Duševni bolniki privezani z verigami

Psihiatrinja Luh Ketut Surjani, 68-letna mati šestih sinov in babica 17 vnukov, vsak dan videva temno plat rajskega Balija. Njeno poslanstvo je, da pomaga ljudem, ki so duševno bolni v družbi, ki jih zavrača. Ne le zavrača, temveč skriva in zanika, da sploh obstajajo. Zgodbe njenih varovancev so šokantne.

Komang je na verige priklenjena že osem let. V lopi ob hlevu. Po ločitvi je gola tekala po vasi, zato so jo vaščani priklenili. Ketut je na verige priklenjen 19 let. Nekdanji zidar životari v bambusni uti. Tja so ga zaprli, ker je nekega dne brez razloga želel ubiti brata. Kadek je 24 let zaprta v lopo. Ko ji je umrla mati, je z nožem v rokah tavala po ulicah. V njenem trebuhu so se zaradi nevzdržnih razmer, v katerih živi, zaredili črvi in umira.

Surjani je odločena, da tem ljudem, ki jim na Baliju rečejo priklenjeni, pomaga. Ocenjujejo, da je v celotni Indoneziji 40.000 takšnih primerov, samo na Baliju okoli 350. Surjani je do zdaj pomagala osvoboditi 52 ljudi.

Trenutno se je osredotočila na Komang in bo na vsak način poskušala doseči, da jo rešijo. Komang je stara 26 let. Gola in zanemarjena živi v uti, večino dneva prespi, sicer veliko poje. Pogosto s priklenjenimi pestmi udarja ob steno. Desno roko ima priklenjeno na meter in pol dolgo verigo. Njena uta je velika dva kvadratna metra in nima oken. V njej so žimnica, zobna krtačka, glavnik, meter. Iz stropa visi čebelji pan. Komang se že dva meseca ni kopala. Nesposobna je izraziti željo ali ubesediti svoje misli.

Zanjo skrbi njen brat. Spominja se, kako sta se kot otroka skupaj igrala. Spominja se tudi, kako jo je pomagal prikleniti, ko je gola tekala po vasi. Družina je revna. Brat prideluje sojo in riž, preživlja invalidno mamo in duševno bolnega brata in sestro. "Komang je bila normalna, dokler je pri dvanajstih ni obsedel zlobni duh," pripoveduje njena mama. Pri osemnajstih se je poročila, a jo je mož pripeljal nazaj, češ da je nora, otroka pa obdržal. Od takrat je Komang priklenjena.

Psihiatrinja pogosto ure preživi z družino in se pogovarja o simptomih. Le tako lahko sestavi zgodbo. Svojci duševno bolnih navadno ne raziskujejo, kaj je narobe z njimi, temveč jih preprosto zaprejo, ko se ne morejo več soočati z njihovim vedenjem.

Draga zdravila Toda Azija ni edino okolje, v katerem obstaja navada, da duševno bolne priklenejo. To se dogaja tudi v Nigeriji, Sudanu in Somaliji. Pretežno v deželah, kjer ljudje verjamejo v duhove, ki obsedejo ljudi.

Surjani je bolnike začela reševati leta 2005. V vasi Kuta je prišlo do več samomorilskih eksplozij in šla je raziskovat, zakaj se to dogaja. Našla je na verige priklenjenega moškega, kar jo je šokiralo. Njegovi sorodniki so ji povedali, da so to storili, ker so izgubili upanje na njegovo ozdravitev. Bila je tako šokirana, da je ustanovila poseben fond za osvoboditev teh ljudi. Skupaj s prostovoljci po vaseh na Baliju išče priklenjene ljudi.

Kmang so odkrili leta 2008. Do zdaj jo je obiskala že 38-krat. Ni ji še uspelo postaviti diagnoze, sumi na posttravmatski šok, a ne ve, kaj bi ga lahko povzročilo. Mogoče posilstvo, morda nasilje. Njena družina trdi, da je jedla zastrupljeno hrano. "Ni ljubila svojega moža, zato so jo bogovi kaznovali," trdi njena mama.

Med najpogostejšimi diagnozami, ki jih ugotovi za svoje priklenjene bolnike, je shizofrenija. Bolnikom priskrbi zdravila, a ta so izjemno draga in si jih družine ne morejo privoščiti. Zato je indonezijska vlada leta 2009 v njen sklad vplačala pol milijona dolarjev, da bi lahko zagotovila kar največ zdravil za duševno bolne. Toda že naslednje leto ji niso več pomagali, saj rezultati niso bili takoj vidni. Namesto tega je vlada denar namenila družinam, da so lahko zgradile nove ute za priklenjene, takšne z okni.

Ko je Komang prejela injekcijo z zdravili, se je pomirila. Njeno nerazločno govorjenje je postalo jasnejše: "Oprostite, zli duh, moj brat ... oprostite me," je momljala: "Zakaj sem takšna? Komang, ne. Odklenite me." Surjani želi, da bi z zdravili dosegla, da jo sorodniki odklenejo.

Bolnišnice kot zapor Največja ironija pa je, da je priklenitev duševno bolnih v Indoneziji prepovedana. Vlada si prizadeva, da bi do leta 2014 odpravila to navado. Toda Surjani nikoli ne pokliče policije, kadar najde priklenjenega bolnika. "Kam pa naj bi jih policija odpeljala?" se sprašuje.

V Indoneziji je 48 psihiatričnih bolnišnic z 7700 posteljami, kar pomeni, da je na 32.000 prebivalcev ena postelja. Toda med temi bolnišnicami je le ena državna, kjer je zdravljenje brezplačno. V njej delata dva psihiatra in deset sester za 440 bolnikov. Bolnišnica je podobna zaporu. V sobah z rešetkami je zaprtih po 30 bolnikov, večinoma so prepuščeni sami sebi. Večina bolnikov ostane v bolnišnici mesec ali dva. Ko jih izpustijo, jih doma pogosto ponovno priklenejo.

Ljudje na Baliju verjamejo, da so duševno bolni obsedeni z zli duhovi. Ljudje to razumejo kot kazen, češ da so nekaj storili narobe. Oni ali pa njihovi predniki. Včasih družina duševno bolne odpelje k zdravilcem, ki se odločijo, ali gre za nadnaravno obsedenost ali za duševno bolezen. Glede na njihovo sodbo se določijo za medicinsko pomoč ali za magične rituale. Če nič ne pomaga, je oseba obsojena na životarjenje v uti, priklenjena z verigami.