Rezultati študije slovenske raziskovalke obetavni za zdravljenje Parkinsonove bolezni

Parkinsonova bolezen je počasi napredujoča neozdravljiva degenerativna bolezen možganov, katere vzroka ne poznamo. Njena glavna značilnost je propadanje dopaminskih nevronov, zaradi česar v možganih primanjkuje dopamina, kar se izraža v motoričnih in nemotoričnih simptomih, kot so tresenje, togost mišic, počasnejše gibanje in izguba ravnotežja, prebavne motnje, nespečnost in težave z mehurjem. Prizadene predvsem telesno gibanje, bolnika pa počasi onesposobi za samostojno življenje.

Novice Zdravnik Samo Zver o boju s hudo boleznijo: Pred tem sem mislil, da sem nesmrten

Zdravljenje zahteva zelo kompleksen pristop, ki večinoma temelji na zdravljenju simptomov z zdravili, npr. levodopo, s katerimi se nadomešča dopamin. Kot je na predavanju, ki ga je v četrtek na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani organizirala Ameriško-slovenska izobraževalna fundacija (ASEF) v sodelovanju s Slovenskim društvom za nevroznanost SiNAPSA, pojasnila Vesna Marija van Midden, se z nadomeščanjem dopamina sicer izboljša velik del simptomov, ki jih imajo bolniki s Parkinsonovo boleznijo. Še vedno pa ostanejo nekatere motorične in predvsem nemotorične težave. "Z napredovanjem bolezni je tudi odstotek nezdravljenih težav vedno večji," je opozorila.

Glavna značilnost Parkinsonove bolezni je propadanje dopaminskih nevronov, zaradi česar v možganih primanjkuje dopamina, kar se izraža v motoričnih in nemotoričnih simptomih. Foto: Bojan Puhek

Po njenih besedah tovrstne težave ostanejo, ker niso posledica okvar zgolj dopaminskih nevronov, temveč tudi tako imenovanih difuznih nevromodulatornih omrežij, povezave, s katerimi tvori deseti možganski živec oz. vagusni živec. "Ta predstavlja pomembno vejo našega avtonomnega živčnega sistema. Izhaja iz možganskega debla in oživčuje strukture na področju ušes, grla ustne votline, žrela. Zaradi svoje neobičajne lastnosti, da zapusti področje glave in se potepa po telesu ter oživčuje večino organov v naši trebušni in prsni votlini, pa ga imenujemo tudi potepuški živec," je pojasnila.

Preko neinvazivne elektrostimulacije vagusnega živca bi torej, kot je dejala, teoretično lahko dostopali do omrežij in s tem lajšali težave, ki jih povzroča njihova okvara in bolnikom ostanejo tudi po tem, ko so že deležni zdravljena.

Učinke elektrostimulacije primerjali s placebo stimulacijo

V svojih raziskavah v okviru doktorata je pod mentorstvom Zvezdana Pirtoška in Maje Kojović tako hotela preučiti mehanizem tovrstne stimulacije in njegov učinek na bolnikih s Parkinsonovo boleznijo.

Čeprav je bilo po besedah mlade raziskovalke na to temo narejenih že kar nekaj študij, so se te izvajale na relativno majhnih skupinah bolnikov s Parkinsonovo boleznijo in kljub temu da so pri metodi stimulacije vagusnega živca beležile izboljšave motoričnih sposobnosti pri bolnikih, niso podale odgovora, zakaj je do izboljšav sploh prišlo. Dodatno so se te raziskave osredotočale zgolj na razliko med stanjem pred in po stimulaciji, zato so zamudile učinke med stimulacijo.

Novice Parkinsonova bolezen: diagnoza ni več obsodba, temveč izziv

Posebnost doktorata Vesne van Midden pa je bila, da so učinke metode na bolnikih merili med stimulacijo in jo primerjali s placebo stimulacijo. V raziskavo so vključili 30 preiskovancev in s senzorji gibanja preučevali učinek stimulacije na njihove motorične sposobnosti.

O tem, kako se kaže Parkinsonova bolezen in kakšni so obeti za bolnike, je za Siol.net pred časom pojasnil doc. dr. Dejan Georgiev, dr. med., spec. nevrologije na Kliničnem oddelku za bolezni živčevja Nevrološke klinike UKC Ljubljana:

Rezultati obetavni, še vedno pa je nujnih veliko raziskav

Rezultati so pokazali obetavno sliko. "Ko smo spremljali učinek na hojo bolnikov, smo ugotovili, da je stimulacija s 100 hertzi izboljšala dolžino koraka, hitrost hoje, kotno hitrost rok, nekoliko pa izboljšala tudi trajanje popravkov telesne drže pred začetkom hoje. Pozitivne rezultate pa je pokazala tudi stimulacija že pri 25 hertzih, kjer se je prav tako podaljšala dolžina koraka, bolniki pa so se tudi nekoliko hitreje dvakrat zavrteli okrog svoje osi," je pojasnila.

Čeprav je raziskava pokazala pozitivne rezultate, pa po besedah Vesne Marije van Midden še niso objavljeni, zato je nanje treba gledati s previdnostjo. "Članek bomo v prihodnjem tednu poslali v znanstveno revijo, kjer bodo tako metodologija kot tudi rezultati pristali pod skrbnim očesom recenzentov. To je eden izmed ključnih delov znanstvenega procesa. Naša raziskovalna ekipa kljub temu stoji za rezultati," je bila optimistična.

Ko so spremljali učinek na hojo bolnikov, so ugotovili, da je stimulacija s 100 hertzi izboljšala dolžino koraka, hitrost hoje in kotno hitrost rok. Foto: Gulliverimage

Ob tem pa je opozorila, da zaradi opazovanja učinkov med stimulacijo nimajo odgovora, kakšni so dolgotrajni učinki ali kaj se na primer zgodi, če bi živec večkrat stimulirali. "Nismo prepričani, da ta učinek traja. Nujnih je še veliko raziskav, preden bomo z gotovostjo lahko trdili, da je stimulacija vagusnega živca učinkovita metoda zdravljenja simptomov Parkinsonove bolezni," je dejala.

Vesna Marija van Midden se je po zaključenem študiju na Medicinski Fakulteti v Ljubljani zaposlila kot mlada raziskovalka na Nevrološki kliniki v Ljubljani. Med doktoratom je opravila tudi ASEF raziskovalni obisk na Northwestern Univerzi v Chicagu pod mentorstvom Dimitrija Krainca, kjer se je ukvarjala tako z motnjami spanja pri Parkinsonovi bolezni kot tudi z nevrogenetiko.

Njeno predavanje je potekalo v okviru programa ASEF mladi umi, serije poljudnoznanstvenih predavanj, ki mlade raziskovalce spodbuja k predstavitvi svojega raziskovalnega dela ter pridobljenih izkušenj v okviru štipendijskega programa ASEF.