Boj proti prisilni prostituciji

"Dekleta nenehno nadzorujejo," je za DW povedala Gerlinda Matusch, aktivistka za pravice žensk. "Vem za primere, ko dekleta po dve leti ali tri leta niso zapustile sobe. Čez dan so delale v sobah, zvečer so jih odpeljali v javne hiše ali na zasebne zabave."

Gerlinde Matusch dela za organizacijo Solwoodi, toda to ni njeno pravo ime. Ostati želi neznana. Pa ne zato, ker bi se bala zvodnikov, temveč zato, ker bi jo ti lahko izkoristili, da bi našli dekleta, ki so jim zbežala. Nato bi jih verjetno ponovno prisilili v prostitucijo.

V Nemčiji policija vsako leto odkrije od 600 do 800 mladih žensk, ki so jih prisilili v prostitucijo. Predvidevajo, da je v Nemčiji okoli 10.000 žensk prisiljenih v prostituiranje. Le malo med njimi jih ima to srečo, da uidejo.

Toda ko uidejo zvodnikom, se ponovno znajdejo v nemilosti. Večina jih je v Nemčijo prišla nezakonito. Veliko jih je iz Ukrajine, Rusije, Nigerije. "V Nemčijo jih pogosto zvabijo z lažnimi obljubami o delu v hotelih, restavracijah," opozarja Anna Hellmann iz organizacije Terre des Femmes: "Toda ko so tu, jim vzamejo potni list, zvodniki pa začnejo izvajati psihično in fizično nadlegovanje, da jih prisilijo v prostitucijo." A ko uidejo, jih oblasti obravnavajo kot vse druge nezakonite priseljence. Tako jim grozi deportacija.

Z urejenim statusom bi jih več pričalo Organizacija Terre des Femmes se zavzema, da bi Nemčija žrtvam trgovine z ljudmi omogočila pridobitev možnosti stalnega bivanja. Menijo namreč, da je prav grožnja z deportacijo eden od razlogov, zakaj ženske o prisilni prostituciji ne želijo govoriti. Mnoge od njih ostanejo s svojimi zvodniki, ker se bojijo deportacije. "Le če so pripravljene pričati proti svojim zvodnikom, jim omogočijo, da ostanejo v Nemčiji," opozarja Anna Hellmann.

Za pričanje na sodišču pa ima pogum le malo žensk. V nevladne organizacije se zatekajo dekleta, stara tudi le 18 let. Mnoge med njimi komaj govorijo nemško in so popolnoma prestrašene. Ne spomnijo se niti naslova, kjer so bile ujete. "Komaj si priznajo, kaj se jim je zgodilo. Zato potrebujejo čas. Večina jih gre v varne hiše, kjer si opomorejo," razloži Garlinde Matusch. Zato so aktivistke prepričane, da bi s tem, ko bi jim zagotovili možnost stalnega bivanja, pridobila tudi policija, saj bi se več deklet odločilo, da bi pričale proti zvodnikom. "V Italiji jim omogočijo stalno bivanje, in izkazalo se je, da se ženske, ko se spet počutijo varne, odločijo za pričanje na sodišču," opozarja Anna Hellmann.

Olajšanje urejanja statusa žrtvam trgovine z ljudmi predvideva tudi direktiva Evropske skupnosti, a do zdaj se Nemčija za to ni zmenila. Že šest let nazaj bi morali nemško zakonodajo uskladiti z evropsko in žrtvam prisilne prostitucije omogočiti stalno bivanje, a se to ni zgodilo.

Afričanke namesto v Italijo v Nemčijo Problem deportacije je tudi v tem, da so zvodniki običajno iz iste države kot dekle. Ti dekletom dajejo lažni občutek, da jih varujejo pred oblastmi in deportacijo. "Mnogo zvodnikov so pravzaprav ženske, nekdanje prisilne prostitutke," doda Gerline Matusch.

V njihovi organizaciji opažajo, da je vse več deklet iz Afrike na delo v Nemčiji poslanih iz Italije. Menijo, da je tako zato, ker Italija bolje skrbi za pobegla dekleta in se zato zvodniki bojijo, da bi tam dekleta pričala proti njim. Zvodniki se pri afriških dekletih zavarujejo tudi tako, da jih prepričajo, da je nad njimi urok črne magije in da če ne bodo sodelovale, bo urok začel delovati.