lani vzbudil novoizvoljeni francoski predsednik, socialist Francois Hollande. Toda kmalu se je izkazalo, da Hollande nima rešitev, saj je Francija še globlje zabredla v krizo.

Razlog za krizo južnoevropskih držav je bolj ali manj neuspešno prilagajanje izzivom globalizacije. Če je na primer Nemčija krepila izvoz visokotehnoloških izdelkov na vse bogatejše trge zunaj Evrope (Južna Amerika, Azija …), pa je tehnološko nerazvita industrija južnoevropskih držav stopicala na mestu, zaradi česar so jih s trga izpodrivali daljnovzhodni konkurenti na čelu s Kitajsko.

Prebivalci z juga Evrope iščejo delo na severu celine Ta zaostanek je nekaj časa še prekrival nepremičninski balon (na primer v Španiji) ali pritok evropskega denarja (primer Grčije), prekrivanja neuspešnega odziva na globalizacijske procese pa je bilo konec z evrsko krizo. Evropi zdaj grozi, da se bo spet obudila Vanderveldova ločnica med severom in jugom. Ne nazadnje se v zadnjem času spet obujejo selitveni tokovi, ki so bili značilni pred desetletji. Prebivalci z juga Evrope (Španci, Portugalci, Grki, tudi Slovenci) spet odhajajo s trebuhom za kruhom na sever celine. V slogu že stoletja stare misli: tista dežela, ki ne izvaža blaga, izvaža svoje ljudi.