Vsi računalniški forenziki bi morali imeti licenco detektiva

Vsaj polovica detektivov je upokojenih policistov, obveščevalcev Sove in še prej Službe za državno varnost, zaradi česar že opažajo porast vračanja licenc, saj jim novi zakon SPIZ 2 ne bo dovoljeval pokojnine in dela, pravi Janko Trivunović.

Kako postaneš detektiv? Za pridobitev licence mora posameznik izpolnjevati določene pogoje, kot so bolonjska izobrazba, varnostno preverjanje, nekaznovanost oziroma odsotnost prekrškov zoper javni red in mir in droge, sledita dodatno usposabljanje in detektivski izpit, nato pridobiš licenco.

Trenutno izobražujemo samo za pridobitev licence, poznejša izobraževanja pa organizira zbornica. Približno enkrat na leto, vsako leto je namreč nekaj novosti, s katerimi se je treba seznaniti. Posebnega sistema ni, imamo pa izobraževanje, ki ga je treba izvesti vsaka štiri leta in ga je predpisalo ministrstvo. Mi sicer ne čakamo na štiri leta, zato vsako leto pač obdelamo določeno temo, stalno izobražujemo.

Kot predsednik Detektivske zbornice Republike Slovenije ste se udeležili okrogle mize Zavarovalnice Triglav na temo preprečevanja zavarovalniških goljufij. Katere so najpogostejše zavarovalniške prevare? Gre za uprizorjene prometne nesreče in uveljavljanje odškodninskih zahtevkov sopotnikov zaradi poškodb. Belih ovratnikov po nesrečah je res veliko. Odškodninske zahtevke vlagajo tudi tisti, ki se jim zgodijo padci, zdrsi, nezgode doma ali v bližini doma, v stanovanjih, kjer se uveljavljajo zahtevki za dnevno odškodnino.

V nekaterih primerih gre tudi za zlorabe kritja iz zalog prodaje in storitev. Vemo, da imajo nekatera podjetja minuse in poskušajo do denarja priti tako, da prikazujejo nerealne razmere; češ da imajo toliko in toliko zalog, da so jim vlomili v prostore … Seveda policija v takšnih primerih išče storilce, zavarovalnica pa mora izplačati škodo. Mi preverimo, ali je bilo v skladišču res toliko blaga, kot so navedli.

Kako detektivi sodelujete s policijo? Sodelovanje s policijo na tem področju je zelo dobro, tudi zavarovalnice so zadovoljne. Policija si želi, da zadevo čim prej razreši, nam je pa v interesu, da preverimo, ali se je resnično zgodila prometna nesreča in kdo so udeleženci, ali je bilo vozilo v nesreči res poškodovano tako, kot je zapisala policija, ali je morda kakšna škoda na avtu nastala naknadno, da torej ugotovimo morebitna odstopanja. Sodelovanje deluje tako, da si izmenjamo fotografije s kraja nesreče, fotografije iz prijave škode, saj se občasno pojavljajo odstopanja.

In kako zviti so ti goljufi, kaj naredijo? Nekdo pač povzroči manjšo prometno nesrečo, policija to fotografira, in medtem ko se lastnik odpelje do cenilca, avto še dodatno poškoduje, tudi tako, da se nalašč zaleti še enkrat, nato pa prikaže večjo škodo. Policijski zapisnik kaže, da se je zgodila nezgoda, da je po nestrokovni oceni škoda takšna in takšna, cenilec pri zavarovalnici pa škodo strokovno oceni. Če so razhajanja prevelika, je to morda znak, da je šlo za fingiranje.

Ali imate zaradi krize več dela, vas zavarovalnice pogosteje najemajo? Ne vem, ali bi lahko rekel, da kriza vpliva na povečanje dela. Dejstvo je, da je bilo teh prevar vedno precej, pred časom so skoraj vsi, ki so imeli prometno nesrečo, nosili bele ovratnike. Bilo je veliko škodnih zahtevkov, kdorkoli je imel ta ovratnik, je tekel k odvetniku …

To je navsezadnje težko dokazljivo. Da nekdo nosi ovratnik kar tako. Tako je. Tri mesece ste na bolniški, nosite opornico, nato pa zahtevate odškodnino, ki vam v bistvu pripada. Ko so te poškodbe izključili iz AO+ zavarovanja, je število takšnih primerov močno upadlo. Je pa naraslo število zahtevkov potnikov. Danes na primer kupite dve vozili po 400 evrov, pet oseb gre v avto in se zaletijo.

Povečalo pa se je zanimanje za sodelovanje z detektivi, ker smo res visoko usposobljeni za iskanje teh storilcev, v preteklosti so to zavarovalnice počele same. Zdaj so ugotovile, da je bolje, če za to delo najamejo zunanje strokovnjake.

Kakšna so vaša pooblastila v primerjavi s policisti? Pridete na vrata, potrkate, se izkažete z izkaznico in značko? Detektivi delamo na podlagi zakona o detektivski dejavnosti. Po njem lahko preverjamo bolniške dopuste, iščemo osebe, pridobivamo dokazno gradivo, po podjetjih preverjamo alkoholiziranost … Na javnih krajih lahko osebo spremljamo, nadzorujemo, to pomeni, da se za osebo odpeljemo. Včasih zbiramo podatke neposredno od osebe, na katero se ti podatki nanašajo. Takrat se seveda izkažemo z značko in izkaznico, če je treba, pokažemo tudi nalog naročnika.

Tajnih preiskovalnih ukrepov ne smete uporabljati. Ne, ravno tu je ločnica med policisti in detektivi. Policija pri tajnem sledenju, opazovanju uporablja dodatno opremo in metode, na primer GPS, prisluškovanje, lahko vstopa v stanovanja, nastavlja naprave …

Vi torej nastopate javno. Javno zasledujemo, javno opazujemo, javno fotografiramo … Absolutno prepovedani so vstop v stanovanje, branje pisemskih pošiljk, prisluškovanje, metode, ki jih uporablja policija. Ali vas za pomoč zaprosijo policisti? Mi ne sodelujemo s policijo tako, da bi nas oni prosili za pomoč. V okviru svojih nalog imamo zakonsko obvezo, da smo dolžni, če zaznamo kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, to javiti policiji ali tožilstvu. Seveda je ta obveza nujna, če na primer vzamemo avtomobil iz lizinga, pa se to potem prijavi kot kraja, čeprav seveda ni šlo za krajo. V takšnih primerih jim to torej povemo, da preprečimo njihovo nadaljnje delo. Da jim torej ni treba ugotavljati, kaj se je zgodilo, če pa smo to že morali storiti mi.

Se lahko slovenski detektivi primerjate z ameriškimi? Če gledamo filme ... Lepo bi bilo, ampak ... V ZDA je to že tradicija, detektivi tam počnejo še druge stvari, na primer zbirajo podatke o konkurenčnih podjetjih, analizirajo podatke. Pri nas to počnemo v manjši meri. Preverjamo na primer podatke, kadar se prodaja podjetje, ali so ti verodostojni, kdo so direktorji, ali so bili v kazenskih postopkih. To počasi prihaja k nam.

Koliko imate dela s prešuštniki? Ali ste nekje v zasedi in čakate, da zasačite moža, ki vara ženo, ali obratno? Približno deset odstotkov vsega dela so te zasebne zadeve. Ker za ločitev ni pomembno, kdo je kriv za razpad zveze, nas pravzaprav naročniki kličejo bolj zato, da dokažejo neprimernost starševstva, ko mora sodišče odrejati stike z otroki.

Pa se sumi naročnikov običajno izkažejo za pravilne? Naročniki imajo vedno prav, sum je potrjen, saj imajo, še preden se obrnejo na nas, vsaj kakšne dokaze, nekaj vedo ali sumijo, običajno potrebujejo le dokazila.

Koliko ta storitev stane? To je odvisno od časa, ki ga za to porabimo, nekje od 1.500 do pet tisoč evrov. Nekdo je zadovoljen že s tem, da gre njegov partner za tri ure na kosilo, pa je že to dokaz, spet drugi želi na primer konkretno fotografijo, ki pokaže, kje je človek v nekem trenutku.

Pa smo Slovenci pri teh zadevah kreativni? Pri tem se kaže tudi razlika v ceni. Eni so zelo kreativni in jih težko ujameš, drugi pač niso. Kreativnih je veliko več, saj lahko danes več stvari ugotovijo že naročniki, precej bolj prebrisani so, mislimo na Facebook, esemese ...

Lahko z nami podelite kakšno zanimivost? Ha ha, teh je kar nekaj. Enkrat sem 11 ur čakal pred vrati, ker se na zvonjenje in trkanje ni nihče odzval, v notranjosti pa so se slišali glasovi. Od šestih zjutraj do petih popoldne sem čakal, da je prišel ven. Vztrajati moraš, če naročnik to plača. Zanimivo je tudi to, da se nekateri izogibajo vročanju sodne pošte, poskušajo zavlačevati. Običajno so to tisti, ki bi morali prvi kaj narediti, na primer državni uradniki, a izigravajo sistem.

Delodajalci vas najamejo tudi za preverjanje bolniških dopustov. Kako pogosto se to zgodi? Tega je največ, poleg preverjanja bolniških dopustov gre še za kontrolo potnih stroškov in alkoteste pri delodajalcu, vročanje vabil na zagovor in odpovedi delovnih razmerij. To je polovica našega dala. Nekaj ga opravimo še z vročanjem sodne pošte, zelo malo pa je intelektualnega dela, na primer preverjanja poslovnih partnerjev, ugotavljanja konkurenčnih prepovedi, klavzul, različnih internih zlorab znotraj podjetij, kjer ima vsak svoj vrtiček. Eni direktorji za to vedo, drugi želijo urediti zadeve, pa so osovraženi znotraj kolektiva. Tega je približno 10 odstotkov.

Nekaj je tudi zaščite varovanja poslovnih skrivnosti, zaščite informacijskega sistema. Imamo različne računalniške forenzike znotraj podjetij in zunanje izvajalce, čeprav imamo le detektivi resnično zakonsko podlago, da načrtujemo in izvajamo zaščito informacijskih sistemov. Vsi, ki to počnejo, bi morali imeti detektivsko licenco, a je nimajo.