Pravica do ‘drugega mnenja’ v glasbeni šoli?

Spoštovani bralci. Ta članek je moj odgovor na kolumno ‘zakaj je pomembo, da otrok hodi v glasbeno šolo ali k športu’, ki jo je 19.12 za portal Siol zapisal dr. Samo Rugelj. Skušal bom predstaviti še gledišče, ki ga poznavamo nekateri, ki smo glasbo, glasbeno šolstvo ter glasbeno ustvarjanje spoznali v raznih življenjskih situacijah, tako od znotraj, kot od zunaj. Bili smo učenci, učitelji, starši, predvsem pa glasbeniki. Iskali smo znanje in iskali smo dobro podkovane glasbene sodelavce. Bili smo na premnogih glasbenih izobraževanjih v tujini, študirali smo glasbene raznolike pedagogike ali se učili kot samouki, postali smo orkestrski glasbeniki, solisti v orkestru, ulični glasbeniki, skladatelji, aranžerji, dirigenti in ostali ljubitelji glasbe v najširšem pomenu besede. Pišem v množini, ker kritična stran ni tabu v vsakodnevnih pogovorih in vem, da nisem osamljen v svojem razmišljanju. Tovrstne teme so na vsakdanjem jedilniku medsebojnih pogovorov srčnih učiteljev slovenskega glasbenega šolstva, ki si prizadevajo, da bi s svojim delom dali otrokom kar se da dobro popotnico za življenje. Žal pa si ne upamo teh tem obelodaniti tam, kamor spadajo – v strokovnih debatah, ki bi lahko vodile v izboljšave sistema in v medijih, dostopnih širši javnosti.

Z velikim spoštovanjem mnogih izrednih učiteljev glasbe bom skušal obelodaniti tudi nekoliko temnejšo plat glasbenega izobraževanja, kot ga poznamo pri nas. Tako kot v splošnem izobraževanju je tudi v glasbenem izobraževanju kvaliteta dela najbolj odvisna od posameznika – učitelja, na katerega pač učenec naleti. In v Sloveniji imamo mnogo možnosti, da naletimo na dobrega, strokovno podkovanega in srčnega učitelja. Žal se učenci med sabo večinoma ne razlikujejo bolj po svojem osebnem izrazu, kot jih lažje prepoznamo po tem, kdo je njihov učitelj.

Avtor prispevka že v uvodu lepo opiše pomembnost spoznavanja vzporednega, nematerialnega sveta, ki razširja meje doživljanja. Takoj za tem piše tudi o delovnih navadah in njihovem pomenu pri obvladovanju življenjskih situacij. Nič izmed zapisanega ne morem zanikati, vendar moram k temu veliko dodati. Že na opisanih intervjujih za službo je avtor opazil različne vzorce pri ‘prvi’ in ‘drugi’ skupini kandidatov. Bogastvo glasbe je, da svoje mesto v glasbi najdejo poleg tistih, ki hitro obupajo in tistih, ki so zagrizeni, tudi ‘tretji’, ‘četrti’, ‘peti’ in ‘stoti’ osebni stili spopadanja s problemi. Sanjači, bojevniki, športniki, matematiki, sramežljivi, nastopači, vsi lahko najdejo svoje mesto v glasbi. Tudi tisti, ki nikdar ne bodo zmožni počakati 15 minut, da dobijo dva piškotka, lahko v glasbi izvrstno prosperirajo. Ko razmišljamo, smo v preteklosti ali prihodnosti, v glasbi pa je potrebno biti v sedanjosti in zato se mnoge racionalne razlage učnih procesov v glasbi porušijo. Gre za najtrši oreh spoznanja, ki sem ga moral na svoji prehojeni poti zlomiti. Kdor me pozna kot glasbenika danes, si niti misliti ne more, da sem bil kot študent med pridnimi in delovnimi, vendar sem imel mnogo večje glasbeno muzikalne probleme, kot kdo izmed kolegov, ki je z manj truda zadnji trenutek dal vse od sebe. Vendar sem imel moč, da sem spoznal tudi to drugo plat in jo po dvajsetih letih glasbene šole in akademsko diplomo v žepu uspel kasneje tudi udejanjiti. Ker sem proces spreminjanja osebnega stila udejanil v odraslem obdobju, mi je lažje zavestno govoriti o razlikah v pristopih, kot če bi se na svoj način loteval glasbe od mladih nog. Kdor se giblje med prodornimi in uspešnimi glasbeniki, natančno ve, da med vrhunskimi in discipliniranimi glasbeniki ne obstaja nujna povezava. Izjema so instrumenti, ki potrebujejo mnogo fizične kondicije za izvajanje (trobila na primer). Trdi trening v fizičnem smislu, kot ga poznamo iz glasbenih šol, je pot le za nekatere ljudi in le za doseganje nekega točno določenega glasbenega rezultata. Pa še med klasičnimi instrumentalisti-solisti v stroki krožijo premnoge zgodbe glasbenikov, ki so dosegali vrhunske rezultate z mnogo manj dela, kot svoji kolegi. In tudi osebno jih poznamo ter občudujemo. Vedno znova se odpira vprašanje talenta: ‘ali mu to uspeva kljub temu, da je tak, ali morda prav zato, ker je tak?’ Seveda pa je trening najbolj trdna osnova za solistična izvajanja klasične glasbe.

Pa se vrnimo k našemu glasbenemu šolstvu. Vsebina se v prejšnjih petdeset letih ni kaj bistveno spremenila. Sodobna dogajanja v glasbi so ostala za učni načrt neopažena in poleg kozmetičnih vsebinskih popravkov je največja razlika med učnim načrtom pred petdesetimi leti in sedaj le ta, da je danes potrebno biti še mlajši, ko dosegaš visoko stopnjo virtuoznosti. Naš program je zastavljen tako, da vzgaja le instrumentaliste – specialiste za en instrument. Za študij skladanja glasbe se lahko odločimo kasneje in tudi razumevanja izvajanih partov v smislu tonalitet, lestvic, alteracij, harmonij, medsebojnih razmerij zvokov, strukture glabe, si v glasbeni šoli praviloma ne pridobimo. Učimo se izključno klasično glasbo (izvajanje skladbe od Beatlesov ali Avsenikov po notah je veščina klasičnih glasbenikov). Znotraj žanra klasične glasbe se po našem učnem načrtu vzgaja izključno soliste. Solisti so bili posamezniki, ki so v zgodovini priplavali na površje iz množice glasbenikov. Izvajali so solistični repertoar, velikokrat v spremljavi orkestra vseh ostalih glasbenikov. Ta repertoar je sedaj cilj učnega načrta za vse učeče se mlade glasbenike. Vsi morajo pri starosti 15 let izvajati repertoar, ki je bil pred 300 leti napisan za takrat najboljše izvajalce in potem tako naprej, dokler ne znamo izvajati del, ki so bila napisana kadarkoli za najboljše izvajalce vseh časov. Seveda ne oporekam temu, da je koristno, če glasbenik mlad dosega visok nivo. Vendar ali res po končani nižji glasbeni šoli (ali še prej) obstajata le dve poti: nadaljevanje solističnega šolanja ali obesiti škant na klin? Opozaril bi rad na vse ostale možne poti v glasbi, v katerih bi svoj osebni stil ustvarjanja lažje našel vsak posameznik. Če ostnanemo le znotraj klasične glasbe - nekateri se bolje izrazijo v individualnem, nekateri v skupinskem delu. Nekateri raje glasbo izvajajo, drugi pišejo ali prirejajo. Nekateri so radi uredniki in si sami izbirajo, kaj bi igrali, drugi raje igrajo po izboru drugih. Nekateri radi sanjarijo in poslušajo glasbo, pa se potem ob izvajanju prepustijo trenutku, v katerem črpajo iz svojih doživetij. Nekateri prevzemajo povezovalne vloge, nekateri radi vodijo ansambel… Če pa izstopimo iz klasične glasbe, imamo toliko možnosti, da verjamem, da bi vsak človek, ki smisel svojega bivanja išče tudi v glasbi, lahko našel svojo vlogo, ki jo kvalitetno opravlja. Vendar si privatnega šolanja pač ne more vsak privoščiti. Zato opozarjam na to, da ni le pomembno, kako veliko je slovensko javno glasbeno šolstvo, temveč tudi, da ponuja široko paleto, ki omogoča raznolike osebne izbire. V Evropi ne poznam države z vsebinsko tako homogenim javnim glasbenošolskim programom, kot je Slovenija. Vsem tistim, katerim glasbena šola, kot jo pozamo, ne daje možnosti za udejanjanje osebnih želja in talentov, lahko prinese tovrstno uniformirano izobraževaje tudi močne in včasih nepopravljive frustracije, ki jih lahko spremljajo tudi dolgotrajne nočne more.

Ali je cilj glasbene šole res doseči, da bomo bolj utrjeni pri študiju prava ali ekonomije? Tudi to je legitimen cilj. Vendar me na tem mestu bolj zanima, koliko ljudi izmed 10-20% populacije, ki je bila vključena v javno glasbeno izobraževanje, po končani glasbeni šoli še kdaj z veseljem poprime za svoj instrument in s tem plemeniti svoje bivanje ali z glasbo pač ustvarjalno zapravlja svoj čas? Na drugi strani pa spremljamo premnogo uspešnih glasbenih ustvarjalcev, ki nam čarajo vrhunska glasbena doživetja, ki sploh niso imeli stika z glasbeno šolo ali pa so tam bili zgled za to, kakšen ne smeš biti, če želiš, da boš kaj dosegel. Če je treba pred ljudmi nekaj zapeti – ali bo prej zapel nekdo, ki je ali nekdo, ki ni hodil v glasbeno šolo? Kdor po končanem osnovnem glasbenem izobraževanju ni zmožen česa zaigrati ali odpeti, žal večinoma za to zmotno krivi sebe.

Poleg vseh pozitivnih učinkov vaje ne pozabimo, da velikokrat nejasno navodilo ‘potrebno je tem več vaditi’ lahko pušča tudi odpor do dela, ker rezultati niso sorazmerno boljši s količino vloženega časa. Navodila včasih niso športno jasna in takrat so frustracije neizbežne. Mnogo časa sem mislil, da se je le meni dogajalo to, da sem bil na nižji stopnji najbolj pohvaljen takrat, ko sem vadil manj, pa sem ugotovil, da gre za mnogo širši vzorec, ki se ga spomni marsikdo. Dolgotrajna vaja brez jasnih navodil lahko vodi tudi v priučevanje neosredotočenosti na trenutno opravilo in posledično priučevanje napak. Voljo lahko izgubimo prav tako, kot tisti iz eksperimenta z redkvicami in piškoti, če za svoje delo tudi dolgoročno ne dobimo primernega poplačila.

Ko se talentirani učenci izpisujejo iz glasbene šole, povprečni pa ostajajo, je nekaj narobe. Uniformiranost glasbenega izraza, v katero lahko vodi glasbeno šolanje po javnem učnem načrtu pa prav gotovo veliki večini ne odpira čaker nematerialnih doživetij, katerih pomembnost čutim prav tako, kot dr. Samo Rugelj. Ali razen tistih, ki to gledate na lastne oči, sploh kdo verjame, da nekateri učitelji pri pouku nikdar ali skoraj nikdar ne uporabljajo svojega instrumenta? Učenec tako namesto izkustva glasbenega doživetja dojema glasbeno šolo kot nepregleden kup abstraktnih informacij z nejasnim ciljem. S posnemanjem smo se vsi naučili najtežje veščine – govora, zmožni smo se naučiti več, kot si lahko sploh mislimo.

Kot vsaka kritika lahko tudi moja sproži nasprotovanja in polemike. Poudarjam, da ima svak ugovor svoj prav in da splošne resnice ni, so le posamezne resnice, ki se dogajajo znotraj štirih zidov posamezne učilnice, posamezne glasbene šole v razmerju med točno določenim učiteljem in učencem. In tukaj se lahko gradijo zdrave osebnosti ali hranijo tesnobni občutki in obrambni mehanizmi. Ali pa seveda vsakega po malo... Pozivam le k odpiranju štirih sten glasbenih učilnic na ogled širše javnosti. Menim, da bi morali imeti učenci in starši tudi v javni glasbeni šoli možnost izkoristiti pravico do ‘drugega mnenja’, kot to poznamo v javnem zdravstu. In pravico do menjave osebnega zdravnika. Staršem se velikokrat namreč niti ne sanja, kaj se dogaja z njihovim otrokom. Vse, kar vedo, je to, da ‘premalo vadi’. Osebno bi najraje videl, da bi v mojem razredu visela ves čas video kamera, na katero se lahko kadarkoli priklopijo starši ali kolegi iz kolektiva (tega seveda ne bi želel vsiljevati tudi drugim učiteljem). Dobra glasbena šola se meri po številu isker v očeh. V očeh učencev in v očeh poslušalcev glasbe. Dobra glasbena šola ima veliko učencev, ki rade volje kadarkoli kaj zaigrajo brez strahu. Starši, bodite pozorni na to, kako vpliva glasbena šola na vašega otroka in naj morebitni izpis ali sprememba programa ne predstavlja večjega osebnega neuspeha, kot prenehanje katerekoli dejavnosti, ki smo jo začeli. Glede na to, da imamo na stotisoče prebivalcev, ki so prehodili pot javnega glasbenega šolstva, bi pričakoval, da iz tega naslova v vsakdanjem življenju slišimo več glasbe. Če ne uspemo v učni načrt spraviti glasbe in strokovnih znanj, ki obstajajo v vsakdanjem življenju leta 2014, pa dajmo vsaj glasbo iz učnega načrta v večji meri spraviti med ljudi! Za ohranitev javnega glasbenega šolstva v obstoječem obsegu, vendar tudi za odpiranje vrat novim vsebinam, kjer za to obstaja znanje in želja med učitelji ter interes pri učencih. Zapojmo in zaigrajmo drug drugemu v novem letu 2015. Srečno!