70 let od dneva, ko je nebo nad Hirošimo razsvetlilo tisoč sonc

Ob kopenski invaziji bi se Tihi ocean obarval rdeče Potem ko je bilo 2. svetovne vojne v Evropi s predajo Nemčije 8. maja 1945 nepreklicno konec, je bila fronta na Pacifiku, kjer so se ZDA merile z japonskim imperijem, še vedno odprta. Ker ni kazalo na to, da bi se fanatični in cesarju Hirohitu zvesti Japonci kmalu predali, so ameriške sile že pred koncem vojne v Evropi začele načrtovati kopensko invazijo na Japonsko. Strategija je imela precej nasprotnikov, saj bi morebitna kopenska invazija zahtevala ogromno smrtnih žrtev – po nekaterih ocenah do milijon zavezniških življenj ter med petimi in desetimi milijoni življenj Japoncev. Spomin na dan D, uspešno, a za mnogo vojakov tudi samomorilsko osvajanje okupirane Francije junija 1944, ko je v enem dnevu ugasnilo deset tisoč zavezniških življenj, je bil pri Američanih še kako živ.

Ameriška vojska se je na invazijo začela pripravljati konec leta 1944, ko so nad japonsko otočje poleteli prvi bombniki B-29 in začeli več kot šestmesečno uničevanje strateških ciljev. A medtem je bilo že pripravljeno kontroverzno orožje, ki bi lahko prihranilo na milijone življenj.

Projekt Manhattan ali kako so ZDA prehitele Nemce, ki so prej prehiteli njih ZDA so namreč že od leta 1939 v največji tajnosti razvijale atomsko bombo. Šlo je za dirko s časom, saj je bilo jasno, da svojo pripravlja tudi tretji rajh – nemški znanstveniki so bili namreč prvi, ki jim je uspelo razcepiti uranov atom. Razvoj atomske bombe, tajno poimenovan Projekt Manhattan, je vodil fizik Robert Oppenheimer.

Prva testna eksplozija ameriške atomske bombe se je zgodila 16. julija 1945 v puščavi zvezne države Nova Mehika. Dva tedna pozneje so za uporabo v vojaškem spopadu na letalonosilko USS Indianapolis dostavili prvo pravo atomsko bombo z vzdevkom Little Boy. Little Boy in Enola Gay Majhen fant, kot bi Little Boyu rekli po slovensko, vsekakor ni bil majhen. Bomba je bila dolga tri metre in široka dobrih 70 centimetrov, tehtala pa je skoraj štiri tone in pol. Le majhen delež teže je predstavljalo tisto, zaradi česar se je Little Boyu sploh reklo bomba – sredica iz 64 kilogramov urana-235. Ob detonaciji je sprostila moč, ki bi ustrezala eksploziji 15 tisoč ton TNT-ja, široko uporabljanega eksploziva.

Atomsko bombo je ameriška vojska zaupala posadki bombnika B-29 Superfortress. Letalo je bilo znano po vzdevku Enola Gay, kar je bilo ime mame pilota Paula Tibbetsa. Posadka Enole Gay, izbrana za bombardiranje Hirošime, je štela 12 mož. Zadnji član posadke, navigator Theodore Van Kirk, je umrl konec julija lani. Star je bil 93 let, kar pomeni, da je prvi gobasti oblak v zgodovini videl kot 24-letnik.

Hirošime niso izbrali naključno Hirošima je bila v izdihljajih 2. svetovne vojne drugo največje japonsko mesto (za Kjotom), ki ga niso razdejali ameriški zračni napadi. Za Japonsko je bila strateškega pomena, saj je bila eno od industrijskih in komunikacijskih središč imperija. V Hirošimi so imele skladišča tudi japonske oborožene sile. Mesto, ki je takrat štelo približno 350 tisoč prebivalcev, domujočih v strnjenih četrtih, je bilo zato idealna tarča atomske bombe. Ameriška vojska je letalskim silam prepovedala bombardiranje Hirošime. Tako njeni prebivalci kot japonska vojska so se spraševali, zakaj je bilo to Hirošimi in še trem drugim mestom, ki so bila prav tako potencialne tarče jedrskega orožja, prihranjeno, ko pa so drugi deli Japonske kar ječali pod bombami ameriških letal. Odgovor so dobili 6. avgusta 1945.

Trenutek, ko je umrlo 70 tisoč ljudi ZDA za kar največji psihološki šok Japoncev na atomsko bombo v nasprotju z letalskim bombardiranjem (zavezniška letala so nad Japonsko odmetavala letake, ki so civiliste svarili pred napadi) namreč niso opozorile. 6. avgusta 1945 ob 8.15 po tamkajšnjem času je 600 metrov nad Hirošimo eksplodiral Little Boy in v nekaj sekundah povzročil opustošenje, ki ga svet do takrat še ni videl.

V goreči eksploziji in udarnem valu, ki se je širil s hitrostjo 440 metrov na sekundo, je po nekaterih ocenah v krogu 500 metrov od središča detonacije v nekaj sekundah umrlo vsaj 70 tisoč ljudi. Porušena so bila praktično vsa stanovanjska in gospodarska poslopja, Little Boy pa je prizanesel le tistim, ki so bila zgrajena s protipotresnimi tehnikami. Kljub temu so od njih ostali le zidovi. Skupno je bilo uničenih skoraj 70 odstotkov vseh zgradb v Hirošimi.

Če se fisija ne bi sfižila, bi bilo žrtev še več Za posledicami eksplozije je do konca leta 1945 umrlo še približno enkrat toliko ljudi, še nekaj tisoč pa jih je zaradi rakavih obolenj, ki jih je povzročilo radioaktivno sevanje, umrlo v prihodnjih letih. Žrtev bi lahko bilo še bistveno bistveno več, če bi detonacija atomske bombe Little Boy potekala po načrtih. Ob eksploziji naj bi bila pri reakciji jedrske fisije (cepljenje atomov) namreč izkoriščena manj kot dva odstotka urana-235. Nagasaki in kapitulacija japonskega imperija Japonci se še niso dobro začeli zavedati katastrofe v Hirošimi, ko so ZDA udarile znova. 9. avgusta 1945 se je zabliskalo še nad Nagasakijem. Gorje je mestu prinesla atomska bomba Fat Man (Debelinko) s šestkilogramsko sredico iz radioaktivnega plutonija. Ob eksploziji Debelinka je takoj umrlo 40 tisoč ljudi, vseh žrtev pa naj bi bilo več kot 70 tisoč.

Vrhovni vodja oboroženih sil japonskega imperija cesar Hirohito je po Nagasakiju vendarle uvidel, da mu je v rokavu zmanjkalo asov. S pojasnilom japonskemu ljudstvu, da ima sovražnik strahovito novo orožje in da raje reši več milijonov življenj, kot pa da bi se še naprej bojeval, je 15. avgusta razglasil kapitulacijo. 2. septembra 1945 je na ameriški letalonosilki USS Missouri predajo v navzočnosti vrhovnih poveljnikov vojske ZDA podpisal takratni japonski zunanji minister Mamoru Šigemitsu in druge svetovne vojne je bilo konec.

Simbol in opomin na popolno uničenje Hirošima in Nagasaki sta postala simbola grozovitega razdejanja, trpljenja in smrti, ki ga povzroči jedrsko orožje, a na mednarodne politične odnose je imelo to v letih po drugi svetovni vojni nasproten učinek od pričakovanega. Zaradi strahu, da ne bi druga stran nakopičila več jedrskih konic, je padla železna zavesa in začela se je oboroževalna tekma med ZDA in Sovjetsko zvezo. V obdobju tako imenovane hladne vojne je nad svetom nenehno visela grožnja globalnega jedrskega spopada, ki bi nedvomno prinesel medsebojno uničenje vseh udeležencev. Nekajkrat ga je vodilnim državnikom ZDA in Sovjetske zveze komaj uspelo preprečiti. Leta 1961 med t. i. kubansko krizo in leta 1983, ko je sovjetski sistem za zgodnje opozarjanje dvakrat sprožil alarm za jedrski napad na SZ, na primer.

A jedrsko orožje po Hirošimi in Nagasakiju vendarle še ni bilo uporabljeno. Strah pred medsebojnim uničenjem, ki je bilo praktično zagotovljeno, saj sta tako Sovjetska zveza kot ZDA razvijali veliko močnejše vodikove bombe, je na obeh straneh železne zavese preprečil pritisk na rdeči gumb.