Vsi predsednikovi štabovodje

Predsedniški boj je v polnem teku, do volitev na martinovo nedeljo, 11. novembra, je še natanko teden dni. Če o kandidatih za petletni mandat na Erjavčevi volivci vemo malodane vse, so njihovi najtesnejši sodelavci vsaj širši javnosti za odtenek manj znani. Zato tokrat pišemo o Nataši Kovač, Igorju Pribcu in Barbari Brezigar.

Kdo so, kaj počnejo, kakšne so njihove štabne naloge, kako vidijo svojega kandidata in kakšen izid volitev napovedujejo. Čeprav stojijo vsak na svojem bregu, tuhtajo vsak v svojem štabu, jih nekaj vendarle druži. Previdnost pri napovedi volilnega rezultata in hudo pomanjkanje časa v zadnjih tednih  to dvoje, ugotavljamo, je skupno vsem.

"Vprašajte mojega moža in sina, ali imam v teh dneh kaj časa zanju," se ob vprašanju, koliko ur dnevno preživi v delovnem pogonu, nasmehne Nataša Kovač, vodja volilne pisarne Boruta Pahorja. "Začenjam zjutraj, končujem zvečer. Po 12 in več ur dnevno. Stvari je pač treba dobro opraviti in to zahteva svoj čas," pravi. "Ravno zdajle se lotevamo urejanja pisarne za ljubljanski maraton," pogleduje proti izhodnim vratom štaba, ki vodijo na Kongresni trg, kjer delavci postavljajo tribune ob ciljnem izteku vsakoletne tekaške trase na ulicah glavnega mesta.

Politologinja po izobrazbi je v politiki skoraj petintrideset let. Začela je kot delegatka v takratni občinski skupščini. Vsa leta je bila aktivna v tedanji ZSMS. "Zelo dejavni smo bili v času demokratičnega vrenja konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let, ko smo prispevali k družbenim spremembam, ne da bi se v državi zgodilo hudo prelivanje krvi." Za tem je delala kot mednarodna sekretarka Združene liste Socialnih demokratov, pozneje Socialnih demokratov. "Takrat, v sredini devetdesetih, smo si utirali pot v mednarodno družino socialnodemokratskih in socialističnih strank," pravi. Sledil je sprejem v Socialistično internacionalo. "V tistih časih ni bilo lahko. Čutiti je bilo veliko nezaupanje do mlade države." Poleg mednarodnih je opravljala strankarske sekretarske naloge, bila je tudi vodja volilnega štaba Leva Krefta, ko je ta pred leti kandidiral na predsedniških volitvah. V mandatu Pahorjeve vlade je bila državna sekretarka v njegovem kabinetu, skrbela je za povezavo med vlado in državnim zborom. Danes je zaposlena v SD kot sekretarka za politične odnose.

Kovačeva kot vodja volilnega štaba Boruta Pahorja skrbi za strateško in taktično izvedbo kampanje ter opravlja vsebinske in tehnične naloge. "Nedavni obisk dr. Schroederja je bil večji logistični zalogaj," pojasni. Kaj vse počne v štabu? Pove, da s sodelavci načrtuje volilno kampanjo, organizacijo, logistiko in izvedbo dogodkov. "Skrbim tudi za koordinacijo vseh ljudi v štabu in za povezovanje s kolegi iz Državljanske liste, ki je skupaj z nami podprla kandidaturo Boruta Pahorja. V drugi sklop nalog, ta je bolj štabovski, pa sodijo organizacija pogovorov z ljudmi pri strateških opredelitvah, priprava na soočanja in vsebinski opomniki."

Pahorja je prvič srečala še v predosamosvojitvenem obdobju. "Od takrat naprej sva vseskozi delala skupaj, od nastanka ZLSD do njene preobrazbe v Socialne demokrate," razloži Kovačeva. "Sodelovanje z njim je včasih tudi naporno, ker veliko zahteva od sebe, s tem pa tudi od drugih. Velikokrat je tudi trmast, a največkrat ugotovimo, da je imel prav, ker je vztrajal." Pa na delovnih brigadah, ali tudi tam vztraja, da bi počel tisto, česar morda ni vešč ali je nevarno? "On bi šel povsod, tudi delati na višino, zato ga moramo kar nekoliko držati nazaj," razloži Kovačeva. Kar druži ljudi v štabu, pove, je neka ideja, kako vidijo prihodnost. "Enakost svetovnonazorskih pogledov. Za dobro sodelovanje, kot je to pri volitvah, je nujno, kaj vidiš v prihodnosti. Druži nas skupen pogled na stvari, v podrobnostih smo pa samostojni."

Med lastnostmi, za katere na volilnih soočenjih ni veliko prostora, da bi jih pokazal, Kovačeva izpostavi Pahorjevo šaljivost. "Borut je lahko izjemno duhovit, ima res dober smisel za humor. V napetem trenutku zna vnesti razelektritev s kakšnim stavkom ali šalo, tudi na svoj račun."

Kakšen bo martinov ponedeljek, bo takrat kaj prostora za njegov humor? "Borut Pahor bo zagotovo v drugem krogu volitev za predsednika republike. Takrat bodo karte postavljene na novo," je napoved Kovačeve.

"V tem študijskem letu sem zaradi obveznosti, povezanih s predsedniško kandidaturo gospoda Türka, odpovedal dve predavanji. Ampak bom vse nadoknadil, študenti ne bodo ostali brez znanja," se je ob koncu najinega pogovora, ko je hitel po nadaljnjih opravkih, slušateljem na fakulteti pri sebi kar malo opravičeval Igor Pribac, namestnik vodje volilnega pisarne Danila Türka pri vnovični kandidaturi za mandat predsednika republike.

V Kopru rojeni doktor znanosti, filozof in sociolog, profesor na ljubljanski filozofski fakulteti, publicist, prevajalec več klasičnih del politične filozofije, mislecev idej liberalno-demokratične kulture Hobbesa, Lockeja, Spinoze. Dvakrat po približno desetletje je sedel tudi v uredniškem stolčku. "Pri Časopisu za kritiko znanosti smo v času, ko sem bil urednik, izdali nekatere publikacije, ki so bile takrat v slovenskem prostoru pionirske. O new ageu, drogah, kiberkulturi. V času mojega urednikovanja pri založbi Krtina smo med drugim izdali prvo slovensko knjigo, ki je razložila pojem globalizacije, ter dve knjigi o računalniški tehnologiji, vprašanjih intelektualne lastnine in dilemah zasebne izmenjave datotek."

Danila Türka osebno pozna približno leto dni. "Nekoč me je predsednik povabil na razgovor, izrazil spoštovanje do mojega dela v javnosti in me povprašal, ali bi bil pripravljen sodelovati v eni od posvetovalnih skupin, s katero se srečuje in pogovarja o družbenih problemih. Na to sem z veseljem pristal." Sodelovanje se je okrepilo sredi poletja, po zdravstvenih težavah Slavka Gabra, dotedanjega vodje Türkove volilne pisarne. "S Slavkom sva dolgo družinska prijatelja in tedaj sem odigral vlogo posrednika med njegovo družino in uradom predsednika, ki je moral o tem dogodku obvestiti javnost, hkrati pa spoštovati interese Gabrove družine. Iz te posredniške vloge se je razvil moj pristanek, da postanem eden od namestnikov vodje volilne pisarne."

"Sodelujem pri odločanju o najpomembnejših vprašanjih vsebinske narave, pri redakciji besedil, ki gredo v javnost v imenu volilne pisarne, in nastopam v javnosti v imenu pisarne," naloge Türkove desne roke v kampanji opiše Pribac. Koliko se mora za takšno obliko sodelovanja njegov pogled na svet ujemati s Türkovim? "Da lahko opravljam to vlogo, je strinjanje glede temeljnih svetovnonazorskih in tudi političnih vprašanj seveda nujno. Sicer se v to ne bi podal."

Predsednik Türk se v svoji predsedniški vlogi tu in tam zdi nekoliko tog, predvidljiv, ali je lahko tudi duhovit, izzovemo Pribca. "V njem je veliko humorja in ironije, vendar to ni humor, ki je pri nas pogost. Gre za to, kar Angleži imenujejo understatement, ko govorec z namigi, ki so povsem spodobni, pokaže, da vidi v tem, kar se kaže na prvi pogled, tudi neko povsem drugo razsežnost. Ti drobni namigi kažejo, da samega sebe ne jemlje tako smrtno resno, kot morda ljudje mislijo. Je pa ta način komuniciranja za slovensko javnost nekoliko nenavaden, saj smo navajeni na zelo jasna in na pladnju prinešena sporočila."

Dan po volitvah bo – kakšen? Pribac je rahlo previden. "Možnost zmage v prvem krogu obstaja. Možnost, poudarjam. Ta se je zarisala od trenutka, ko je od kandidature odstopil Jelinčič, on bi zmago v prvem krogu otežil." Prvi, drugi krog? "Tistih nekaj odstotkov, ki po anketah javnega mnenja manjkajo do zmage v prvem krogu, bo izredno težko pridobiti. Če se bo zgodil drugi krog  tega si brez Türka ne predstavljam , bo Türkov protikandidat morda uspel pridobiti nekaj več glasov izpadlega kandidata kot Türk, vendar jih bo ta potreboval le malo, da bo presegel prag polovice vseh glasov."

"Sodelovanje v tej kampanji gre res na račun mojega prostega časa," razlaga Barbara Brezigar, sodelavka najožjega tima svetovalcev, kot mu pravi, ki je združil moči ob kandidatu Milanu Zveru. A vendar je izkusila že napornejše politične tekme. "V primerjavi s tem, kako naporna je kampanja, ko si sam kandidat, je sodelovanje v timu kandidata za predsednika precej manj izčrpavajoče. Na koncu izpeljemo vse, čeprav gre to na račun prostega časa. Na funkciji državnega sekretarja na ministrstvu stvari ne moreš kar odložiti, zato udeležbo na shodih temu prilagajam," pravi Brezigarjeva, ki se je kot kandidatka za predsednico države na volitvah preizkusila leta 2002 in prišla v drugi krog, kjer je za nekaj odstotkov izgubila proti Janezu Drnovšku.

Poklicno pot je začela v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja kot okrožna državna tožilka. Leta 1995 je krajši čas vodila ljubljansko tožilstvo, leto pozneje je postala prva vodja skupine tožilcev za pregon organiziranega kriminala. A širša javnost je zanjo prvič slišala že pred tem. "Sojenje Sandiju Grubeliču, ki se je začelo leta 1992, je bila tedaj ena večjih zadev. To je bila zelo obsežna, zahtevna zadeva z vidika, da je šlo za takrat dokaj novo pojavno obliko kriminala. Zahtevala je dejansko ogromno dela policije in tožilca in tukaj smo skupaj dosegli velik premik ter po dolgem času, leta 1995, uspeli z obsodilno sodbo." Od leta 1999 do danes je dvakrat sedela na mestu vrhovne državne tožilke, Slovenijo je pred nekaj leti zastopala tudi v Eurojustu, od leta 2005 do 2011 pa je bila generalna državna tožilka. Razen že omenjene kandidature za predsednico je nekaj mesecev opravljala tudi delo pravosodne ministrice v Bajukovi vladi iz leta 2000.

In ravno v tistem obdobju, pravi, je spoznala Milana Zvera. "Takrat smo se večkrat srečali, pozneje pa sva sodelovala v času moje predsedniške kandidature leta 2002, ko je bil del mojega tima." Z Zverom spet intenzivneje sodelujeta od letošnje pomladi. "Milan je ocenil, da bi mu moja izkušnja s kandidaturo lahko pomagala, in me prosil za sodelovanje. Ker je toleranten človek, s poštenim odnosom do ljudi, ki zagovarja prave vrednote, sem bila to takoj pripravljena storiti." Predsednik mora biti državnik, ki z moralno integriteto pomaga državi, je prepričana Brezigarjeva. "Ta funkcija, sploh v tem času in v tako razklani družbi, kot je Slovenija, je izjemno pomembna. Potrebujemo nekoga, ki bo delal za skupno dobro in opozarjal in zasledoval nek minimalen skupni interes."

Pogled na svet. Različen, podoben, enak? "Popolnoma nič ni narobe, če na kakšne stvari gledamo tudi različno, in prav gotovo tudi midva z Milanom Zverom gledava na kakšne stvari različno. A vendar, glede temeljnih vprašanj, delati v skupno dobro, v interesu države, v interesu vseh državljanov, in povezovati, tukaj imava pa popolnoma enaka stališča."

Tim, ki pomaga Zveru, je neke vrste volilni štab, a naloge niso strogo deljene, pravi Brezigarjeva. "Jaz pomagam tako, da podajam svoja stališča, mnenja, poudarjam tudi, kako je treba določena mnenja, ki so Zverova, artikulirati, da bodo jasnejša. Izpostavljam tudi dobre lastnosti, ki jih Milan Zver ima, pa jih sam mogoče premalo poudarja."

Ena takšnih je njegova srčnost, pravi Brezigarjeva. "Dobro se razume z družino, s hčerkama, z ženo. To se mi osebno zdi pomembna stvar."

In napoved rezultata? "V našem skupnem interesu je, da Milan zmaga, zato držim pesti, da tudi bo." V prvem ali drugem krogu? "Zmaga v drugem krogu bi bila čisto v redu," pripomni Brezigarjeva.