Ubiti ali pustiti umreti? To je zdaj vprašanje.

Razprava o tej izredno občutljivi temi se je v javnosti začela, po tem ko so na UKC Ljubljana razkrili, da je eden od njihovih zdravnikov osumljen, da je izvedel aktivno evtanazijo pri enem izmed neozdravljivo bolnih bolnikov.

Najpogostejša definicija evtanazijo deli na aktivno in pasivno, pri čemer aktivna evtanazija pomeni, da na primer zdravnik s svojim dejanjem povzroči, da bolnik umre, pasivna pa, da dopusti, da bolnik umre, na primer z opustitvijo zdravljenja in podobno.

Razlikujemo torej med konkretnim dejanjem oziroma neposrednim ravnanjem ter posrednim ravnanjem.

Slovenija in pasivna evtanazija Ko govorimo o evtanaziji v Sloveniji, pa s tem mislimo predvsem na aktivno evtanazijo. Na neprimerno uporabo izraza je opozoril predsednik komisije za medicinsko etiko Božidar Voljč in pojasnil, da evtanazija pomeni aktivno končanje življenja nekomu.

Ob tem je poudaril, da etična komisija evtanazije ne odpira, saj je zdravniški poklic zato, da bolniku pomaga, ne da ogroža njegovo življenje, prav tako pa so dosedanje izkušnje držav, kjer so evtanazijo uvedli, pokazale, da ne moremo preprečiti zlorab, ki so zelo hude.

Medtem pa odklop bolnika od naprav, ki ga ohranjajo pri življenju, po definiciji uvrščamo med pasivno evtanazijo. Voljč meni, da v tem primeru ne gre za evtanazijo, ampak je to zgolj konec zdravljenja oziroma ukrepanja, kar je pri nas dovoljeno. Navedel je tudi primer, ko bolnik pri polni zavesti zaradi takšne ali drugačne bolezni odloči in reče, da ne dovoli več zdravljenja. Njegovo željo morajo zdravniki namreč upoštevati.

A kaj ko tudi različne definicije evtanazije odpirajo nova in nova moralna in etična vprašanja.

Moralna razlika med ubiti in pustiti umreti Definiciji pasivna in aktivna evtanazija sta verjetno nastali tudi na podlagi tega, kaj je moralno in etično še sprejemljivo in kaj ni.

Tako nekateri menijo, da je sprejemljivo končati zdravljenje in dovoliti, da pacient umre, nikoli pa ni sprejemljivo končati življenja oziroma ubiti bolnika z nekim konkretnim, namernim dejanjem, v svojem prispevku piše britanski BBC.

To je ideja, ki je tudi nekaterim ljudem v medicini všeč, a nasprotniki menijo, da je razlikovanje med aktivno in pasivno evtanazijo nesmiselno. Zakaj? Konec zdravljenja je prav tako namerno dejanje. Odklop naprav zahteva, da nekdo pritisne gumb, ki jih bo ustavil, bolnik pa bo zaradi posledic tega namernega dejanja umrl.

Črno-belih odgovorov ni Mnenja so deljena, a dejstvo je, da je rezultat pasivne in aktivne evtanazije enak, in to je smrt bolnika.

Nekateri (večinoma filozofi) pa gredo celo dlje, ko se sprašujejo, ali ni aktivna evtanazija moralno celo bolj sprejemljiva kot pasivna, saj je hitrejša in je lahko manj boleča za bolnika.

Vsekakor še en dokaz, da gre za izredno zapleteno in občutljivo področje, ki je daleč od tega, da bi bilo črno-belo, zato bi zahtevalo našo pozornost in javno razpravo. Na to so ob dogajanju na UKC Ljubljana opozorili tudi številni strokovnjaki na tem področju. Predsednik zdravniške zbornice Andrej Možina je poudaril, da je pogovorov o tej problematiki veliko premalo, ko pa so, pa so ti izredno zadržani.

Smrt ne bi smela biti tabu, to je trditev, s katero se strinjajo vsi.