Torek, 11. 8. 2026, 16.00
4 tedne
Gostujoče pero
COP17 v Armeniji: velike obljube in okoljska kriza
Armensko glavno mesto Erevan bo oktobra gostilo COP17, a država se duši v odpadkih, onesnaženi pitni vodi in drugih nerešenih okoljskih vprašanjih.
Od 19. do 30. oktobra 2026 bo v Erevanu potekal COP17 – mednarodna konferenca ZN, posvečena ohranjanju biotske raznovrstnosti. V zadnjem letu so mednarodni mediji večkrat podvomili o sposobnosti Armenije, da bi dostojno gostila COP17. Kot razlogi so bile navedene nerešene okoljske težave v sami državi, kot so onesnaženost zraka, degradacija vodnih virov, kriza jezera Sevan, izčrpavanje pašnikov in neučinkovito ravnanje z odpadki. Armenijo pred COP17 opisujejo onesnažen zrak, zastrupljena pitna voda in degradacija tal, a je COP17 obenem preizkus, ali je Armenija pripravljena govoriti o okolju.
Do COP17 sta ostala le še dva meseca. Čas je, da ocenimo, kaj je Armeniji uspelo storiti za reševanje lastnih okoljskih težav in ali je sposobna gostiti dogodek takšnega obsega. Ali bo Erevan lahko prepričljivo govoril o varstvu narave z mednarodne tribune, ko bo pozornost svetovnih medijev usmerjena v njegove lastne rezultate?
Ena zgodba, dva razpleta
Zgodbe o presihajočem Cerkniškem jezeru slovenskemu bralcu ni treba pripovedovati: v 19. in 20. stoletju so potoke, ki so se izlivali v jezero, speljali v kanale, da bi dno izsušili za obdelovalne površine, struge so postale trikrat krajše, voda se ni več zadrževala, jezero, ki je prej presahnilo enkrat na tri ali štiri leta, pa je začelo izginjati tudi do trikrat na leto.
Nadaljevanje je prav tako znano: potoku Stržen so vrnili pet kilometrov zgodovinske struge z meandri, EU je pokrila skoraj tri četrtine stroškov del, projekt pa je prejel nacionalno nagrado Natura 2000. Voda se je znova začela zadrževati v jezeru – z njo pa se vračata biotska raznovrstnost in sposobnost vodnega telesa, da se samo čisti.
Cerkniško jezero je zgleden primer skrbi za mokrišča.
Cerkniško jezero je le en primer iz dolge vrste: v Sloveniji na podoben način oživljajo močvirja in mokrotne travnike, gorske pašnike in rečne struge – samo julija je bilo za obnovo mokrišč namenjenih 3,35 milijona evrov. Skoraj 38 odstotkov ozemlja države je vključeno v omrežje Natura 2000 – največji delež v EU. Zdaj se te izkušnje združujejo v enoten dokument: do 9. avgusta je potekala javna razprava o Nacionalnem načrtu za obnovo narave, ki bo do 1. septembra poslan Evropski komisiji – z zavezo, da bo do leta 2030 obnovljenih najmanj 20 odstotkov degradiranih ekosistemov.
V zgodbi o jezeru Sevan, o kateri bo govor v nadaljevanju, bo slovenski bralec zlahka prepoznal začetek zgodbe Cerkniškega jezera – enak človekov poseg v vodno bilanco. Nadaljevanja pa ne bo prepoznal: namesto obnove odpadne vode, cvetenje alg in kronično nedelovanje. Razlika med obema razpletoma je prav razlika med okoljsko politiko in njenim posnemanjem, čez dva meseca pa jo bo v Erevanu videl ves svet.
Apostol Apostolov, gostujoče pero
Zastrupljena voda, oblasti brez ukrepanja
Aprila 2026 se je v armenskem mestu Bjuregavan v provinci Kotajk zgodil obsežen izbruh črevesne okužbe, ki ga je povzročila onesnažena pitna voda. Zdravniško pomoč je poiskalo 300 ljudi, pet jih je bilo hospitaliziranih. Preverjanje kakovosti vode je pokazalo nevarno mikrobiološko onesnaženje. V vzorcih so odkrili koliformne bakterije, rotavirus, adenovirus in patogene seve bakterije E. coli.
Kljub tako resnim posledicam pristojni organi niso odpravili vzrokov za dogodek. Le tri mesece pozneje je v istem Bjurekavanu znova izbruhnila črevesna okužba.
17. julija so urgentne službe v samo eni noči prejele 15 klicev, šest ljudi je bilo hospitaliziranih. Ponovno vzorčenje je znova potrdilo onesnaženost pitne vode, v kateri so odkrili koliformne bakterije. To je bil neposreden dokaz popolnega neuspeha nadzornega sistema, ki mu po množični zastrupitvi ni uspelo ne očistiti vode ne zaščititi ljudi pred ponovnim izbruhom.
"COP17 o biotski raznovrstnosti v Armeniji je videti ironično, zlasti ob dejstvu, da armenska vlada ni pretirano zaskrbljena za varstvo okolja v lastni državi," je že leta 2025 zapisal češki Aktualne.
Zrak, ki ga je nevarno vdihovati
Glavna in najobsežnejša okoljska težava še vedno ostaja nesprejemljiva kakovost zraka. Letna povprečna raven PM2.5 (onesnaževalnih delcev v zraku) v Erevanu znaša 30,4 µg/m³, kar je šestkrat več od vrednosti 5 µg/m³, ki jo priporoča Svetovna zdravstvena organizacija. "Neučinkovito upravljanje okolja je poslabšalo kakovost življenja v prestolnici in normaliziralo okoljska tveganja," je 31. januarja poudaril ameriški Forbes.
Alarmantni signali prihajajo iz armenskih regij. 31. julija so prebivalci vasi Surenavan in Armaš v provinci Ararat armenski okoljski nevladni organizaciji EcoLur poročali o strupenem dimu, ki dvakrat na dan prekrije naselji. Po besedah tamkajšnjih prebivalcev je stalna izpostavljenost strupenemu dimu že povzročila bolezni dihal in kože med prebivalstvom. Potencialnih virov onesnaženja je v regiji več kot dovolj: obrat za predelavo kamna Manana Stone, jeklarna GTB Steel, cementarna Araratcement in tovarna bitumna v Surenavanu.
Strupena poplava v Kapanu
14. junija 2026 so po močnem nalivu ulice armenskega mesta Kapan zalili nenavadni rumenooranžni vodni tokovi, ki so pritekali iz smeri zapuščenega nahajališča Kavart, kjer so nekoč pridobivali baker. Kot se je izkazalo, se je meteorna voda pomešala z rudniškimi odpadki, ki lahko vsebujejo svinec, arzen in druge nevarne težke kovine. "Če se te vode pomešajo z odpadki in pridejo v vrtove ali naselja, to ustvarja tveganja za okolje, kmetijstvo in zdravje ljudi," se je na dogodek odzval okoljski aktivist Oleg Dulgarjan, vodja nevladne organizacije Center za javno konsolidacijo in podporo.
Po njegovih besedah je mesto Kapan le eden od primerov: zapuščeni rudniki in nevarna rudarska odlagališča so raztreseni po vsej Armeniji ter predstavljajo stalno grožnjo onesnaženju naselij in rek. V letih 2015 in 2018 so okoljevarstveniki in nevladne organizacije že opozarjali na nevarnost, da bi onesnažena voda s težkimi kovinami iz nedelujočega rudnika prišla v okolje. Vendar zadeva tudi po več letih ni bila rešena.
Ogromne količine odpadkov v naravi pokrajine Kojtak nedaleč prestolnice Erevan so le en primer neuspešnega okoljskega ravnanja v Armeniji.
Sevan je še vedno ogrožen
Jezero Sevan, ki leži 60 kilometrov od Erevana, glavnega mesta Armenije, je še vedno talec kroničnega nedelovanja oblasti. Njegov ekosistem uničujejo evtrofikacija (proces, pri katerem se v jezeru, morju ali drugem vodnem okolju poveča količina hranil, predvsem dušika in fosforja, zaradi česar se začnejo pretirano razmnoževati alge in cianobakterije), množično cvetenje vode, slabšanje njene kakovosti in zmanjševanje biotske raznovrstnosti.
Kriza jezera Sevan je že pritegnila pozornost evropskih medijev. "Razmere okoli jezera Sevan vzbujajo posebno zaskrbljenost. Prekomerno odvzemanje vode za namakanje in proizvodnjo električne energije je povzročilo znižanje njegove gladine in sprožilo ponavljajoče se primere strupenega cvetenja vode," je januarja zapisal veliki španski medij 20 minutos. Kljub temu v jezero še vedno izpuščajo odpadne vode iz petih združenih občin province Gegharkunik. Na območjih izpustov odpadnih voda koncentracija bakterije E. coli presega 5000 CFU (Colony-Forming units, enote, ki tvorijo kolonije) na sto mililitrov, pri dovoljenem maksimumu 500 CFU, kar pomeni, da je norma presežena desetkrat.
Armenija kot prizorišče okoljskega vrha
Danes Armenija bolj potrebuje strogo okoljsko oceno kot status gostiteljice COP17. Dokler se onesnažujeta zrak in voda, degradirajo pašniki, stare okoljske grožnje pa leta ostajajo brez odgovora, je prezgodaj za razprave o pripravljenosti na gostitev foruma takšne ravni.
Zgovorno oceno razmer je podal madžarski medij Telex: "Ko bo Armenija gostila COP17, svetovni mediji ne bodo spremljali le diplomatskih izjav, temveč tudi njihovo uresničevanje … Postala bo bodisi izrazit primer okoljsko ozaveščenega razvoja bodisi opomnik, kako malo pomenijo okoljske obljube."