"Avstrijci so bogovi, Slovenci ste pa – Tito!"

Sveža posadka helikopterja Slovenske vojske je že zgodaj zjutraj prispela iz Slovenije v Sarajevo, a časa za počitek ni bilo. Naloga: Zenica, zagotavljanje podpore civilni zaščiti zeniško-dobojskega kantona pri dostavi vode, zdravil, živil, zdravniške oskrbe in druge pomoči. Gre za vasi in zaselke nad dolino reke Bosne med Zenico in Žepčem, ki so jih prizadeli plazovi, nekatere, kot je na primer Starina, pa celo povsem odrezali od preostalega sveta.

Naši trije letalci in dva reševalca

Helikopter s petčlansko slovensko vojaško posadko, trije so letalci, dva pa gorska reševalca, hitro premaguje pot od vojašnice v sarajevskem predmestju do Zenice. Pristali smo na Crkvičkem brdu, na točki, od koder je vsa Zenica z značilnimi obrisi tamkajšnje velikanske železarne kot na dlani.

Ob pristajališču je veliko mladine v modrem, od starejših osnovnošolcev do srednješolcev in študentov, že prinašalo potrebščine in vleklo agregat z enega od kupov, zloženih v bližini. "To gre v Smajiće," je posadki dejal koordinator zračnih operacij kriznega štaba civilne zaščite zeniško-dobojskega kantona Vahidin Dino Mahmutović. Dino je tudi sam pilot, ki je ob teh izrednih razmerah svoje mesto v pilotski kabini letala bosansko-hercegovske vojske zamenjal za koordinacijo pomoči v svojem rojstnem kraju.

"Ne moreta si predstavljati, kaj bosta videla"

Ni minila niti dobra minuta in naložen helikopter je že bil na svoji poti. "Videla bosta, kakšno je to razdejanje, tega si tu in zdaj ne moreta niti predstavljati," naju je Dino posvaril pred tem, kar sva pozneje zagledala na enem od poletov v razdejane zaselke. Prepričan je, da še tako težavna sanacija po poplavah ne more odtehtati tega, kar med obnovo po plazovih čaka predvsem vasi v hribovitem svetu zahodno od reke Bosne, med Zenico in Žepčem. "Vas Šahmani je popolnoma izbrisana z obličja zemlje, več deset tamkajšnjih hiš je podivjana gmota vsrkala vase v zgolj nekaj trenutkih," nama je na mobilnem telefonu pokazal grozljive slike kraja, kjer je še prejšnji teden stala vas.

Zdravniške ekipe so nemudoma priletele na prizorišča

"A vendarle ob vsem tem nismo imeli niti ene žrtve, celo ko je bilo najhujše, so nam helikopterji omogočili, da smo na teren takoj poslali zdravniške ekipe in smo po prioritetah oskrbeli prav vse," je pojasnil zdravnik Senad Husenagić, ki na Crkvičkem brdu kot član kantonalnega štaba Civilne zaščite Zenica koordinira delo zdravnikov na terenu, dostavo zdravil, delo epidemiologov, ki nadzirajo kakovost pitne vode in stanje dejavnikov javnega zdravstva. "Vsi, ki so potrebovali zdravniško pomoč, so jo dobili brez odlašanja, večina kar v domačem kraju, tisti, ki so odvisni od bolnišnic, na primer za dializo, pa niso zamudili bolnišnične obravnave niti za trenutek."

"Nikogar več ni, ki ne bi imel vsaj vode, zdravil in osnovnih živil, to smo dostavili že prejšnje dni, zdaj jim osvežujemo in krepimo zaloge," nama je še poročal Dino.

"Vsakdo, ki je potreboval pomoč, jo je prejel"

"Res je, helikopterji nas rešujejo in ohranjajo pri življenju," je nadaljeval Dino. "Evakuirali smo skoraj 700 ljudi z zelo zahtevnega terena, kjer s helikopterjem ni preprosto pristati – samo v soboto skoraj 500. Večina pa svojih domov ni želela zapustiti, a tisti, ki sami in brez temeljitejše oskrbe ne bi mogli ostati tam, so že varno v dolini."

Ob tem je z velikim nasmehom dodal: "Slovenci, vi ste pa … Ma, kaj naj vam rečem, Avstrijci so nam tudi neizmerno pomagali s svojim helikopterjem in smo jim neskončno hvaležni, ampak tako, kakor nam pomagajo slovenski letalci in reševalci … Avstrijci so bogovi, ampak vi Slovenci ste pa – Tito!"

"Imamo tudi lepe zgodbe"

Po Crkvičkem brdu so mladi v modrih oblačilih ves čas zlagali potrebščine, ki so ves čas prihajale, ob prihodu helikopterja pa so jih pod budnim Dinovim očesom in usmerjanjem v rekordno kratkem času tudi naložili. "Vidite to mladino, to je naša najlepša zgodba tukaj te dni," mi je povedal Osman Buza, ki je svoje delovno mesto pomočnika ministra Federacije Bosne in Hercegovine za gospodarstvo ob nastali ujmi preselil na Crkvičko brdo, tam pomaga tudi z izkušnjami, ki jih je nabral med nekdanjim aktivnim vojaškim službovanjem. "Prišli so sami, želeli so pomagati, vseskozi so tu z nami, predani so in so nam v neprecenljivo pomoč. Tudi ta oblačila povedo, kako skrbni so – tisti v modrem nam pomagajo pri dostavah, beli so vedno pri roki zdravnikom in medicinskim sestram, kje drugje boste videli tudi rdeče. Vseh nismo mogli vzeti k sebi v štab, a so še naprej čakali in upali, da jih bomo poklicali, niso želeli iti domov."

"Zaradi njih smo dobili Brdo herojev"

Osman je neizmerno ponosen nanje: "Ko jih vidim, vem, da z nami še ni konec. Prav zaradi njih je te dni Crkvičko brdo postalo Brdo herojev – z njimi vemo, da nismo in ne bomo sami." Dino nam je predstavil nekatere svoje mlade pomagače: "To je Švabo, on je živel v Nemčiji in je naš prevajalec, ki se je izkazal, ko so bili tu Avstrijci. To je Laptop, on se spozna na računalnike, preverja nam koordinate na digitalnih zemljevidih in skrbi za vse, kar je povezano z računalniki. Na krovu je GPS (gre za vzdevek, ne za napravo, op. a.), mladi domačin, ki pozna vsako vas in zaselek ter je tako za to območje boljši navigator od katerega koli satelita …" Ravno nam je želel predstaviti še dve mladenki v modrih deževnih plaščih, a sta, preden je lahko izustil njuna vzdevka, kar v hipu stekli proti prihajajočemu helikopterju: naložiti je bilo treba novo pošiljko za naslednji zaselek.

Hiše je obračalo in požiralo

V pilotski kabini sva z Matejem zagledala znamenje, ki sva ga čakala: s to dostavo bova lahko poletela tudi midva. Zagrabila sva vsak po štiri petlitrske plastenke in stekla proti helikopterju, vse drugo je mladina v modrem že naložila, in že sva bila tudi midva na krovu in v zraku.

Preleteli smo Zenico in nadaljevali proti severozahodu. Čez nekaj minut smo že videli prve plazove na nekoč idiličnih, popolnoma zelenih strmih pobočjih, nato pa tudi tiste, ki so na svoji poti odnašali hiše. Na dnu enega od večjih so vidni ostanki hiše, ki je nekoč stala nekaj deset metrov višje. Še malo naprej smo zagledali kup ostankov hiše, ki je le malo štrlel iz gmote zemlje in blata. Toda prave razsežnosti škode rjava gmota dobro skriva ‒ marsičesa nismo mogli videti. Pojasnili so nam, da so največji plazovi nesrečne hiše obrnili in nato vsrkali, vse to v delčku minute.

Plazovi še grozijo, ponekod le nekaj metrov od hiš

Ne samo hiše, tudi pokopališča je obračalo ‒ nagrobniki so izginili v globini rjave mase, kar je bilo pod njimi, pa se je pokazalo na površini. Tega sicer nisva videla, helikopter je letel naprej in vzdrževal vez prizadetih vasi s svetom, a je bil že ta opis razdejanja na pokopališču, ki smo ga slišali pred poletom, srhljivo prepričljiv.

Ljudje vztrajajo v hišah, ki so še nepoškodovane, a ni malo tistih, ki so le kakšen meter od roba plazu, zato je njihova usoda še vedno negotova. V nekaterih vaseh pa je brez svojih domov le ostalo preveč ljudi in so jim postavili šotore. V slabi minuti so raztovorili še zadnjo pošiljko za Šeriće, od koder smo v Zenico prepeljali še zdravnico, ki je tam preživela večji del dneva, in epidemiologa, ta je tako kot prejšnje dneve vzorčil pitno vodo in preveril njeno ustreznost – njegove ugotovitve večinoma žal še vedno niso bile ugodne.

Naši skromni in neutrudni fantje

V Zenici sva zapustila naš helikopter, ki je poskrbel za novo dostavo – tako bo nadaljeval vse do teme, ki vase zavije prizadete vasi in zaselke, ki so ostali brez elektrike. Naši letalci in reševalca se bodo vrnili že naslednji dan in tu so jih zelo veseli. Že od prvega dne so z zeniško civilno zaščito kot družinski člani, domačini jih imajo za junake, a posadka slovenskega vojaškega helikopterja skromno pravi, da le opravljajo svoje delo in to, kar znajo. Tudi jutri ga bodo, tokrat v Zenici, a bodo brez obotavljanja šli, kamorkoli jim bodo rekli. V slovenske gore, na nujen bolniški prevoz, pomagali bodo reševati ogrožena življenja ali jih ohranjati na prizadetih območjih. Tiho, nevsiljivo, učinkovito, predano, neutrudno. Le tako naprej, letalci in reševalci Slovenske vojske! Zaslužijo si, da smo na njih vsaj tako ponosni in smo jim vsaj toliko hvaležni, kot so jim v Zenici, kjer jih bodo še dolgo ohranili v dobrem spominu. Da bodo še naprej delali to, kar spreminja in rešuje življenja. Hvala vam in le tako naprej!