Zakaj bom volil Zvera

Kljub temu je odločitev kar zapletena, saj smo v tranziciji zašli v slepo ulico in bo naša nedeljska izbira pomembno vplivala na iskanje poti naprej. Zame je še malo bolj osebno zapletena, ker sem z dvema kandidatoma že delal, tretjega pa poznam s politoloških predavanj in javnih tribun še iz devetdesetih let.

Izbiro lahko olajša temeljit razmislek o tem, kaj posamezni volivec sploh pričakuje od predsednika v prihodnjih letih. Torej, kaj bi moral biti njegov konjukturni fokus poleg vseh običajnih pristojnosti in nalog. Pri predsedniku je namreč bistveno, na kakšen način pusti pečat svojega mandata. Same rutinske in protokolarne naloge so za širšo javnost dokaj dolgočasne. Ključna je dodana vrednost, ki jo predsednik pusti v političnem prostoru.

Med v kampanji največkrat omenjenimi cilji je povezovanje političnega prostora, kar pa je v prihodnjem mandatu malce pretirano pričakovanje. Aktualna politična elita je preprosto razklana. Tako kot je razklan narod. Toda te razklanosti, ki se je gradila dobri dve desetletji, ne bo razrešil nihče od treh kandidatov. Preprosto nimajo možnosti za kaj takega. Torej bi bilo napačno izbirati na tej podlagi, ker ta naloga preprosto ne bo izpolnjena.

Zame je bistven cilj v prihodnjih letih ta, da si prezračimo naše glave in se malo umirimo. Živimo v državi, ki je po kakovosti življenja v samem svetovnem vrhu. In kje je torej težava? Težava je v naših glavah. Težava je, da te kakovosti ne znamo uživati in da si je zato tudi ne zaslužimo. Potrebujemo prepih v glavi in nekdo mora odpreti okno. Pomembno bi bilo, da bi dobili predsednika, ki bo znal spodbujati. Predvsem mlade.

Ko gledam mlade generacije, opazim mrtvilo. Toda ta apatija je le površinska. Dovolj je pravi sprožilec motivacije, pa stopijo v akcijo in zaživijo. In želim si predsednika, ki bo v prihodnjem mandatu počel prav to: mobiliziral naše potenciale in talente. Ne bi želel razglabljati, zakaj sem iz igre izločil druga dva kandidata, ker to ni ključno.

Zame so ključni razlogi za. Za Zvera sem se odločil, ker mislim, da je najboljši po človeški plati, in to je bistveno za ta cilj, ki ga postavljam. Čeprav nisva iz istega političnega in ideološkega tabora. Ne glede na to, da sem progresivec in ne konservativec. Politično plat sem postavil v ozadje, naprej pa dal človeško.

Zavozili smo tranzicijo. Vsi skupaj, ne le politična elita. Preprosto se nismo najbolje znašli. In dobro bi bilo, če bi se skušali kot narod vrniti nazaj na točko, od katere smo ravnali napačno. Dobro bi bilo, če bi se v mislih vrnili v konec osemdesetih let in spet odkrili tisto energijo, ki nas je takrat poganjala naprej.

Predvsem pa bi v duhu osemdesetih lahko odkrili še nekaj, kar nam danes manjka. Takrat se mogoče nismo strinjali glede vsega, a smo se kljub temu vsaj pogovarjali. In prek pogovora smo se znali tudi dogovoriti in skupaj boriti za naš osrednji cilj. Danes tega ne znamo več. Danes znamo pljuvati in se kregati.

Zame je Zver prava izbira kot človek. Kot nekdo, ki je od osemdesetih let do danes vzdržal v umirjenosti. Kot politik, ki ga ni povlekel tok sovraštva do tistih na drugi strani politične mize. To mu bo olajšalo delo v političnem prostoru, ker se bo z vsemi akterji pogovarjal lažje kot druga dva kandidata. Še pomembneje pa je, da ima človeške lastnosti, ki mu bodo omogočile, da naredi nekaj glede tiste naloge, ki sem jo posebej izpostavil. Da malo odpre okna in da si bomo lahko prepihali naše misli ter začeli znova. Od točke, v kateri smo zašli. Zato bom volil Zvera.