Premagal tudi zelo zahrbtno bolezen

Se še spominjate Dejana Nemca, nekdanjega vratarja slovenske reprezentance, Mure, belgijskega Cluba Brugge in Domžal? Danes 35-letni Pomurec, rojen je 1. marca 1977 v Murski Soboti, je v svojem življenju doživel že marsikaj, med drugim je premagal tudi zelo zahrbtno bolezen. V najlepšem spominu pa so mu ostali nastopa Slovenije na evropskem prvenstvu 2000 v Belgiji in na Nizozemskem pa tudi leto 2002, ko je za našo reprezentanco zaigral v tekmi proti Hondurasu. Nedavni dogodek v Fazaneriji, imenovan Dan nogometa v Pomurju, na katerem so se predstavile klubske in reprezentančne nogometne legende, je zaznamoval tudi upokojitev dolgoletnega nogometnega vratarja.

"Povsod, kjer sem igral, so bila lepa leta!" Velik del svojega življenja je pustil na travnatih zelenicah. Svojo nadvse uspešno vratarsko kariero je začel tlakovati v Dokležovju. "Za to ima največ zaslug moj oče, ki je bil pri tamkajšnjem nogometnem klubu hišnik. Ves čas me je spremljal in spodbujal na vseh tekmah. Pri desetih letih sem bil prvič registriran kot igralec nogometa. Naslednjih pet let sem se podil za žogo v NK Dokležovje, nato pa sem pol leta igral v mladinskem moštvu Beltinec." Za njegovo nogometno kariero je bilo prelomno leto 1991, ko je prišel k soboški Muri. "Sprva sem igral v mlajših selekcijah, potem pa pet let v članski ekipi, v dresu katere sem branil kar 103-krat," se svojih prvih nogometnih korakov še vedno živo spominja legendarni vratar Dejan Nemec s popularnim vzdevkom Dika. Pomembno je vsekakor, da je v mladi reprezentanci Slovenije zaigral že s 13. letom. Pozneje je igral v vseh selekcijah, vključno s člansko, kjer se je uveljavil. Izkušeni vratar je bil tudi med izbranci tedanjega selektorja Srečka Katanca, s katerim je naša reprezentanca leta 2000 nastopila na evropskem prvenstvu, dve leti pozneje pa še na svetovnem prvenstvu. "Sicer nisem zaigral v prvi postavi, saj sem bil tretji vratar, a sem vse doživel od blizu. V reprezentančni karieri sem nastopil enkrat, ko sem leta 2002 debitiral na tekmi proti Hondurasu. Povsod, kjer sem igral, so bila lepa leta," rad poudari naš sogovornik.

Otrok Mure je okusil evropski blišč Zanimivo je, da je po odhodu iz Fazanerije leta 2000 svojo vratarsko kariero nadaljeval v slovitem moštvu belgijskega Bruggea. "V tej ekipi sem doživel enega najlepših trenutkov svoje kariere, saj sem nastopil proti zelo znanim klubom, kot so Barcelona, Lyon in Anderlecht. Marsikaj ti ostane v večnem spominu. Moj največji vzornik je bil tedaj odličen francoski vratar Fabien Barthez, čeprav nikoli nisem imel priložnosti igrati proti njemu. Zaradi spora z direktorjem kluba, ki me je postavil na stranski tir, sem decembra 2003 prekinil pogodbo s tem klubom. Malce razočaran sem se vrnil domov."

In kako ste se potem znašli v Domžalah? "Zame je bil to nov izziv. Iz Bruggea sem se vrnil domov in osem mesecev nisem igral v nobenem klubu. Rekel sem si, da bom poskusil še enkrat, in največ zaslug za mojo vrnitev k nogometu ima žena Aleksandra. Govorila mi je o stvareh, ki so me spodbudile k temu, da ji dokažem, da sem še vedno sposoben igrati v prvi ligi. To mi je naposled tudi uspelo."

Kako se spominjate svojih začetkov pri Domžalah? "Veliko zaslug za mojo vrnitev med vratnici, predvsem pa za prihod v Domžale ima Martin Magister. Na začetku je bilo nekoliko težje. Prideš v novo okolje, vse je bilo na drugi ravni kot v Bruggeu. Domžale so bile takrat šele v razvoju. Zato smo morali vsi vložiti veliko dela, nikakor pa nisem pričakoval, da bomo v štirih letih prišli do vidnih uspehov. Moje obdobje v Domžalah, ki so postale moj drugi dom, je bilo zelo pozitivno. V tem okolju mi je bilo lepo delati, kajti ljudje so bili izjemno prijazni."

Kaj ste si najbolj zapomnili? "Najbolj sem si zapomnil odnose v klubu. Šlo je za družinski odnos. Najpomembnejši za naše uspehe so bili homogenost v ekipi, nesporna kakovost igralcev in družinski odnos med vsemi ljudmi v klubu. Vse te stvari so na koncu pripeljale do celote, ki je bila zelo uspešna. V Domžalah sem ostal pet let. Tam smo dvakrat postali državni prvaki, po enkrat pa dobili pokalni naslov in superpokal. To so vsekakor vrhunski dosežki, zato lahko le z zadovoljstvom gledam na moje obdobje v Domžalah."

Pa vendarle ste se razšli tudi s tem klubom. Zakaj? "Imel sem še enoletno pogodbo z Domžalami, vendar so se v klubu odločili narediti velik rez pri igralcih, saj se je pojavila finančna kriza. Ker so me postavili na stranski tir, nisem pa želel sedeti le na tribuni in dobivati minimalnega plačila, sem skušal poiskati nov klub. Ker leta 2009 nisem našel ustreznega transferja, sem se odločil, da se vrnem v domač klub Beltinci, kjer tudi živim. Pomagal sem klubu, ko je bil še v medobčinski nogometni ligi."

"Vedel sem, da bom premagal raka" Naenkrat pa ni bilo več nogometnih bitk, ampak se je moral spopasti z drugo, veliko pomembnejšo. "Zbolel sem za vrsto rakavega obolenja (hodgkinov limfom), ki ga je preživel tudi Jaka Jakopič. Na začetku me je ta novica malo šokirala, toda kmalu sem se s tem sprijaznil, kajti vedel sem, da ga bom premagal. Če hočeš, si dovolj želiš, da narediš vse, kar je potrebno, ga lahko vsak premaga. Ampak le ob zadostni podpori bližnjih, prijateljev in seveda z močno voljo! Je pa res tudi to, da me je to zavrlo pri nekaterih načrtih. Prepričan sem bil, da bom tudi v tej tekmi zanesljivo zmagal. Vedno je bil velik borec in zgleden profesionalec. "Tako sem moral svojo profesionalno nogometno kariero končati že pred dvema letoma. Po ozdravitvi sem v klubu ostal sam, zato sem se odločil povabiti k sodelovanju nekdanjega soigralca Srečka Ilića. Skupaj s kolegi in prijatelji smo pomagali klubu, ki se je povzpel vse do 3. SNL vzhod."

Visokih ciljev mu ne manjka "Zdaj sem se odločil, da ustanovim Športni klub 2012. Skupaj s kolegi smo se odločili za organizacijo prireditve Dan nogometa v Pomurju. K temu so me je še najbolj spodbudile razmere v pomurskem nogometu, ki so zame alarmantne. Nafta je zapustila 1. SNL in se preselila v nižji rang tekmovanja, usoda Mure 05 pa je dolgo časa visela na nitki. Ni vse v pridobljeni licenci, saj si mora klub zagotoviti nemoteno funkcioniranje, da lahko preživi. Poleg tega si Pomurje zasluži stabilno prvoligaško moštvo. Z omenjeno prireditvijo bom morda spodbudil tudi kakšnega gospodarstvenika, saj ima nogomet v Pomurju dolgoletno tradicijo in ozadje z mlajšimi igralci, ki se dokazujejo v različnih konkurencah. Vidi se, da v Muri 05 dobro delajo z mlajšimi selekcijami. Podobno velja za Veržej, Turnišče, Beltince, Ljutomer in druge. Zato skušam pomurske gospodarstvenike prepričati, da bi bolj finančno pomagali nogometnim klubom. Skušal sem pritegniti tudi nekdanje nogometaše, ki bi lahko priskočili na pomoč," ne manjka optimizma Dejanu Nemcu.

Z ustanovitvijo Športnega kluba 2012 skuša povezati vse športne panoge in jih promovirati. Prav tako želi ustanoviti šolo za nogometne vratarje s svojim poligonom. Čez dve leti pa načrtuje ustanovitev največjega kampa za vratarje v tem delu Evrope. Vanj bi privabil trenerje vratarjev iz Madžarske, Avstrije, Hrvaške in Slovenije. Po zagnanosti, ki jo kaže na slehernem koraku, in bitkah, iz katerih je doslej vedno izšel kot zmagovalec, smo lahko trdno prepričani, da mu bo uspelo uresničiti še tako visoko postavljene cilje, ki se na prvi pogled morda zdijo utopični.