Neža Mrevlje

Sobota,
6. 10. 2018,
20.01

Osveženo pred

6 let, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2,09

Natisni članek

Natisni članek

Milan Tomášik tujec v Sloveniji sodobni ples

Sobota, 6. 10. 2018, 20.01

6 let, 1 mesec

Slovak v Sloveniji: Slovaki imamo večji ego, v Sloveniji je nižja samopodoba

Neža Mrevlje

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2,09
Milan Tomašik | Foto Ana Kovač

Foto: Ana Kovač

Milan Tomášik v Sloveniji živi že 14 let, sem je prišel zaradi plesa, ostal pa zaradi profesionalnih in osebnih razlogov. Pravi, da imata Slovenija in Slovaška veliko podobnosti, zato pogreša izmenjave med državama. Pri Slovencih prepoznava discipliniranost in ustvarjalnost, opaža pa nesamozavest. 

Dom Milana Tomášika je od leta 2004 v Sloveniji, delovno pa je močno vpet v mednarodno okolje. Je sodobni plesalec, koreograf in pedagog. V teh dneh se v Ljubljani obeta tudi premiera njegove nove predstave Fight Bright, ki jo je ustvaril z mednarodno plesno zasedbo.

V Cankarjevem domu bo na ogled 8. oktobra, v naslednjih dveh dneh pa bosta sledili še ponovitvi v Plesnem teatru Ljubljana (PTL). Predstava Fight Bright se zavzema za pristno zaznavo, prepoznavanje, sočutje in dialog. Zanjo pa je nastala tudi avtorska glasba francoskega skladatelja Simona Thierreeja.

Ustvarjalec je spregovoril o svojem delu in življenju v Sloveniji.

"Moja pot v Slovenijo se je tako začela s sprejemom v skupino EN-KNAP. Mislil sem, da bom tu naredil eno predstavo in se nato vrnil v Bruselj, kjer sem imel sodelavce, s katerimi smo ustanovili skupino Les SlovaKs (mednarodno priznana plesna skupina petih plesalcev iz Slovaške, op. a.)." A je Slovenija postala Tomášikov dom, tu živi že 14 let. | Foto: Ana Kovač "Moja pot v Slovenijo se je tako začela s sprejemom v skupino EN-KNAP. Mislil sem, da bom tu naredil eno predstavo in se nato vrnil v Bruselj, kjer sem imel sodelavce, s katerimi smo ustanovili skupino Les SlovaKs (mednarodno priznana plesna skupina petih plesalcev iz Slovaške, op. a.)." A je Slovenija postala Tomášikov dom, tu živi že 14 let. Foto: Ana Kovač

Rodili, odraščali in študirali ste na Slovaškem, iz sodobnega plesa ste diplomirali v Bruslju, od leta 2004 pa živite v Sloveniji. Zakaj ta odločitev, kot sodobnemu plesalcu vam bi bilo kje drugje verjetno lažje?

Ko sem zaključeval šolo P.A.R.T.S. v Bruslju, sem slišal za avdicijo za skupino EN-KNAP (leta 1993 jo je ustanovil plesalec in koreograf Iztok Kovač, op. a.). Že kot študent sem na Slovaškem videl enega od plesnih filmov plesalca in koreografa Iztoka Kovača ter režiserja Saša Podgorška.

Moja pot v Slovenijo se je tako začela s sprejemom v skupino EN-KNAP. Mislil sem, da bom tu naredil eno predstavo in se nato vrnil v Bruselj, kjer sem imel sodelavce, s katerimi smo ustanovili skupino Les SlovaKs (mednarodno priznana plesna skupina petih plesalcev iz Slovaške, op. a.).

Vendar je leta 2004 vaš dom postala Slovenija.

Razlogi za to so bili osebni in profesionalni. V prvem sodelovanju s koreografom Iztokom Kovačem pri predstavi Woferl osebno, ki je govorila o Mozartu, je kot muzikološka in glasbena strokovnjakinja sodelovala Lidija Podlesnik, pozneje še Tomášiková.  8. oktobra bo v Cankarjevem domu slovenska premiera plesne predstave Milana Tomášika z naslovom Fight Brigh, v naslednjih dveh dneh bosta ponovitvi sledili še v Plesnem teatru Ljubljana (PTL). | Foto: Ana Kovač 8. oktobra bo v Cankarjevem domu slovenska premiera plesne predstave Milana Tomášika z naslovom Fight Brigh, v naslednjih dveh dneh bosta ponovitvi sledili še v Plesnem teatru Ljubljana (PTL). Foto: Ana Kovač

Slovenija je vaša baza, vendar pa je vaše delo povezano z mednarodnim prostorom. Nastopali ste že po vsem svetu, od Evrope, Afrike, Kitajske do Srednje in Severne Amerike, prav tako pa veliko potujete tudi kot pedagog.

Človek mora biti nekje zasidran in čutiti dom. Je pa na srečo ples zaradi svoje narave – neverbalnega izražanja, lahko močno vpet v mednarodni prostor. Delamo lahko skoraj povsod in tako nisem omejen samo na Ljubljano. Ravno nasprotno, učim namreč večinoma v tujini, saj imam tu kot plesni ustvarjalec manj možnosti.

V Sloveniji namreč ni institucije za sodobni ples, kjer bi lahko bil pridruženi umetnik in tako delal na daljši rok. Zato vse projekte vedno začenjamo iz ničle. Dogaja se tudi, da priznani umetniki na področju sodobnega plesa sploh ne dobijo sredstev in tako včasih pridemo celo do točke, da ne moremo ustvarjati. Dokler sodobni ples ne bo institucionaliziran, bo vedno ostajal nekje na obrobju.

"Ljudje tu so zelo prijetni, tudi disciplinirani, ustvarjalni in delavni. Ne vem pa, od kje izvira ta nesamozavest." | Foto: Ana Kovač "Ljudje tu so zelo prijetni, tudi disciplinirani, ustvarjalni in delavni. Ne vem pa, od kje izvira ta nesamozavest." Foto: Ana Kovač

Sodobni ples je tudi v kontekstu kulturne politike potisnjen na obrobje?

Val splošnega navdušenja nad sodobnim plesom v 90. letih prejšnjega stoletja v Sloveniji in tudi drugod je minil, vendar od tega ni nič ostalo, ker se mu ni uspelo nikjer zasidrati. Torej, da bi sodobni ples postal del določene institucije ali da bi bil deležen načrtne podpore ministrstva za kulturo.

Vsako večje mesto v Sloveniji ima gledališče in zakaj nima svojega mesta v njem tudi sodobni ples? Tradicijo gledališča smo že razvili, s tem pa je treba začeti tudi na področju sodobnega plesa. Seveda gre pri gledališču za daljšo zgodovino, a s podobno je treba začeti tudi na področju sodobnega plesa. Lahko bi uvedli kvote, da bi bilo v teh institucijah 80 odstotkov gledališke produkcije in 20 sodobnoplesne, kar bi bilo s stališča vložka manjši zalogaj, če že ne ustanavljamo tovrstnih institucij. Obstajajo sicer Španski borci, vendar je to prizorišče ene skupine.

Neredko tuji plesni ustvarjalci ugotavljajo, kako dobra je majhna slovenska sodobna plesna scena.

Glede na to, koliko ima Ljubljana prebivalcev in kako je Slovenija majhna država, se veliko dogaja. Kar je ena od velikih prednosti tega okolja. Vsak, ki tu živi, to reče. Vendar je, čeprav se ne želim ponavljati, zaradi produkcijskih pogojev tu težko delati. V kulturni politiki ni vizije za sodobni ples.

"Slovaška in Slovenija sta zelo podobni državi. Zdaj, ko živim tu in govorim slovensko, vidim to še bolj jasno in menim, da bi se ti dve deželi lahko povezali na več področjih. A tudi zato, ker ju v tujini pogosto zamenjujejo, med njima vlada določena tekmovalnost." | Foto: Ana Kovač "Slovaška in Slovenija sta zelo podobni državi. Zdaj, ko živim tu in govorim slovensko, vidim to še bolj jasno in menim, da bi se ti dve deželi lahko povezali na več področjih. A tudi zato, ker ju v tujini pogosto zamenjujejo, med njima vlada določena tekmovalnost." Foto: Ana Kovač

Zelo lepo govorite slovensko, resda že 14 let živite tu, pa vendar je vaše delovno okolje predvsem mednarodno in tako delovni jezik angleščina. Ste imeli močno motivacijo za učenje slovenščine?

Pri tem je bilo ključno, da imam ženo Slovenko, s katero sva si v Ljubljani ustvarila družino. Osvojitev lokalnega jezika je zame tudi izraz spoštovanja do kulture in države, v kateri živim. Ko sem se odločil, da bo moj dom v Sloveniji, se mi je zdelo nujno, da govorim jezik tega okolja. Seveda je drugače, če nekje bivaš le prehodno, vendar ne, če gre za daljši čas.

Se še velikokrat zaletavate v meje naučenega jezika? Prepoznate njegove kulturne in socialne kontekste?

Zdaj, ko skoraj vse razumem, me to, da ne govorim povsem pravilno, ne moti. Vem, da nimam pravilne izgovarjave. Tako kot to velja za angleščino. Vendar se mi je za tuji jezik vedno zdelo, da se mora poznati, da ni tvoj.

Seveda ga moraš sprejeti in se mu približati, vendar ne tako, da ob tem izbrišeš svojo preteklost. Pri ljudeh, ki odlično govorijo tuji jezik, ko ne prepoznaš, da to ni njihov materni jezik, mi je bilo to vedno psihološko sumljivo. Sam se za tem ne skrivam. Se pa v slovenščini še vedno učim njenih različnih ravni, kot so to na primer narečja.

Milan Tomašik | Foto: Ana Kovač Foto: Ana Kovač

Znotraj plesnega polja delate na različnih področij, kar zahteva veliko fleksibilnost.

Delam kot pedagog, koreograf in plesalec. Gre za več vidikov, od učenja, ustvarjanja do produkcije.

Z vidika organizacije je pedagoško delo najlažje. Največ časa in energije mi vzame produkcija s skupino, s katero bomo imeli premiero 8. oktobra v Cankarjevem domu. Pri čemer pa je pri zdajšnji predstavi Fight Bright prišlo do te spremembe, da mi v nasprotju s prejšnjimi projekti, ko sem bil sam za čisto vse, na srečo pri produkciji pomaga Nina Fajdiga.

Vendar je kljub temu še vedno veliko dela. Že samo dejstvo, da so plesalci in plesalke iz vsega sveta, je povedno. Diego je iz Kostarike, Alessandro s Sicilije, Špela Vodeb je Slovenka, a živi v Barceloni in dela še v Franciji.

Ko delaš na svobodi, delaš deset stvari hkrati. Dolgoročno tega tempa ne bi zdržal.

V predstavi Fight Bright se zavzemate za pristno zaznavo, sočutje, dialog ...

Izhodišče predstave izhaja iz mišične napetosti, ki proizvaja ritem. To smo začeli razvijati že pred petimi leti, ko je nastala Sezona lova, moja prva predstava s to zasedbo. Ukvarjam se z vprašanjem, kako lahko v tej temi posežem še ožje in globlje ter kako to fizično kategorijo preliti v uprizoritveno podobo. Gre za vprašanje napetosti in njene sprostitve, tako telesne, prostorske kot na ravni medosebnih odnosov.

Se mi je pa v tej predstavi zdelo pomembno ne le to, da ustvarimo skupni koreografski jezik, temveč da se povezujemo tudi z drugimi polji. Tako sem v projekt vpletel procesno psihologijo Arnolda Mindella, avtorsko glasbo francoskega skladatelja Simona Thierreeja in druge različne energije, ki se vidijo oziroma čutijo.

''V predstavi Fight Bright se mi je zdelo pomembno ne le to, da ustvarimo skupni koreografski jezik, temveč da se povezujemo tudi z drugimi polji. Tako sem v projekt vpletel procesno psihologijo Arnolda Mindella, avtorsko glasbo francoskega skladatelja Simona Thierreeja in druge različne energije, ki se vidijo oziroma čutijo." | Foto: Ana Kovač ''V predstavi Fight Bright se mi je zdelo pomembno ne le to, da ustvarimo skupni koreografski jezik, temveč da se povezujemo tudi z drugimi polji. Tako sem v projekt vpletel procesno psihologijo Arnolda Mindella, avtorsko glasbo francoskega skladatelja Simona Thierreeja in druge različne energije, ki se vidijo oziroma čutijo." Foto: Ana Kovač

Kaj je za vas energija?

Energija je vse. Tudi način, kako zdaj med pogovorom sediva za to mizo, ki je prav tako bila ustvarjena z energijo. Gre za zelo splošno besedo in ne počutim se v vlogi nekega guruja, vendar se zavzemam, da bi ljudem približal določene stvari, kot so biti odprt, pozoren in imeti dialog. Biti demokratičen.

Na tak način razumem energijo in njeno vlogo. Energija je povsod, vprašanje pa je, ali smo jo sposobni zaznati in prepoznati. Ali jo lahko v vsakdanjem življenju vsakič sproti uporabimo konstruktivno. Tako kot pravi terapevt naravnega zdravljenja Marjan Ogorevc, vse je tukaj, od nas pa je odvisno, ali to energijo zaznamo ali ne in ali jo uporabimo ali ne.

Gre že za duhovni vidik.

Tudi to je del življenja, od nas je pa je odvisno, ali to verjamemo in tudi uporabimo. Zame je to vprašanje odprtosti. Stvari obstajajo, človek pa mora biti pretočen, da jih lahko vidi in z njimi nekaj naredi.

Enako je s kompozicijo. Ko ustvarjamo koreografijo, tematiziramo vsebino, kar je v našem primeru mišična napetost. Prav tako je v mojem delu zelo pomembna glasba. Ob tem ko gre za skupinski projekt, vsak s svojimi razmišljanji, fizično in energijsko ponudi nekaj svojega. Vse te ravni želim upoštevati.

"Predstava Fight Bright se zavzema za pristno zaznavo, prepoznavanje, sočutje in dialog." | Foto: Ana Kovač "Predstava Fight Bright se zavzema za pristno zaznavo, prepoznavanje, sočutje in dialog." Foto: Ana Kovač

V kulturi, kjer smo izrazito usmerjeni v racionalno, um, je ukvarjanje s telesom, ki ponuja dodatno dimenzijo lastnega dojemanja in življenja, pomemben vidik.

Pomembno je, da nikoli ne gre samo za eno plast. Ko sem v vlogi gledalca, je zame odličen perfomer tisti, ki ima veliko ravni. Da nenehno nagovarja mojo pozornost, ker je večplasten, večbarven … Tudi predstava Fight Bright je najbolj kompleksna z vidika, kako smo se poigravali z različnimi vidiki otipljivega in neotipljivega. Seveda ni nujno, da gledalec vse to prebere.

Kakšna je vloga procesne psihologije v vašem delu?

Delu ameriškega psihologa Arnolda Mindella že dolgo sledim. Gre za avtorja, ki na lep način združuje zahodno in vzhodno filozofijo ter psihologijo. Kar je danes zelo redko, čeprav ni osamljen primer. Prav to mi je všeč tudi pri Ogorevcu, ki združuje stvar, ne ločuje.

Prav slednje je namreč problem človeštva. Torej, da se osredotočamo na to, česa ne priznavamo, česa ne želimo in podobno. Na tak način pa ne nazadnje škodujemo sami sebi.

Milan Tomašik | Foto: Ana Kovač Foto: Ana Kovač

Projekt Fight Bright je nastajal dve leti.

To je zame eden od najdaljših procesov, ki pa je pogojen tudi s produkcijskimi okoliščinami, saj je že nabiranje finančnih sredstev prek prijav na razpise zahtevalo svoj čas.

Smo šli pa na tak način skozi različna ustvarjalna obdobja in tisto, ko smo delali na Siciliji, je bilo posvečeno enemu od Mindellovih poglavij v knjigi z naslovom Process mind, kjer pa avtor ne posreduje samo teorije, temveč tudi določene vaje. Vse to smo skušali povezati s plesom, pri čemer me je zanimal univerzalni vidik medčloveških odnosov.

Za kaj gre pri procesni psihologiji?

To je velika tema, o kateri si ne upam na hitro odgovoriti. Lahko govorim o izvlečku, ki me je v Mindellovem delu zanimal v povezavi s predstavo. Med drugim, tudi ko govori o štirih fizičnih silah: elektromagnetna, močna, šibka in sila gravitacije. Presenetila me je na primer psihološka povezava med gravitacijo in sanjanjem.

Mindellovo delo je eden od navdihov, nikoli se namreč ne držim samo ene perspektive.

Kako so z vašim delom povezane barve, ki ste jih omenili?

Že pet let med učenjem in ustvarjanjem razvijam različne ravni mišične napetosti, ki sem jih razporedil v sedem kategorij. Te fizične lastnosti pa sem poskusil povezati tudi z barvami, ki jih povezujem s čustvi.

Vendar sem, ko sem razmišljal o povezavi med čustvi in barvami, spoznal, da za ta razmerja ni mogoče podati univerzalnega obrazca, saj gre že za kulturne razlike. Če v določenem kontekstu bela na primer pomeni nedolžnost, čistost, je v drugem okolju to lahko barva žalovanja. A to je teoretski vidik, mene pa je zanimalo, kaj določene barve v povezavi s posamezno mišično napetostjo pomenijo za vsakega od sodelujočih plesalcev v predstavi. Na tak način smo oblikovali tudi kostume.

Kaj vam predstavlja zelena?

Zakaj ravno zelena? Nimam konkretnega odgovora, sem pa v predstavi na primer zarisal rdeče-črno, ki je zame povezana z višjo napetostjo. Mogoče bi kdo rekel, da gre pri rdeči za strast in da ima ta čustveni naboj, a zame se to, če izhajam iz telesnega, poveže z bolj temno platjo človeka.

V pedagoškem delu uživate, vas delo z mladimi poživlja?

Ah, plesno se staram, kar pri svojih 37 letih čutim po vsaki predstavi. Bolečine trajajo in daljša je regeneracija. Včasih, ko si imel dve ali tri predstave zapored, te je zjutraj kaj bolelo, a je v eni uri minilo, zdaj pa bolečina ostaja s tabo.

Se pa moje pedagoško delo zelo dopolnjuje z ustvarjalnim. Z mladimi študenti lahko preizkušam določene koreografske postopke in si lahko več upam. V pedagoškem delu je prostor za raziskavo, saj nismo pod pritiskom končne produkcije. Pedagoško delo me zelo bogati.

"Glede na to, koliko ima Ljubljana prebivalcev in kako je Slovenija majhna država, se veliko dogaja." | Foto: Ana Kovač "Glede na to, koliko ima Ljubljana prebivalcev in kako je Slovenija majhna država, se veliko dogaja." Foto: Ana Kovač

V kontekstu plesa ima čas oziroma staranje drugo perspektivo kot v vsakdanjem življenju.

Odvisno je od narave dela, od predstave, vzdrževanja telesa, načina življenja in razmišljanja. Dejstvo pa je, da so 30. leta z vidika telesa vrhunec, kar je rekel tudi Mihail Barišnikov. Sam je to obdobje za moškega opredelil med 28. in 33. letom.

Po tem pa je treba vložiti vedno več napora. Pri sebi vidim, kako moram zelo paziti na vzdrževanje in vadbo. Pred predstavo se moram ogreti, po njej pa nujno premišljeno ohladiti. Je pa seveda, kot že omenjeno, drugače, če si sodobni plesalec, baletnik, gimnastičar ali športnik. Za sodobne plesalce lahko rečem, da smo z leti celo bolj zanimivi in da je najboljše obdobje okoli 40. leta.

Skupine Les SlovaKs ni več?

Letos junija smo z nastopom na festivalu v Grčiji uradno zaključili. Zdaj je konec.

Se je bilo težko posloviti?

Niti ne. Skupaj smo ustvarili tri predstave, s katerimi smo nastopali po vsem svetu. Doživeli smo odličen uspeh. Smo pa zadnjo premiero naredili leta 2012, od takrat je minilo že precej časa.

Peter se je preselil v Kanado, preostali pa živijo v Bruslju. Vsak od nas ima svoje projekte in uči, tako da je zaključek prišel po naravni poti.

"Ljudje tu so zelo prijetni, tudi disciplinirani, ustvarjalni in delavni. Ne vem pa, od kje izvira ta nesamozavest." | Foto: Ana Kovač "Ljudje tu so zelo prijetni, tudi disciplinirani, ustvarjalni in delavni. Ne vem pa, od kje izvira ta nesamozavest." Foto: Ana Kovač

Kako doživljate svoje življenjske prostore, je Slovaška zdaj za vas bolj kraj vaše preteklosti, Slovenija pa sedanjosti?

Slovaška in Slovenija sta zelo podobni državi. Zdaj, ko živim tu in govorim slovensko, vidim to še bolj jasno in menim, da bi se ti dve deželi lahko povezali na več področjih. A tudi zato, ker ju v tujini pogosto zamenjujejo, med njima vlada določena tekmovalnost.

Ne obstajajo izmenjave, v slovenskih medijih se nič ne poroča o Slovaški, če že, pa mora to biti zelo negativna novica.

Sami najbrž nimate težav, če pri vas zamenjajo Slovaško in Slovenijo?

Na začetku me je to motilo, vendar pa zdaj, ko za gostovanja in festivale pošiljam svoje podatke, izbiro na neki način prepuščam organizatorjem. Sam imam namreč razčiščeno: sem Slovak, ki živi in ustvarja v Sloveniji. Idealno bi bilo, če bi seveda napisali oboje: Slovaška in Slovenija.

jt
Novice Japonec, ki ima o Slovencih le eno kritiko

Katere podobnosti med državama bi izpostavili?

Majhnost države, zastave, jezik … Imamo pa Slovaki večji ego, v Sloveniji je nižja samopodoba. Slovenija je manjša geografsko in glede na število prebivalcev, vendar ne vem, ali je s tem povezana tudi manjša samozavest. Na to nimam odgovora, vendar pa to razliko opažam. Gre za takšno nacionalno podobo.

Sam sem na Slovaškem odraščal v folklori, opažam, da ima ta v Sloveniji precej negativno podobo, še posebej na kulturnem področju. Ko folkloro omenim na sodobni uprizoritveni sceni, me pogledajo z dvignjeno obrvjo. Pri opredelitvi moram biti natančen in reči, da izhajam iz področja ljudske kulture.

Plešete že od majhnega, kot ste omenili, ste začeli v folklori.

Tako je. Je pa na Slovaškem ta terminologija zelo jasna, folkloro namreč delimo na ljudske in uprizoritvene plese. Slednje je na odru in je vrhunsko, skoraj kot balet. Imamo pet tovrstnih ansamblov, ki jih država finančno podpira, in to še iz časa socializma, iz 50. let.

Gre za vrhunske skupine, ki jih je veselje gledati tako zaradi plesa kot glasbe in kostumov … To je tako bogato in zanimivo področje, da še sam črpam iz tega, čeprav delam sodobni ples. V Sloveniji nekoliko manjka zavedanje o lastnih koreninah. Torej, od kod človek izhaja, zakaj dela to, kar dela. So pa Slovenci zelo pridni.

JAM
Novice Zakaj se je Perujec iz New Yorka vrnil v Prekmurje

Rekli ste pridni, gre namreč še za eno od predstav, ki se jo v tem prostoru spodbuja in velikokrat lahko predstavlja zanko podrejenosti, neopaznosti, neizstopanja …

Ljudje tu so zelo prijetni, tudi disciplinirani, ustvarjalni in delavni. Ne vem pa, od kod izvira ta nesamozavest.

Je pa v Sloveniji tudi red, že ko se voziš po avtocestah, je videti, kot bi nekdo vse to naslikal. Iz tega vidika je Slovenija Švica, vendar ne politično in finančno.

Kako doživljate vzdušje v Ljubljani?

Jaz Ljubljano ljubim. Ni lepo to že slišati, ker ima mesto to že v imenu? Je ravno prav veliko in ravno prav majhno mesto, da ga lahko prevoziš s kolesom, nisi odvisen od podzemne železnice. Vsako leto je lepša. Tu se dobro počutim.

Prostori nas učijo tudi različnih stvari, navad … Kaj v tem smislu se je v vas odtisnilo v Ljubljani?

Ne vem, ali to pri sebi še lahko prepoznam. Zdi se mi, da gre za detajle, ki so že tako vpeti vame. Tu živim že toliko časa, da se ne počutim več kot tujec. Tu imam družino, sem samozaposlen v kulturi, v Sloveniji plačujem davke in imam tako svoje pravice kot dolžnosti.

Ste se kdaj vprašali, kako se godi tujcem v Sloveniji? V rubriki Tujci v Sloveniji vsako soboto predstavljamo nekoga, ki ga je življenje pripeljalo v našo državo, da nam pove, kako se tu znajde, ali smo Slovenci odprti do prišlekov, čemu se je na začetku najbolj smejal, ali mu je Slovenija všeč, kakšna je država, iz katere prihaja. Imate tudi vi ženo, soseda, sodelavko, znanca, ki prihaja iz tujine? Vabljeni, da svoje predloge pošljete na ana.rupar@tsmedia.si.