Zakaj Slovenci ne žvižgajo?

Primer žvižgača Edwarda Snowdena, ki je razkril ameriški vladni program nazora nad telefonskimi pogovori in internetom, zaradi ameriške obsedenosti z vprašanji nacionalne varnosti seveda ni tipičen. Snowden ne bo nagrajen, je pa dejstvo, da imajo pragmatični Američani izdelan sistem nagrajevanja tistih, ki opozarjajo na nepravilnosti. Zakonodaja namreč omogoča tudi izplačevanje nagrad žvižgačem (angleško whistleblower), recimo ko razkrijejo dejanja v škodo javnim sredstvom.

Mobing in ukrepanje KPK-ja Tudi v Sloveniji imajo prijavitelji korupcije in drugih nezakonitih ali neetičnih dejanj določeno zakonsko zaščito, saj lahko recimo v primeru mobinga na delovnem mestu pri delodajalcu ukrepa Komisija za preprečevanje korupcije (KPK). A dejstvo je, da žvižgačev v Sloveniji ni veliko in da jim vzdušje v družbi ni naklonjeno.

Ko žvižgač pristane med odvetniki "Pri nas se seveda ne izplača, če nasprotuješ sistemu, ker te izvrže. Že na začetku so mi govorili, da ne bom zmagala, a na nek način vendarle sem," pravi nekdanja tožilka Aleksandra Štiblar, ki se je zaradi opozarjanja na nepravilnosti v primeru koroške deklice znašla v disciplinskem postopku. Prvotno kazen z zmanjšanjem plače za 20 odstotkov so ji sicer znižali v opomin, a bo Štiblarjeva, ki je zdaj odvetnica, sprožila še upravni spor.

Ko žvižgača zapustijo njegovi zaupniki "Poznam ljudi, ki bi vam povedali tudi hujše zgodbe o takšnih in drugačnih povezavah, ampak si ne upajo. V mojem primeru sem na koncu ostala sama. Tudi ljudje, ki sem jim zaupala, so videli korist v tem, da so šli na drugo stran," toleranco do nepravilnosti na svojem primeru opisuje Štiblarjeva.

Kakšna je slovenska žvižgaška kultura? "Slovenska žvižgaška kultura je pogojena s splošno kulturo v družbi. Zavedanje, da je korupcija škodljiva za vse in da vsem povzroča stroške, se šele vzpostavlja," pravi Rok Praprotnik, podpredsednik Komisije za preprečevanje korupcije (KPK), ki letno prejme približno 1400 prijav.

Ko je bil zaradi žvižgača obsojen tožilec Večina prijav sicer ni utemeljenih oziroma verodostojnih, komisija je dva državljana celo oglobila, ker sta podala lažne prijave (kazen je od 1000 do 2000 evrov). A na drugi strani KPK dobi tudi zelo kakovostne prijave. Ena od njih je pripeljala celo do obsodbe murskosoboškega tožilca Roberta Stojka, ki so ga zalotili pri prejemanju podkupnine.

Ko so podatki o žvižgaču spravljeni v trezorju Prvi in najpomembnejši ukrep za zaščito prijaviteljev je, da KPK ščiti identiteto prijavitelja, in sicer tako, da mu dodeli psevdonim. Še višja stopnja zaščite je status prikritega prijavitelja, seveda po tem, ko KPK natančno preveri njegove navedbe. Prava identiteta prijavitelja je znana le dvema zaposlenima v KPK-ju, podatki pa so spravljeni v trezorju komisije. Omenjeni status je pri KPK-ju lani dobilo 14 prijaviteljev, leta 2011 je bil takšnih primerov 14, eden pa leta 2010, ko je bil sprejet zakon o integriteti in preprečevanju korupcije.

"Hodeči" žvižgač opozarja, pristojni ignorirajo "V javnem sektorju v skoraj vseh primerih izgubiš službo, če opozoriš na primere korupcije. In to kljub temu da je korupcija verjetno temeljni razlog za krizo v Sloveniji. Vsi primeri korupcije, ki sem jih prijavil ministrom za zdravje, so se končali s popolno ignoranco odgovornih, pogosto pa tudi z zaščito povzročitelja korupcije," pravi zdravnik Erik Brecelj, za katerega bi lahko zaradi nenehnega opozarjanja na nepravilnosti rekli, da je "hodeči" žvižgač.

Če se ne bi ukvarjali z Brecljem, bi Zidar že plačal Brecelj pravi, da ima srečo, ker ima podporo javnosti in nekaterih novinarjev. "Kljub temu pa se vodilni na Onkološkem inštitutu na vse pretege trudijo, da bi me pri mojem delu ovirali. Na žalost so pri tem pogosto uspešni. Včasih mi je kar žal, da energije, ki so jo vsa ta leta usmerjali proti meni, niso porabili za pritiske na SCT. Tako zdaj ne bi bilo potrebno dati osem milijonov evrov za popravilo vodovoda, ker bi to na lastne stroške plačal Ivan Zidar."

Nevarno početje, ker mlini meljejo počasi Brecelj pravi, da bi bila najboljša zaščita prijaviteljev, če bi pristojni organi ustrezno kaznovali tiste, ki so vpleteni v korupcijo. "Žal pa postopki pri nas trajajo zelo dolgo, če so sploh sproženi, zato imajo povzročitelji običajno več kot dovolj časa, da s prijaviteljem 'obračunajo'. Zato je prijavljanje koruptivnih dejanj v Sloveniji precej nevarno početje."

Naivni in pokvarjeni Kljub temu Brecelj v zadnjem času vidi določene premike in pri tem omenja opozorila računskega sodišča, vse več policijskih preiskav, nekaj epilogov na sodišču in odmevna poročila KPK-ja. "Seveda pa so to organi, ki lahko opravijo svoje delo, šele ko je koruptivno dejanje izvedeno. Zato je pomembno, da bi naredili več na preventivnosti korupcije. Žal smo na področju odpravljanja korupcije šele na začetku poti. Smo še zelo naivni (nekateri pa pokvarjeni), ker počnemo stvari, ki jih v normalnih državah ne bi niti v sanjah. Kako bi sicer ljudje, ki so SCT-ju pomagali prikrivati napake pri gradnji Onkološkega inštituta, zdaj sodelovali pri popravilu teh napak?" se sprašuje Brecelj.

Kdo uživa v anonimnem kritiziranju? Zakaj je toleranca do korupcije v Sloveniji visoka in kako to, da so žvižgači večinoma osamljeni jezdeci, smo vprašali psihologinjo Evo Boštjančič z oddelka za psihologijo ljubljanske filozofske fakultete. "Na splošno imamo Slovenci radi anonimnost. Znamo kritizirati, ko gre kaj narobe, redko kdo pa se upa izpostaviti iz anonimnosti in povedati stvari takšne, kot so."

Zakaj bi se izpostavil, ko pa lahko mirno spim? Boštjančičeva opozarja na vzorec obrambnega obnašanja večine, ko nekdo opozarja na nepravilnosti. "Prvi odziv ljudi je, da ga napadejo ali rečejo, da navedbe ne držijo. Resnica pride na dan na koncu." A zaradi omenjenega vzorca obnašanja posameznik zelo pretehta, ali se bo izpostavil ali pa bo raje mirno spal. Boštjančičeva težavo vidi predvsem v majhnosti države, v kateri hitro naletimo na nekoga, katerega osebni interesi so prizadeti.

Učinkoviti mehanizmi utišanja Psihologinja, ki se je pred leti v lastnem podjetju ukvarjala s svetovanjem na področju menedžmenta, opozarja, da so bili žvižgači v Sloveniji na takšen ali drugačen način tudi odstranjeni. Med "metodami" omenja ponujanje denarja, selitev v tujino, grožnje, da se bo kaj zgodilo otrokom, pozna pa celo primere prometnih nesreč gospodarstvenikov. "Mehanizmov utišanja je več kot mehanizmov, ki bi omogočali, da bi ljudje še več žvižgali, in jim nudili oporo."