Bo evropska bančna unija stopila na prste pajdaškemu kapitalizmu?

Ko je leta 2008 svetovna finančna kriza zajela Evropo, je v EU obstajalo 27 različno urejenih bančnih sistemov, ki so večinoma temeljile na zakonodaji posamezne države in na nacionalnih reševalnih mehanizmih. Na ravni EU so obstajala le minimalna pravila in koordinacijski mehanizmi.

Bančna unija za utrditev evropskega bančnega sektorja Pozneje je bil na evropski ravni vzpostavljen stalni mehanizem za reševanje evra (ESM), ki je pomagal pri reševanju španskega in ciprskega bančnega sistema. Slovenija, kot vemo, se je namesto ESM odločila za lastno reševanje bančne luknje. Eden od predlogov, ki naj bi preprečil takšne bančne krize in utrdil evropski bančni sektor, je tudi bančna unija. Bančna unija naj bi stala na treh stebrih – enotnem nadzoru, enotnem okviru za reševanje bank in enotnem okviru jamstev za denarne vloge. Pomisleke proti bančni uniji, predvsem pri drugem stebru, so imeli zlasti Nemci, ki se bojijo, da bi propadle banke v posamezni državi več ali manj reševali nemški varčevalci.

Bo bančna unija preprečila podeljevanje t. i. političnih kreditov Za Slovenijo in njene težave s podeljevanjem kreditov zaradi političnih povezav (ekonomist Egon Zakrajšek je to poimenoval pajdaški kapitalizem) je zlasti zanimiv prvi steber, enoten mehanizem nadzora. Ta nadzor se bo predvidoma vzpostavil jeseni naslednje leto, potem ko bodo opravljeni stresni test v evropskih bankah.

V novem nadzornem sistemu bo Evropska centralna banka (ECB) neposredno nadzirala pomembne kreditne institucije, pri preostalih kreditnih institucijah pa bo sodelovala s pristojnimi nacionalnimi organi. ECB se lahko kadarkoli odloči, da bo prevzela pristojnost za nadziranje katere od manj pomembnih kreditnih institucij – v celotnem evroobmočju je okrog 6.000 bank.

ECB bo neposredno nadziral NLB, NKBM in Abanko Po pričakovanjih bo ECB neposredno nadzirala okoli 130 kreditnih institucij, ki predstavljajo skoraj 85 odstotkov vseh bančnih sredstev v evroobmočju. V vsaki sodelujoči državi bo ECB neposredno nadzirala vsaj tri najpomembnejše kreditne institucije ne glede na njihovo absolutno velikost v evropskem merilu.

Torej tudi NLB, NKBM in Abanko, ki so tri največje slovenske banke. Kadarkoli pa se lahko ECB odloči, da bo neposredno nadziral tudi kakšno manjšo slovensko banko. Prav evropski nadzor naj bi v prihodnje preprečil, da bi banke podeljevale tudi t. i. politične kredite podjetjem, ki teh kreditov niso sposobne odplačevati.

Po desetih letih enoten sklad za reševanje bank Drugi steber bančne unije uvaja enoten mehanizem za reševanje ali likvidacijo bank, ki vključuje enoten organ in sklad za reševanje, ki se bo polnil s prispevki bank. V prehodnem obdobju bi imel sklad še nacionalne razdelke, v desetih letih pa naj bi povsem zlili v enotni sklad. To pomeni, da bo imela v prehodnem obdobju svoj sklad za reševanje bank tudi Slovenija. V prehodnem obdobju naj bi imele države tudi možnost, da v primeru nezadostnih sredstev v svojem skladu dobijo sredstva iz nacionalnih skladov drugih članic ali pa v izjemnem primeru zaprosijo za pomoč iz evropskega reševalnega mehanizma ESM. Po desetih letih, ko naj bi se nacionalni razdelki v celoti zlili v enotni sklad, ki naj bi imel na voljo 55 milijard evrov, naj bi si bil ta v potrebi po dodatnih sredstvih sposoben izposojati denar na trgih ali iz ESM. Glavno besedo pri sprožitvi reševalnega postopka posamezne banke, tudi morebiti katere slovenske banke, bodo imele članice oziroma evropski finančni ministri.