Računsko sodišče ne sme podleči političnemu mešetarjenju!

Igor Šoltes je razočaran, da ovadbe, ki so jih podali v številnih revidiranih primerih na podlagi svojih revizijskih ugotovitev pristojnim organom, niso doživele sodnega epiloga. "V devetih letih smo odkrili toliko nepravilnosti, da več mandatov računskega sodišča ne bo dovolj, da se stvari obrnejo v boljši tek," opozarja odhajajoči predsednik računskega sodišča. Za to, da sta le dva kandidata za njegova naslednika, pa vidi razlog tudi v dejstvu, da je tisti, ki zaseda ta položaj, lahko tudi tarča neutemeljenih in neupravičenih diskvalifikacij in diskreditacij, kar pa je absolutno nedopustno. Dr. Igor Šoltes, dokončno se poslavljate kot prvi mož računskega sodišča, odhajate s sodišča. Zakaj ste se tako odločili, ste se naveličali? Devet let mandata je le dolga doba … Že večkrat sem rekel, da je devet let dolga doba. Ko sem dal soglasje h kandidaturi, sem to naredil v dobri veri, ker bi želel končati še nekatere projekte, ki so ostali odprti, zlasti na področju izdelave strategije na področju lokalne samouprave. To področje je namreč eno ključnih, če želimo tudi kazalce gospodarskega razvoja Slovenije spet obrniti navzgor, normalni državi lahko uspe le na zdravih temeljih, to pa so gotovo naše občine, kar se žal včasih preveč podcenjuje. Na tem področju Slovenija nima strategije. Na to konec koncev opozarjajo tudi župani, ker ugotavljajo, da ni dialoga z državo, česar pa si v občinah želijo.

Bo to osrednji fokus vašega prihodnjega zanimanja?

Tudi to in seveda vse, kar je vezano na okolje, tako imenovani okoljski turizem odpadkov in komunalne storitve. Cene teh postajajo velika neznanka, ki nas lahko še zelo drago stane. Zlasti prihodnje leto, ko bo Evropski komisiji treba poročati o ustreznosti vzpostavljene regulacije cen storitev javnih služb, ki ne dopušča zaračunavanja neupravičeno visokih cen. Na področju komunalnih storitev nimamo regulatornega organa, ki bi bil usposobljen preverjati ustreznost določitve komunalnih cen. Tudi na tem področju manjka strateški premislek, kaj res želimo doseči v prihodnjih desetih letih, bistven pa je seveda nadzor.

Tega na različnih področjih kronično primanjkuje?

Pripravljajo in sprejemajo se zakoni, določajo se različne naloge, nadzora nad izvajanjem zakonov pa preprosto ni dovolj. Bodisi zaradi premalo inšpektorjev bodisi zaradi neustreznosti ureditve teh področij.

Ker ni strategije?

Niti vizije. Na računskem sodišču smo se večkrat ukvarjali tudi z vprašanjem suše in poplav, ki postajajo slovenska stalnica. Ko iščemo razloge, zakaj je veliko težav povezanih z okoljem, ugotovimo, da jih s svojim ravnanjem povzroča človek. Tisto, kar je človek povzročil naravi, lahko popravi samo on. Če bi bil na primer denar, ki je bil namenjen vodnemu skladu, dejansko porabljen za čiščenje in vzdrževanje rečnih strug in ustreznih regulacij vodotokov, obenem pa ne bi pozidali razlivnih polj, ki jih je oblikovala narava v tisočletjih, potem takšne škode, ki jo povzročajo poplave v zadnjih letih, zagotovo ne bi bilo. No, in tu že spet trčimo ob vprašanje prioritet in strategije.

Ampak če se vrneva k dejstvu, da se poslavljate od računskega sodišča – vam je torej dovolj boja s proračunskimi javnofinančnimi mlini na veter? Niste ugajali ne levim, ne desnim politikom.

Ko sem se odločil, da ne bom nadaljeval kandidature, sem tudi jasno sporočil, da se umikam zato, ker so se porodili pomisleki, da bi bilo neprimerno, da je nekdo na položaju dva zaporedna mandata, torej 18 let. Razumem ta pomislek, in to je bil razlog, da sem sprejel takšno osebno odločitev.

Ste se malo naveličali?

V devetih letih na računskem sodišču smo odkrili toliko nepravilnosti in toliko nesmotrnosti, da lahko z mirno vestjo rečem, da ne eden, ne dva, ne več mandatov računskega sodišča ne bo dovolj, da stvari obrnemo v boljši tek, če se nekaj korenito ne spremeni.

Tako v državi kot tudi sami družbi?

Zagotovo je treba bistveno spremeniti zavedanje, kako upravljati z javnimi sredstvi, kar pa se ne bo zgodilo samo od sebe. Nemogoče je pričakovati pozitivne spremembe, ne da bi okrepili izvajanje nadzora nad predpisi in sankcioniranje povzročiteljev škode pri upravljanju z javnim denarjem.

Tu trčiva na zakonodajo o računskem sodišču. Je ta dobra, slaba, ustrezna ali bi jo bilo treba nujno novelirati, da računsko sodišče ne bi bilo več brezzobi tiger, podobno kot nekateri gledajo tudi na protikorupcijsko komisijo? So torej nujne prevetritve te zakonodaje?

Vedno ko bo šlo za razrešitev odgovornih oseb, ki so povzročile ali so odgovorne za nastalo škodo, se bo porajalo to vprašanje. Večkrat sem že izjavil, da je vse odvisno od tega, kakšno četrto vejo oblasti si nekdo želi. Takšno ureditev, kot jo ima Slovenija, ima velika večina držav, od skandinavskih pa do številnih drugih držav. Tudi Evropsko računsko sodišče ima podobno ureditev. Je pa kar nekaj držav, kjer imajo računska sodišča v določenem delu pristojnosti pravih sodišč. Takšni primeri so Portugalska, Španija, Italija, Grčija. Več kot očitno pa samo dejstvo takšne ureditve ne zmanjša tveganja, da bo nepravilnosti manj. Je pa jasno, da tudi v teh državah ta sodišča nimajo pristojnosti, da bi odgovorne politike pošiljala v zapor.

Dilema pristojnosti računskega sodišča je torej velika?

Ta dilema se pojavlja ves čas. Ali imamo preveč ali premalo pristojnosti. Če bi dobili tudi pristojnost sankcioniranja, bi bilo treba v celoti spremeniti koncept našega delovanja. Posebej bi morali zagotoviti ločenost postopka revizije od postopka ugotavljanja protipravnosti in s tem sankcioniranja, kar je zdaj v pristojnosti organov pregona. Omogočiti bi morali tudi možnost pritožbe.

Pravno varstvo?

Seveda! Ko govorimo o sankcioniranju, je treba zagotoviti ustrezno pravno varstvo. Preveliko kopičenje pristojnosti v eni instituciji je lahko dvorezen meč. Takšna pristojnost računskega sodišča bi se lahko tudi zlorabila. Ker v Sloveniji prisegamo na delitev vej oblasti, se moramo izogibati položajem, ki bi rušili sistem zavor in ravnovesij. Je pa mogoče vse skupaj rešiti veliko bolj elegantno.

Z upoštevanjem vaših sporočil in pozivov?

Predvsem tako, da naše ovadbe dočakajo sodni epilog. Pa ne le to, pristojni organi bi morali tudi na podlagi ugotovitev v revizijskih poročilih sprejemati ukrepe zoper poslovodstva in nadzorne svete gospodarskih družb, tudi na primer z razrešitvami in odškodninskimi tožbami. Tega je bilo do zdaj izrazito premalo!

Je to poglavitna težava računskega sodišča? Da vaša sporočila niso bila operacionalizirana oziroma sodno obdelana?

Javnofinančna kultura se preprosto ne more spreminjati na bolje, dokler ne pride do ravnanj, ki sem jih pravkar navedel. To torej ni težava računskega sodišča. Tudi zato smo veliko energije usmerili v dopolnitev Kazenskega zakonika, ki v 257.a členu po novem ureja inkriminacijo in oškodovanje javnih financ. Sam sem trdno prepričan, da ta sprememba lahko predstavlja resno opozorilo odgovornim za upravljanje z javnimi financami, še posebej tistim, ki še naprej delajo po domače in v mislih na osebne koristi.

Kje vi, zdaj po vseh letih vašega dela na računskem sodišču, vidite največjo težavo pri nadzoru javnih financ? Veliko vseh teh nepravilnosti in nezakonitosti je tesno povezanih s korupcijo, klientalizmom, to pa je v Sloveniji velika težava.

Mogoče se bo slišalo nenavadno, ampak po mojem mnenju je eden od velikih razlogov za takšno stanje pretirani formalizem oziroma normativizem zakonodaje. Nepregledna množica predpisov nas je pripeljala do tega, da preprosto ne znamo več razlagati prava, ampak poskušamo za vsako dejansko stanje najti identično določbo v predpisu. Če je ni, potem običajno rečemo, da je nujno treba spremeniti določen predpis. Praktično nimamo sistema, ki bi zagotavljal ocenjevanje učinkov sprejetih predpisov, kar smo ugotavljali tudi skozi prizmo ene od naših revizij. Zato vseskozi spreminjamo predpise, ne da bi vedeli, ali so bili cilji doseženi ali ne. Takšen način nas bo pripeljal v začaran krog normativizma, kjer so zelo plodna tla za korupcijo.

Zakaj? Zato ker se vsa pozornost usmeri v formalizem, ne pa v vsebino. Pomembno ostaja le, da je postopek izpeljan formalno pravilno, ne glede na to, kakšna škoda v javnih financah je ob vsem skupaj nastala. Tu Slovenijo čaka ogromno dela. Čeprav je jasno, da bo treba narediti tudi "revizijo" nekaterih normativnih rešitev, vendar pa to lahko naredimo le takrat, ko imamo vizijo in seveda strategijo. Treba je vedeti, kam želimo, in imeti tudi politično voljo, da se želene spremembe res zgodijo. Glavni cilj teh sprememb pa mora biti v korist vseh prebivalcev.

Konec maja vam poteče mandat, v teh dnevih naj bi predsednik države sporočil ime kandidata za vašega naslednika, v bobnu sta pogojno le dva kandidata, Nataša Prah in Tomaža Vesel. Se vam ne zdi, da je tudi tako malo zanimanje za mesto prvega na računskem sodišču slika našega domačega razumevanja in vloge računskega sodišča?

Naj najprej povem, da so v več kot devetdesetih odstotkih popravljalnih ukrepov aktivnosti revidiranca izvedene, sliko pa izkrivljajo ekscesni primeri. Takšnih primerov je malo, so pa nemalokrat bolj pomembni in zato medijsko bolj odmevni. Za to, da sta se prijavila le dva kandidata, je najbrž več razlogov. Eden je gotovo ta, da so potencialni kandidati, ki so morda razmišljali o tej vlogi, ugotovili, da le ni popolnoma preprosta. Tisti, ki je na tem položaju, je lahko tarča neutemeljenih in neupravičenih diskvalifikacij in diskreditacij, kar je absolutno nedopustno. Nisem proti kritikam, ampak te naj bodo dostojne, argumentirane in kultivirane.

Kandidati ne želijo tvegati?

Za nekatere je lahko podroben pregled huda zadrega, za druge pač ne. Vsak se torej sam odloča, koliko je pripravljen izpostaviti sebe, družino in siceršnjo zasebnost širši javnosti. Včasih je prav to tisti odbijajoč razlog, zaradi katerega je interes za zasedbo določene funkcije manjši, kot bi bil sicer.

Kaj bi svetovali novemu predsedniku računskega sodišča?

Predvsem naj ohrani neodvisnost sodišča, kredibilnost in dostojnost te ustanove ter naj se ne podvrže različnim oblikam političnega mešetarjenja.