Molk je največji zaveznik družinskega nasilja

Prejšnji petek je Silvo Temnik svojo ženo Mojco prestregel pred službo. Ta se je pred tem zaradi nasilja pod vplivom alkohola s tremi majhnimi otroki odselila nazaj k staršem. Ker se ni uklonila njegovemu predlogu, da bi ponovno zaživela skupaj, jo je hladnokrvno zadavil. Po naključju sta grozljiv zločin odkrila policista, ki sta opravljala kontrolo prometa. Za prednjimi sedeži je namreč prevažal svojo mrtvo ženo, policistom pa hladnokrvno priznal, da jo je ubil.

Policisti: Žrtve se hitreje odločajo za prijavo Policisti ugotavljajo, da se žrtve za prijavo nasilja znotraj štirih zidov lastnega doma odločajo vse pogosteje in hitreje kot v preteklosti.

Kljub velikanskemu trudu osveščanja javnosti pa v družbi še vedno velja velika toleranca do nasilja, ki pa se izraža na bolj fin, prikrit način. To pomeni, da se v javnem življenju posamezniki zgražajo nad nasiljem, v zasebnem življenju pa še vedno obstajajo vzorci nasilnega vedenja, pravijo na policiji.

Prepoved približevanja: da. Pripor: ne. Primer Temnika, ki je zagrešil zadnjo družinsko tragedijo, je zgovoren. Zaradi nasilja so mu policisti dvakrat izrekli ukrep prepovedi približevanja, a ta očitno ni dosegel svojega namena.

"Prepoved približevanja se vse prevečkrat uporablja kot edini ukrep, ki naj ustavi nasilje v družini, kar je velika malomarnost s strani institucij," je prepričana Katja Zabukovec Kerin, predsednica društva za nenasilno komunikacijo. A ta ukrep bi moral biti le eden od mnogih, ki prispevajo k zaščiti žrtve. "Pripor bi bil veliko bolj učinkovit ukrep, saj so žrtve pred storilcem varne vsaj v času, ko je priprt," je prepričana Zabukovec Kerinova. Opozarja, da storilci, ki kršijo ukrep prepovedi približevanja, skorajda niso sankcionirani – za odtenek jih malo udari po žepu.

"Ukrepi so učinkoviti toliko, kolikor jih družba razume, dojame, upošteva kot verodostojne," pravijo na policiji. Tudi oni ugotavljajo, da vedno znova prihaja do ignorance in neupoštevanja ukrepov represivnih organov.

Umikajo se žrtve, ne pa storilci Problem je tudi, da so v največji meri žrtve tiste, ki se pred nasilnim storilcem v strahu za svoje življenje umaknejo k sorodnikom, v varne hiše. Sodišča po mnenju predsednice društva še vedno menijo, da gre pri prepustitvi stanovanja – to je zaščitni ukrep po zakonu o preprečevanju nasilja v družini – za nesorazmeren poseg v pravice storilca.

Nerazumljivo je tudi, opozarja sogovornica, da sodišča določajo stike nasilnih očetov z otroki, čeprav bi moralo biti jasno, da stikov ne sme biti. "Storilec otroke pogosto uporablja za nadaljnje nadlegovanje in nadzorovanje žrtve," je prepričana Zabukovec Kerinova.

Kaj je potrebno za ustavitev nasilja v družini Ukrep prepovedi približevanja ali umik v varno hišo sta torej izolirana ukrepa, ki nasilja v družini ne bosta ustavila.

Ustavi ga lahko le koordinirani sistem ukrepov, ki bodo v središče postavili varnost žrtve. "V takem sistemu bi moči in pooblastila morali združiti CSD, policija, tožilstvo, sodišče, vrtci, šole, zdravstvo in nevladne organizacije in šele nato bi lahko oblikovali dobre prakse in preprečili, da se nasilje nadaljuje," pravi Zabukovec Kerinova.

Največji zaveznik nasilja je molk in čeprav je o tem težko spregovoriti, pa sogovornica morebitne žrtve nasilja poziva, da se obrnejo na katero od nevladnih organizacij ali na najbližji CDS. "Mnogim žrtvam je uspelo, naj jih zgodbe s tragičnim koncem ne ustavijo, temveč aktivirajo."

Vračanje v nasilno okolje Veliko večino umorov ali ubojev žensk zakrivijo njihovi partnerji, ki so jih pred tem leta zastraševali, trpinčili, nadzorovali in poniževali. Čeprav se morda odločijo za prijavo, se prepogosto vračajo k nasilnim možem in umikajo ovadbe.

Kot je v medijih jeseni lani povedala Špela Veselič iz Društva SOS telefon, je treba po tistem, ko ženska ovadbo umakne, narediti korak naprej in raziskati, zakaj je to storila, saj gre največkrat za zastraševanje.

Umor ni nepričakovan incident, temveč končno dejanje v nasilnem procesu Umor ni izoliran incident, do katerega pride nenadoma in nepričakovano, temveč je dokončno dejanje nasilja v procesu nasilja, svari Veseličeva.

Pred časom smo v članku na Planet Siol.net že opozorili na "napačno" zakonodajo, ki od leta 2012 določa, da se večina groženj ne preganja po uradni dolžnosti, temveč mora žrtev vložiti zasebno tožbo.

Žrtev tako tudi sama nosi stroške kazenskega postopka in se mora sama odločiti, ali bo tožila ali ne. Vsi pa vemo, da sodišča razsojajo počasi. Kot so takrat pojasnili na policiji, se s to spremembo niso strinjali, na pravosodnem ministrstvu pa razmišljajo o morebitni boljši ureditvi.