Slovenski vojak v nemški vojski: Smrti se navadiš

Šestinosemdesetletni upokojeni profesor geografije, Zoisov nagrajenec ter nestor slovenske socialne in politične geografije Vladimir Klemenčič je za Planet Siol.net obujal spomine na vpoklic v nemško vojsko, urjenje v od rodnega Kamnika 400 kilometrov oddaljenem Mistelbachu in sankcije ob morebitni zavrnitvi nemškega "nespodobnega povabila". Pripoveduje zgodbo o dezertiranju in razkriva, zakaj tega koraka v takih razmerah ne bi več ponovil. Razmišlja o razlogih, ki so bili glavni vzrok njegovega preživetja, in se sprašuje, zakaj slovenska zgodovina o mobilizaciji bolj kot ne molči. Pri 16 letih ste bili vpoklicani v nemško vojsko. Kako se spominjate tega dne?

Dobil sem poziv, nato so me poslali na zdravniški pregled. Sledila sta zbiranje in priprtje na določenem mestu in nato transportacija do Mistelbacha, 60-kilometrov vzhodno od Dunaja. Nemci so mobilizirali moške letnikov od 1910 do 1928. Razdelili so nas v tri skupine, sam sem pristal med najstarejšimi, ki so bili razporejeni v delovne službe ali tako imenovani Arbeitsdienst.

Kakšne so bile sankcije za tiste, ki se na poziv niso odzvali?

Vpoklican sem bil v obdobju največjega nemškega terorja, leta 1943. Tistemu, ki se na poziv ne bi odzval, je grozila izselitev staršev v eno izmed taborišč na Štajerskem. Ravno zaradi te grožnje obstajajo tudi primeri, ko je bil iz iste družine en brat v nemški vojski in drugi v partizanih.

Vaš oče je bil partizanski aktivist.

Da, in glede na to, da je bila vsa moja družina "OF-arsko" usmerjena, ni bilo zaželeno, da bi se nemški vojski izognil. Se pa še danes sprašujem, kaj bi se zgodilo, če bi poziv zavrnil.

Kako so potekala urjenja?

Namesto šestmesečnega smo imeli zgolj štiri mesece urjenja. Od tega smo šest ur dnevno vadili z lopato in šest ur s puško ter opravljali razna fizična dela. Šlo je za skrajšan, a čisto pravi nemški dril, ki so ga morali opraviti tudi nemški vojaki. Nemčija se je upravičeno hvalila z disciplinirano vojsko.

Proti komu bi se bojevali kot nemški vojak?

Proti Rusom. S partizani nismo imeli nobene zveze.

Po urjenju je sledila fronta.

Naša skupina je na fronto južno od Varšave prišla v času, ko se je nemška vojska že umikala in izgubljala moč. Bili smo pravi "kanon futer". Kmalu po prihodu na fronto sem začel razmišljati o dezertiranju. Po slabih treh tednih sva se s kolegom sovojakom med enim od bojev zatekla v neko hišo in pri tem imela res ogromno srečo. Tam je namreč zavetje poiskal tudi ranjen ruski oficir, ki sva mu oskrbela rano, on pa naju je v zameno varoval pred ruskimi napadalci. Bila sva namreč v nemški uniformi, in če bi se zgodil nemški protiudar, bi naju kot dezerterja verjetno ustrelili.

Večina se nas je nato javila v jugoslovansko vojsko in tako smo se znašli v mednarodnem "logorju" v Krasnogorsku pri Moskvi, o čemer naša zgodovina molči. Tukaj smo bili Slovenci z vseh koncev in krajev, od partizanskih ujetnikov iz Roga, nekdanjih nemških vojakov, ujetnikov iz madžarske vojske do prekmurskih Judov, ki so bili mobilizirani za pobiranje min, in še skupina, ki je v Moskvo prišla s Krete.

Kako so potekali premiki po različnih lokacijah?

Peš. Do Brest-Litovska, kjer so se med prodiranjem proti Poljski zadrževali ruski vojaki, smo prehodili okrog 300 kilometrov. Približno mesec dni je trajalo. Marsikdo ni zdržal take poti, a vsi Slovenci – bilo nas je okrog 30 – smo preživeli. Tudi Rusi so nas tolerirali, ker smo razumeli rusko in smo tudi zato imeli določene prednosti. Še posebej mi, dezerterji, ki smo imeli potrdila o dezertiranju.

Od koga?

Od ruskega poveljstva. Večina se nas je nato javila v partizansko vojsko, a na srečo nismo bili udeleženi v bojih. Sreča zato, ker sta kar dve tretjini vojakov, ki so marširali od romunske meje do Celja, umrli. Med njimi tudi oče Milana Kučana, ki je bil mobiliziran v madžarsko vojsko.

Bili ste v mednarodnem taborišču v Rusiji kot vojni ujetnik. Kaj pomeni biti v ujetništvu?

Odvisno od tega, kdo te zajame. Je pa za vse značilno, da ti odvzamejo orožje, da si v "logorju" in da si zastražen. Precej je odvisno tudi od sreče. Nam, Slovencem, so Rusi dovolili celo to, da krademo skupaj.

Kradete?

Ko so zase "nabavljali" hrano, so to dovolili tudi nam. Lahko smo šli recimo na polje po zelje.

S čim ste se prehranjevali v taborišču?

Na začetku smo jedli zelo skromno. Zobali smo koruzna zrna, nič zmleta, niti kuhana. Pozneje smo na dan dobili juho in hlebec kruha. Razdeliti smo ga morali na 12 kosov. Sam obred rezanja, tehtanja – tehtnico smo izdelali sami – in delitve kosov je trajal tudi štiri ure. Vsi smo se tresli, koliko bomo dobili. Največ je bil vreden krajec. Sam sem bil športnik in pazil sem na higieno, zato mi je uspelo zdržati. Tisti, ki so pojedli vse, kar jim je prišlo pod roko, so kmalu umrli. Tudi tisti, višji od 180 centimetrov. Telo je preprosto zahtevalo več.

Se človek ob vsakodnevnem srečevanju s smrtjo navadi smrti?

Da, se navadiš. Ko si videl, da so komu začeli zatekati noge in obraz, si vedel, da prihaja matilda.

Kako so potekali pogrebi?

Skopali smo jamo. Zaradi zmrznjene zemlje le okrog 50 centimetrov globoko. Vojak je zrecitiral molitev v ruskem jeziku: "Zakaj si prišel sem? Zdaj imaš zemlje dovolj!" In to je bilo to.

Med vojno ste bili stari od 15 do 18 let. O čem pubertetnik razmišlja med vojno?

Vda se v usodo. Nekateri kolegi so bili na fronti preveč zvedavi in so preveč dvigovali glavo, pa so kaj hitro dobili "šus" v glavo. Jaz sem gledal le v tla. Biti si moral dovolj zvit. Če hočeš preživet, moraš znati v hipu reagirati.

Se spomnite dne, ko se je končala druga svetovna vojna?

Seveda. Že pred tem so nam neprestano govorili: "Kmalu boš šel domov." In meni se še danes čudno zdi, da so nas, mobilizirance, kar spustili. Nemcev namreč niso. Rusi so vodili natančno evidenco, v kateri enoti si in kaj je ta enota počela.

Kdo vam je sporočil veselo novico?

Poveljniki so nam povedali takoj zjutraj.

Ste praznovali?

Nič.

Ste lahko takoj odšli domov?

Ne takoj, režim se za nas skorajda ni spremenil.

Strah pa je popustil?

Da, oddahnil si si lahko, ker si preživel.

Kdaj ste se vrnili domov v Kamnik?

Novembra 1945, mesec in pol smo potovali z vlakom.

Kako so se odzvali doma?

Bili so veseli. Nekako so me že odpisali.

Niste imeli možnosti komunikacije?

Nekateri da, jaz osebno ne.

Zakaj se o tematiki mobilizacije danes ne govori?

Obstaja 22 knjig spominov na mobilizirance, nimamo pa nobene monografije, ne doktorata in ne posebne institucije, ki bi se ukvarjala s tem. Če bi te knjige nekdo predelal in predstavil, bi lahko nastalo novo poglavje Slovencev med drugo svetovno vojno.

Mobiliziranih nas je bilo približno 70 tisoč Slovencev, od tega jih je 15 tisoč dokazano padlo. In to je edino, kar je dokumentirano na Inštitutu za novejšo zgodovino. Deset tisoč se jih je vrnilo kot invalidov, več kot deset tisoč jih je iz ameriškega, britanskega in ruskega ujetništva vstopilo v partizanske brigade, nekateri tudi v odporniška gibanja. Noben ni bil navdušen "hitlerjanec", vsi smo bili prizadeti.

Zakaj je to poglavje v slovenski zgodovini spregledano?

Ne vem. Ena teorija je, da sta bila takoj po vojni bolj aktualna problematika NOB in nastanek domobranstva, kjer je nastala cela vrsta zgodovinskih dogodkov.

Mobiliziranci imate status žrtve vojnega nasilja. Kako je z izplačilom rente?

Mobilizacija je v nasprotju z mednarodnim pravom, zato imamo mobiliziranci status žrtev vojnega nasilja, za kar zadnja štiri leta prejemamo rento.

Kolikšen znesek prejemate vi?

Za 18 mesecev odsotnosti po dva evra in dva centa dnevno, kar znese 56 evrov na mesec.

Koliko mobilizirancev je danes še živih?

Nihče ne ve natančnega števila, se pa giblje okrog štiri tisoč.