Stranka, ki obljublja, da se ne bo držala prav nobene od svojih obljub

Ameriški pisatelj in humorist Mark Twain je s političnimi strankami opravil z naslednjimi besedami: "V resnici mi je prav malo mar za politiko katerekoli stranke. Človek, ki stoji zadaj, je stvar, ki je pomembna."

O politični živali človeku (zoon politikon), ki zmore edina zavestno urejati svet okoli sebe (politika), sta mnogo pred Twainom pisala že grška filozofa Platon in Aristotel. Danes velja, da delovanje in uspeh v politiki skorajda nista mogoča brez članstva v političnih strankah (izjema je lokalna raven, kjer za uspeh pogosto zadošča, da te okolica prepoznava kot starešino, ki bo znal dobro urejati lokalno blagajno, obnoviti dotrajano fasado kulturnega doma in namesto države 'poštimati' cesto, ki jo je pred kratkim odnesla voda). Ne dosti drugače je bilo v časih prejšnje države, tudi takrat je bila ekskluzivna vstopnica v politiko stranka, le da je bila ta le ena, njeni člani pa niso imeli ravno posluha za konkurenco na trgu političnih idej.

O razlogih za vstop v politiko obstaja kopica teorij, nekatere slavijo plemenite namene posameznikov, druge neposredno povedo, da je za vsem skupaj sla po denarju, slavi, moči ali zgolj reševanju lastne riti, ki je morda zdrsnila pregloboko v blato, a o tem kdaj drugič.

V Sloveniji nove stranke zmagujejo na volitvah V Sloveniji imamo danes 91 registriranih političnih strank. Poleg uveljavljenih, ki oder zasedajo že dolgo, se ves čas pojavljajo tudi nove.

Da Slovenci na volitvah radi nagradijo politične novince, se je pokazalo že pred tremi leti, ko sta se v državni zbor prepričljivo prebili tik pred volitvami ustanovljeni Pozitivna Slovenija in Državljanska lista, prva je na volitvah celo zmagala.

Zgodba se je ponovila julija letos, ko je prepričljivo slavila maja ustanovljena Stranka Mira Cerarja. Preboj v parlament je v sklopu koalicije Združena levica uspel tudi Iniciativi za demokratični socializem, ki je bila ustanovljena le dva meseca pred Cerarjevo stranko, in Zavezništvu Alenke Bratušek, ki ga je nekdanja premierka ustanovila po hitrem razhodu z Zoranom Jankovićem.

A tudi novim strankam uspeh ni zagotovljen kar sam po sebi. Dokaz za to je Solidarnost, ki ima korenine v istem vstajniškem gibanju kot IDS, a se ji ni uspelo približati volivcem in je na letošnjih državnih in lokalnih volitvah popolnoma pogorela.

Stranka rdečega prahu Po drugi strani pa na to, da bo njihova politična zvezda sijala večno, ne morejo računati niti politični staroselci. Zgovoren primer za najmanj štiriletni parlamentarni predah je Slovenska ljudska stranka, najstarejša v državi, ki so jo volivci poleti odslovili iz parlamenta. Ali pa nekdaj vodilna politična sila v državi, LDS, ki danes finančno zadolžena in pozabljena še komaj obstaja.

Pregled političnega registra razkrije nekaj strank z zanimivimi imeni. Ste vedeli, da imamo v Sloveniji Narciso, stranko rdečega prahu (stranke, ki bi se v imenu bahala z belim prahom, pač še ne, čeprav bi v Sloveniji najbrž lahko zelo hitro povečala svoje članstvo)?

Izraz aktualnega stanja je najbrž tudi politična formacija Brezposelni in ogroženi Slovenije. Njena predsednica Radmila Mihelič je bila nekoč podjetnica, zadnjih nekaj let pa je plačano delo zanjo le oddaljen pojem. Zavzema se za samozadostnost prek oskrbe z doma pridelano hrano.

Komunistična partija Slovenije Od osamosvojitve, ko se je ta imenska domena sprostila, s Komunistično partijo Slovenije vztraja splošni javnosti ne najbolje poznan Marek Lenardič. V aktualnem registru političnih strank Komunistična partija Slovenije ni več vpisana in očitno tega statusa nima več. O tem smo želeli vprašati Lenardiča, a po telefonu in mailu za nas ni bil dosegljiv.

Je pa Komunistična partija Slovenije pozornost vzbudila pred dvema letoma, ko je na zavodu za zaposlovanje visel njen zaposlitveni oglas za delo sekretarja. Zahtevani pogoj je bila osnovnošolska izobrazba. Lenardič je takrat za Dnevnik pojasnil, da so želeli napisati, da oglas meri bolj na levo usmerjene iskalce dela, a jim te želje na zavodu niso mogli izpolniti.

"Tako smo potem ob oglasu pod pogoj zapisali znanje marksizma," je o kompromisu, s katerim očitno ni bil najbolj zadovoljen, tedaj povedal Lenardič.

Pivska stranka se cepi na frakciji velikega in malega piva Sicer pa v primerjavi s tujino za Slovenijo ni mogoče reči, da imajo registrirane stranke resnično nenavadna, celo čudaška imena. Pri nekaterih tujih političnih tvorbah se opazovalcu upravičeno poraja dvom o mentalni brezhibnosti njihovih ustanoviteljev. Po drugi strani se številne med njimi za norčave prijeme in parodiranje s satiričnimi vložki odločijo namenoma – da bi opozorile na abotnost in preračunljivost aktualne politike.

Po padcu komunizma so se volivci na Poljskem lahko smejali Stranki ljubiteljev piva. Ta leta 1991 ustanovljena politična celica je na prvih svobodnih volitvah v sejmu, spodnjem domu poljskega parlamenta, osvojila 16 sedežev. Pozneje sta znotraj nje nastali dve frakciji, ena je zagovarjala smer velikega, druga malega piva. No, nekoliko pozneje so se v prvi zresnili, si nadeli gospodarsko ime in odšli na svoje.

Že leto pred Poljaki je duh večstrankarstva zavel v Srbiji, ki je bila tedaj še del Jugoslavije. Roker, frontmen skupine Riblja čorba Bora Đorđević se je odločil institucionalizirati svoje vsakdanje početje in je ustanovil Stranko navadnih pijancev (srbsko: Partija običnih pijanaca). Ta je imela sedež v eni od kavarn, kjer so člani njegovega benda dnevno vihteli kozarce. Dodatna pojasnila o programu stranke verjetno niso potrebna.

Politiki kot nosorogi: počasni, topoumni, a če je treba, tudi hitri Čeprav je pred tem na Danskem obstajala že petnajst let, je Zvezi vestno lenih elementov pravi politični preboj v domačem prostoru uspel leta 1994, ko je bil na listi stranke v parlament izvoljen Jacob Haugaard, razvedrilni delavec za področje človeškega uma. Čeprav je stranka volivcem obljubljala tako šegave stvari, kot so lepše vreme, veter v hrbet pri poganjanju pedal na kolesarskih stezah in več renesančnega pohištva v trgovinah Ikea, je Haugaard svoje poslanstvo vzel sila resno in se na koncu mandata lahko pobahal z nekaj povsem realnimi dosežki.

Eno najbolj ogroženih in tudi najnevarnejših živalskih vrst si je v 60. letih prejšnjega stoletja za svojo vzelo eno izmed kanadskih političnih gibanj. Stranka nosorogov je bila za njene ustanovitelje najprimernejša aluzija na politike, ki so jih opisali kot debelokožne, počasi premikajoče se topoumne ljudi, ki pa lahko pospešijo korak, kadar so v nevarnosti. Po dolgih letih nekakšnega pasivnega prostega teka so se politični nosorogi v areno spet podali leta 2007, ko je stranko prevzel Brian Salmi, ki si je za nameček spremenil ime v Satan. Stranka je pred volitvami obljubljala cel kup norosti, ena od njenih obljub je bila tudi, da ne bo držala prav nobene od svojih obljub.

Plešasti zaradi možganske aktivnosti Kanada je bila leta 1999 kraj srečnega imena za ekscentrično Extreme Wrestling Party, ki svojega vodjo izbira na podlagi rokoborskih tekem. Veliko Britanijo, eno od zibelk demokracije ter po svetu uveljavljenega razmerja med izvršno in zakonodajno oblastjo, je leta 2008 zadela strela v obliki stranke misic Velike Britanije (The Miss Great Britain Party).

Poljska je v začetku devetdesetih dobila Stranko plešastih, ki od svojih kandidatov pričakuje golo lasišče in se bori proti diskriminatornemu obravnanju lastnikov osiromašenih skalpov. Njihova razlaga, zakaj nekaterim glave izrastki ne krasijo več, se glasi: "So večji intelektualci od preostalih, plešavost je posledica trdega dela njihovih možganskih celic."

Orožje in droge naj združijo leve in desne S satiričnim nabojem je v ameriški politični prostor vstopila tudi Stranka orožja in drog (The Guns and Dope Party), ki je v simbiozo spravila nekatere v uveljavljeni politiki popolnoma nezdružljive ideje. Po eni strani zagovarja stroga libertarna načela, svoboden trg in skromen državni aparat, po drugi strani pa na dušo piha ljubiteljem opojnih substanc, ki vrednostno ponavadi težijo proti strankam povsem nasprotnega političnega pola. Robert Anton Wilson, humorist in ustanovitelj združenja, ki zagovarja pištolo v desni in smotko zelenega opoja v levi roki, si je zadal sicer povsem hvalevreden cilj: da bi ljudje spoznali, da na svetu nista le dve možnosti, republikanci in demokrati, ki obvladujejo ameriški politični prostor.

Ne nazadnje je tu še Piratska stranka, ki je luč sveta najprej ugledala v ZDA leta 2006. Zagovarja odprt, brezplačen dostop do vsebin na svetovnem omrežju, transparentnost delovanja vladnega aparata ter zaščito zasebnosti in civilnih svoboščin. Kar se je sprva morda zdelo kot neresna pobuda, je danes precej razširjeno gibanje, ki ima politične posnemovalce po vseh celinah sveta. V Sloveniji je bila Piratska stranka ustanovljena jeseni 2012. Med tremi letošnjimi volitvami so se pirati najbolje odrezali na evropskih, prejeli so 2,58 odstotka glasov.