Zadruga, samoupravljanje v kapitalizmu

Na Bregu v Stari Ljubljani so pred dobrim mesecem odprli trgovino z izdelki slovenskih oblikovalcev. Nič posebnega, če ne bi napis na trgovini opozarjal, da gre za Zadrugo oblikovalcev in ustvarjalcev. "Kupcem se zdi zelo zanimivo, da je trgovina zadruga, ker lahko tukaj srečajo ustvarjalce," je dejala Simona Kogovšek, ena od članic zadruge. Vsi člani namreč v trgovini tudi delajo, da so v stiku s kupci, ki lahko pri njih naročijo čisto svojo kreacijo, s tem pa si tudi zmanjšajo stroške dela.

Predsednik zadruge in idejni vodja je Milan Vasiljević: "Idejo zadruge sem imel že dlje časa, predvsem v smislu povezovanja in deljenja stroškov. Nobena druga oblika gospodarske združbe ne bi ustrezala taki zasnovi projekta." Še posebej je zadruga odličen način povezovanja ljudi v svobodnih poklicih, saj ti nimajo dostopa do posojil in imajo tako le malo možnosti, da bi imeli trgovino v središču mesta.

Trenutno je v zadrugi deset stalnih članov, dva pa sta pridružena, kar pomeni, da sicer sodelujeta, a nista prispevala obveznega deleža kapitala. Ta je znašal 400 evrov, dodali pa so še stroške za varščino in prvo najemnino, skupaj je prišlo 926 evrov na člana. "Računico sem naredil za deset članov zadruge. Tako bi imeli dovolj začetnega kapitala, hkrati pa ne bi bilo predrago za posameznika, niti z začetnimi niti s tekočimi stroški," je razložil Vasiljević, sicer inženir prometa, a z žilico za podjetništvo. Štirje člani zadruge so se med seboj poznali iz Kranja, preostale je, kot pravi, dobesedno novačil: "Nekaj smo jih našli na internetu, iskali pa smo raznolikost, tako da v trgovini niso enaki proizvodi." Od začetne ideje do tega, da so najeli trgovino, je minil le mesec dni.

Zadruga deluje po principu demokratičnega odločanja. Za zdaj to funkcionira. Največ težav v dozdajšnjem dogovarjanju je povzročil prostor, saj so ga zaradi dolgega dogovarjanja skoraj izgubili. "Ko smo bili prvič vsi tukaj, smo se kar lepo sprli," se je zasmejala Simona. "Zdaj ustvarjamo sistem, kjer je lahko najmanj nesoglasij in zamer," je dodal Vasiljević. Za zdaj so optimistični, po enem mesecu so zelo zadovoljni s prodajo in odzivi. "Težko bi rekli, ali so zadruge bolj ali manj primerne za krizo, so le bolj ali manj primerne glede na idejo. Naša zadruga je majhna, ne gre za delavce, ki bi odkupili tovarno, ne bomo imeli sto zaposlenih. Naš vložek je minimalen. Če jutri zapremo, bo vsak od nas izgubil 900 evrov, kar ni malo, a to ni nič v primerjavi z desetimi leti odplačevanja porabljenega posojila za propadli posel," meni Milan Vasiljević.

Nekoč le kmetijske, zdaj tudi stanovanjske Toda kakorkoli obrnemo, so zadruge trenutno zelo priljubljena oblika gospodarskega združevanja. Po podatkih Ajpesa je bilo konec lanskega leta v Sloveniji registriranih 360 zadrug. Večina sicer še vedno kmetijsko-gozdarskih, a med njimi je vse več zadrug z drugih interesnih področij.

Na primer stanovanjskih. Res je sicer, da so stanovanjske zadruge obstajale tudi v času socializma, a so bile pravzaprav gradbene zadruge, v katerih so se združili ljudje, da so skupaj zgradili hiše. Država je take zadruge spodbujala, saj je primanjkovalo stanovanj. Hiše, zgrajene v zadrugah, so po gradnji prešle v last posameznikov. "Stanovanjske kooperative, ki obstajajo danes, so najemne, kar pomeni, da stanovanjska zgradba v celoti ostane v lasti zadruge, člani, ki so obenem solastniki, pa stanovanja lahko najamejo in plačujejo najemnino, s katero se krijejo vsi potrebni stroški financiranja, upravljanja, vzdrževanja, amortizacija," je o sodobnih stanovanjskih kooperativah dejal Blaž Habjan, vodja projekta stanovanjske kooperative Zavoda Tovarna iz Novega mesta. Podobni stanovanjski kooperativi sta še v Mariboru.

Blaž Habjan ima izkušnjo bivanja v skvotu v tujini, ki se je pozneje preoblikoval v kooperativo: "Organizacija življenja v stavbi je že takrat v veliki meri odražala kooperativno obliko organizacije, kot jo zagovarjamo v našem konceptu stanovanjskih kooperativ. Stanovalci so bili organizirani v društvo in so plačevali najemnino v skupni sklad, organizirali so socialno življenje v stavbi, skupni prostor, medsebojno pomoč." Ravno v tem je prednost življenja v stanovanjskih zadrugah: solidarnost, čut za družbo, življenje v povezani medgeneracijski skupnosti.

Lokalne skupnosti kažejo interes za podporo takemu načinu reševanja stanovanjskih težav, a za zdaj pri nas še ne obstaja objekt, kjer bi bivali po načelih zadruge. "Glede na to, da se ideja širi, je pričakovati, da bo vsaj eni skupini v prihodnjih nekaj letih uspelo vseliti svoje kooperante v kooperativno stavbo," je prepričan Habjan.

Lastniki, upravljavci in poslovni partnerji Čeprav imamo Slovenci že 140-letno zgodovino zadrug od Janeza Evangelista Kreka dalje in so bile te v času socializma razumljene kot jugoslovanski ekvivalent kolhozov, se zdi, da je res šele kriza znova popularizirala ta način gospodarskega združevanja. "Zadružništvo se je najbolj razvijalo v času kriz. Tudi danes, ko se srečujemo s težkimi gospodarskimi in socialnimi razmerami, se krepi ideja zadružništva kot primernejša oblika od drugih organizacijskih modelov," menijo na Zadružni zvezi Slovenije, ki združuje 69 kmetijskih in gozdarskih zadrug s 15.490 člani: "V tem vidimo tudi razlog za večji interes med različnimi družbenimi skupinami za ustanavljanje zadrug v današnjem času. Vzrok je v organizacijski obliki, ki sloni na vrednotah in načelih, kot so solidarnost, pomoč, demokratičnost in pravičnost, ki postajajo v današnji družbi vedno bolj pomembne."

Kot poudarjajo, so zadruge edine organizacije, v katerih so člani vlagatelji kapitala, upravljavci in poslovni partnerji hkrati, zato ni presenetljivo, da želijo delavci na pogoriščih propadlih tovarn ustanoviti nove zadruge, ki bi nadaljevale proizvodnjo. Tako je nastala zadruga Novi Novoles, ki si prizadeva za ponovni zagon proizvodnje propadlega lesnega podjetja. Tudi zadruga Novi Armal v Mariboru naj bi vsak hip začela proizvodnjo.

Nastalo je tudi nekaj pobud medijskih zadrug, recimo zadruga zaposlenih v Večeru, ki so si neuspešno prizadevali odkupiti časopisno hišo. Da ne boste mislili, da so to medijski eksoti – medijska zadruga je ena največjih svetovnih agencij Associated Press. Prav medijske zadruge so po mnenju ministrstva za kulturo najprimernejši lastninsko-upravljavski model slovenskih medijev v prihodnosti. Tudi zato, ker Evropa za medijske zadruge prispeva znatna sredstva.

Evropa stavi na zadruge Evropa je sploh navdušena nad zadrugami. Evropski parlament je julija letos izdal posebno resolucijo z naslovom Prispevek zadrug k izhodu iz krize. V Evropi je 160 tisoč zadružnih podjetij, ki so v lasti 123 milijonov članov in zagotavljajo 5,4 milijona delovnih mest. Zadruge v povprečju prispevajo približno pet odstotkov k BDP držav članic. Samo v sosednji Italiji je na primer 80 tisoč aktivnih zadrug, ki so leta 2012 ustvarile osem odstotkov BDP.

V resoluciji Evropski parlament ugotavlja, da so se zadruge v krizi pokazale za odpornejše od tradicionalnih podjetij. Izkazalo se je, da se zadružni model bolje odziva na nove razmere in potrebe. V času recesije zadruge spodbujajo podjetništvo na mikroekonomski ravni, saj državljanom omogočajo, da prevzamejo podjetniško odgovornost. "Zadruge v skupnostih postajajo vse pomembnejše in predvsem omogočajo neposredno sodelovanje državljanov pri odzivanju na različne potrebe, kot so socialne in zdravstvene storitve, storitve izobraževanja, trgovske storitve, komunikacijske storitve itd., zlasti na odročnih ali prikrajšanih območjih," je še zapisano.

Evropski poziv k ustanavljanju zadrug je popolnoma v skladu z motom Joséja Marie Arizmendiarriete, ki je leta 1956 ustanovil zdaj največjo evropsko zadrugo Mondagon. Ta ima 100 tisoč zaposlenih v 300 podjetjih ter deluje na področju financ, trgovine na drobno in znanja. "Ljudje se po ničemer ne razlikujejo bolj kot po svojem odnosu do okoliščin, v katerih živijo. Tisti, ki se odločijo, da bodo ustvarjali zgodovino in spremenili tok dogodkov, so v prednosti pred tistimi, ki so se odločili, da bodo zgolj pasivno čakali na rezultate sprememb," je zapisal duhovnik, ki je tedaj s štirimi somišljeniki ustanovil majhno zadrugo za proizvodnjo parafinskih grelcev. Zdaj je Mondagon sedma največja španska gospodarska družba po prihodku od prodaje, še vedno pa deluje po principih delavske samouprave in solidarnosti, tako kot ob svojem začetku, in je dokaz, da lahko delavska samouprava zelo uspešno deluje tudi v kapitalizmu.