Osrednji prostor za umirajoče naj zopet postane domače okolje

Prepričani so namreč, da za svojce z neozdravljivo boleznijo ne bi zmogli ustrezno poskrbeti. Tako v Sloveniji v zdravstvenih ustanovah umre več kot polovica (59,2 odstotka) vseh umrlih. V bolnišnicah umre 41,3 odstotka ljudi, na svojem domu oziroma drugje 40,8 odstotka, v domu starejših občanov pa 17,2 odstotka.

Kot nam pove sogovornica zdravnica Mateja Lopuh, ki v jeseniški bolnišnici vodi center za interdisciplinarno zdravljenje bolečine in paliativno oskrbo, njihove izkušnje in analize kažejo, da si smrti v domačem okolju želi okoli tri četrt hudo bolnih bolnikov. Jeseniška bolnišnica je sicer trenutno edina s povsem vzpostavljeno mrežo paliativne oskrbe na Gorenjskem, kjer imajo tudi prvo tovrstno mobilno enoto.

Ob ustrezni paliativni oskrbi bi manj bolnikov potrebovalo specialistično oskrbo Kot še kažejo podatki gorenjskega paliativnega tima za leto 2013, jih od teh bolnikov sicer približno 25 odstotkov v času hude bolezni ne bi imelo pogojev, da bi se jim želja izpolnila. Prav za to skupino bolnikov je po besedah sogovornice paliativna mreža še posebej dobrodošla, saj lahko pomaga preseči ovire, ki jih imajo.

Potrebe po celostni paliativni oskrbi se s staranjem prebivalstva povečujejo, saj vse več ljudi umira za hudimi kroničnimi boleznimi, ki posledično ob koncu življenja vodijo tudi do odpovedi več organov hkrati. Vendar pa v Sloveniji področje paliativne oskrbe še ni urejeno sistemsko, s posebnim zakonom.

Leta 2010 je bil sprejet le državni program razvoja paliativne oskrbe, katere bistvo je, da izboljša kakovost življenja bolnikov z neozdravljivo boleznijo in njihovih svojcev. To pa lahko doseže z lajšanjem trpljenja, kakor tudi drugih fizičnih, psihosocialnih in duhovnih težav.

Lajšanje telesnih simptomov je bolnikom že sedaj zagotovljeno Gre torej za drugačen, celosten pristop do bolnika, ki zahteva sodelovanje različnih strokovnjakov, njihov nabor pa po besedah Lopuhove določa bolnik sam. Lajšanje telesnih simptomov pa je, tako sogovornica, že zdaj zagotovljeno vsem bolnikom.

Ob takšnem celostnem razumevanju bolnikovih težav se izkaže, vsaj tako kažejo podatki iz tujih študij, da specialistično oskrbo potrebuje le petina vseh bolnikov z neozdravljivo boleznijo.

"Drugačno razumevanje telesnih simptomov - paliativni pristop -, vrednotenje teh simptomov v luči duhovnega, duševnega doživljanja bolnika v njegovem socialnem okolju, pa je nekaj, česar se je potrebno še priučiti. Izkušnje iz evropskih držav opozarjajo, da je potrebno razviti t. i. transprofesionalizem. To pomeni, da sta ključna nosilca oskrbe, to je zdravnik in medicinska sestra, opremljena z znanji drugih poklicev, da znata nuditi osnovno podporo in seveda prepoznati, kdaj pa njuna pomoč ne zadošča več."

Lopuhova ob tem poudarja, da je s paliativnim pristopom bolje začeti zelo zgodaj, še najbolje takoj po diagnozi neozdravljive bolezni.

"Bolnišnica je umetno okolje, daleč stran od življenja" Prav tako pove, da so bolniki in svojci zadovoljni z mrežo paliativne oskrbe, ki so jo na Gorenjskem začeli oblikovati leta 2004. "Še vedno pa je veliko negotovosti v smislu tega, da svojci ne zaupajo v svoje sposobnosti, da zmorejo nego in jih je strah, da ne bi česa naredili. Še vedno je prisotno razmišljanje, da je bolnišnica najbolj varen kraj, kjer bolnik lahko dobi vse na enem mestu. Pa vendar to ni res. Bolnišnica je umetno okolje, daleč stran od življenja v polnem pomenu besede."

Velika večina bolnikov, ki potrebujejo paliativno oskrbo, so tisti z boleznimi srca in ožilja Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je velika večina odraslih, ki so potrebovali paliativno oskrbo, umrla zaradi bolezni srca in ožilja (38,5 odstotka). Sledijo pa jim rak (34 odstotkov), kronične bolezni dihal (10,3 odstotka), HIV/AIDS (5,7 odstotka) in sladkorna bolezen (4,5 odstotka).

V letu 2011 je po podatkih omenjene svetovne organizacije na svetu umrlo več kot 29 milijonov ljudi, ki so potrebovali paliativno oskrbo. Največji delež, to je 94 odstotkov, ki tovrstno pomoč potrebujejo, so odrasli, kar 69 odstotkov je starejših od 60 let. Le 25 odstotkov je starih od 15 do 59 let in samo šest odstotkov je otrok.