Četrtek, 11. 7. 2024, 22.18
4 mesece, 1 teden
Mineva 20 let od rušilnega potresa v Posočju: tako je Bovec videti danes #foto
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,76
Finančna sredstva za obnovo po potresu 12. julija leta 2004 so presegla prvo oceno 80 milijonov evrov.
Danijela Komac, 75-letna lastnica gostišča Vančar v Bovcu, je v svojem življenju doživela tri potrese. Od zadnjega, po katerem so morali hišo, v kateri je že več kot sto let gostilna, porušiti, prav danes mineva 20 let. Tistega ponedeljka, ko se je zadnjič močno zatreslo, najhuje pa je bilo ravno v njihovi domači vasi Čezsoča, se spominja, kot bi bilo včeraj. "Hiša je bila prerezana na pol, vse je bilo razsuto. Žalostni smo bili, obupavali smo, saj se je zgodilo na višku poletne sezone. Šla sem pred drugo hišo in se zjokala. Moja naslednja misel pa je bila, kako nadaljevati sezono, da bomo potem preživeli zimo," pripoveduje sogovornica. Po dveh desetletjih v Bovcu skoraj ni več sledi o katastrofi, ki so jo doživeli. O tem smo se prepričali na lastne oči. Sprehodili smo se po mestu in preverili, kako so danes videti objekti, ki jih je leta 2004 prizadel potres.
Le dobrih šest let po velikonočnem potresu leta 1998 je prebivalce Zgornjega Posočja stresel nov rušilni potres z magnitudo 4,6. Skupaj je bilo poškodovanih okoli 1.800 objektov, v program potresne obnove pa je bilo vključenih 685.
"Ko so po potresu leta 2004 začeli z obnovo, so se pokazale vse napake, do katerih je prišlo pri obnovi po potresu leta 1998. Stare hiše so takrat injektirali in to je bila napaka. Verjetno leta 1998 nihče ni pričakoval, da se bo ta rana tako hitro pokazala," je ob našem obisku pojasni župan Bovca Valter Mlekuž.
"Strah je stalno prisoten, čeprav smo vajeni milejših potresov, potresa druge stopnje človek sploh ne čuti več, glede na to, kaj vse smo doživeli. Vsak dan razmišljaš o tem, ker se bojiš, kako to sprejemajo majhni otroci. Tisti, ki so leta 2004 občutili potres, so bili še dolgo prestrašeni. Za vsak kamion, ki je šel mimo, si mislil, da je potres. Ti občutki te spremljajo skozi življenje in tega človek nikoli ne pozabi," pripoveduje župan Bovca Valter Mlekuž.
Ljudje so bili po zadnjem rušilnem potresu obupani in motilo jih je, da so, kljub temu da je bila hiša več kot očitno zrela za rušenje, pristojni zahtevali, da se izvede projekt za obnovo. V številnih primerih se je potem izkazalo, da bi bila sanacija dražja in spet je bilo treba plačati projekt za novo hišo.
"Če kdo ve, kaj so naravne katastrofe, potem smo to mi. Trije rušilni potresi in plaz v Logu pod Mangartom. Kot podpredsednik združenja Občin Slovenije sem na enem od sestankov po uničujočih poplavah avgusta 2023 opozoril, da se ne bodo dogajale takšne stvari, kot so se dogajale nam. Nesprejemljivo je bilo, da je bilo treba za hišo, za katero je otrok vedel, da jo je nemogoče sanirati, delati dva projekta. Precej denarja je bilo porabljenega za to. Vsaka naravna katastrofa ima vojne dobičkarje in ne dopustite, da se bo to zgodilo tudi na poplavnem območju," je dejal Mlekuž.
V času njegovega mandata so v Bovcu porušili okoli deset objektov, ki so bili nevarni in so kazili podobo mesta. Kot pravi, je bil proces pridobivanja soglasja lastnikov objektov in kasneje težave z zavodom za varstvo kulturne dediščine dolgotrajen, a jim je s pomočjo državno-tehnične pisarne, kjer so našli korektnega sogovornika, v večini primerov uspelo. Državno-tehnična pisarna je najprej delovala v Bovcu in se kasneje preselila v Tolmin, v času mandata nekdanjega ministra za naravne vire in prostor Uroša Brežana pa so jo preselili v Ljubljano. Popotresna obnova se je zaključila leta 2018, zaradi selitve državno-tehnične pisarne nazaj v prestolnico pa se je ustavilo le pri dveh objektih. "Ko v občini nimaš sogovornika, je vse težje," poudarja Mlekuž.
Župan nam med sprehodom po središču Bovca pove zgodbo o gospodu, ki je živel v rumeni hiši. Po potresu je bilo hišo treba obnoviti in gospodova edina želja je bila, da bi lahko v svoji hiši dočakal smrt. Želja se mu na žalost ni uresničila, saj je, malo preden je bila hiša nared za vselitev, umrl.
Nekateri se zaradi takšnih in drugačnih razlogov za sanacijo niso odločili. Gre predvsem za starejše občane, ki jih je strah, kaj bo, ker obnova ni bila stoodstotno financirana. V nekaterih primerih pa se je zapletlo pri lastništvu nad objekti, ko se več lastnikom ni uspelo dogovoriti glede obnove. Takšen primer je hiša v središču Bovca, ki je po potresu niso obnovili.
Razen redkih izjem v Bovcu skoraj ni sledi o rušilnem potresu. O tem smo se prepričali na lastne oči. Sprehodili smo se po mestu in preverili, kako so danes videti objekti, ki so bili prizadeti v potresu leta 2004. Primerjavo, kako je bil videti Bovec po potresu in kako je videti danes, si lahko z uporabo drsnika ogledate spodaj.
Vse tri potrese je preživela športna dvorana, ki so jo čez leta le obnavljali. Leta 2021 se je župan razjezil in se je s kolegi sam lotil rušenja dvorane, v kateri so otroci dolga leta telovadili v nesprejemljivih okoliščinah. Tega se je lotil, kljub temu da finančnih sredstev ni imel zagotovljenih. Tri leta pozneje nova dvorana že stoji, projekt pa bo predvidoma zaključen do konca leta.
Občanke in občani Bovca bodo kmalu dobili novo športno dvorano.
Potres je dvakrat uničil, kar sta z možem gradila več kot 40 let
Potres leta 2004 je imel žarišče blizu Drežniških Raven, eno izmed najbolj prizadetih območij pa je bila vas Čezsoča, kjer stoji gostišče Danijele Komac, s katero smo govorili med obiskom Bovca. Tistega poletnega dne se dobro spominja.
"Bil je ponedeljek in bili smo na poti v Italijo, ko me je poklical sin in rekel: Mama, potres je bil. Takoj smo se obrnili, in ko sem prišla domov, je bila živa groza. V sobah, kjer so bile nastanjene naše delavke, so bile ogromne skale. Še sreča, da so bile z mano na poti v Italijo. Hiša je bila prerezana na pol, vse je bilo razsuto. Žalostni smo bili, obupavali smo, saj se je zgodilo na višku poletne sezone. Šla sem pred drugo hišo in se zjokala. Moja naslednja misel pa je bila, kako nadaljevati sezono, da bomo potem preživeli zimo. Ker je bil zraven še en objekt, smo tam uredili majhno kuhinjo in lokal, naredili nadstrešek, postavili nekaj stolov in miz. Dve sezoni smo delali v improvizirani gostilni, da smo lahko preživeli," pripoveduje sogovornica.
Doživela je tri potrese, leta 1976 jim je potres poškodoval domačo hišo, zaradi potresa leta 1998 so morali podreti in na novo zgraditi objekt, v katerem so danes sobe za goste, šest let kasneje pa jim je potres uničil še hišo, v kateri je že od začetka gostišče. Kljub temu da jim je potres kar dvakrat uničil tisto, kar jim je dajalo kruh, se Komaceva ni predala.
"Jaz sem Štajerka in sem zagnana. Seveda me je prizadelo, a vedno sem imela vizijo za naprej, vedela sem, da moram nadaljevati to pravljico. Čeprav ni bila le pravljica, bilo je tudi trpljenje. A šli smo naprej," pravi sogovornica, iz katere vre optimizem. Najbolj jo osrečuje to, da pri vodenju gostišča danes sodeluje cela družina.
75-letna Danijela Komac je skupaj z možem 40 let garala v gostinstvu. Družinsko tradicijo nadaljuje hči, ki je leta 2009 prevzela vodenje gostišča, pri delu pa pomaga tudi pet vnukov. Ker pravi, da je brez dela izgubljena, še vedno kdaj pomaga v kuhinji in pralnici.
Černuta: Če imaš norca, ki bo šel v ogenj ali vodo, pri potresu ne moreš nič
Spomin na potres, ki jim je leta 1998 uničil hišo, je bil šest let kasneje še kako živ, pa pripoveduje Matjaž Černuta, zdaj že upokojeni policist in predsednik Prostovoljnega gasilskega društva Bovec. Ko se je tistega ponedeljka spet streslo, je v hiši skušal zadržati stolitrski akvarij, da se ni razlil po tleh. Z vseh zgornjih omar so popadali krožniki, olje in kis. Zdaj jih je že izučilo, da v zgornjih omarah hranijo le kuhinjske krpe in začimbe, ostali težki predmeti so svoje mesto našli v spodnjih omarah.
"Preveril sem, kako je sin in se nato razgledal po hiši. Leta 1999 smo gradili na novo in zadovoljen sem ugotovil, da je hiša potres dobro prestala," pripoveduje Černuta, ki je bil leta 2004 tudi poveljnik Prostovoljnega gasilskega društva Bovec. Veliko časa za ogled škode na domači hiši ni imel, saj je začel piskati pozivnik in že je bil na poti v gasilski dom.
"Razlika med potresom in poplavami je v tem, da ima človek občutek, da slednje vseeno nekako obvlada. Ljudje, kljub temu da so prestrašeni in žalostni, nekaj delajo. Proti potresu ne moreš prav nič. Če imaš norca, ki bo šel v ogenj ali vodo, pri potresu ne moreš nič. Pri nekem konkretnem tresenju ga ni junaka, človek se prestraši," pravi Matjaž Černuta.
"Ko zvečer ležiš na kavču ali v postelji in začne škripati omara in bobneti, si misliš, "daj, prosim, ustavi se". Če veš, da živiš v nekem prelomu - in tukaj poteka idrijski prelom - ni tako, da potresa ne bo več. Le vprašanje časa je, kdaj se bo spet močno streslo. S tem dejstvom živimo, a si želiš, da bo čim več majhnih," pravi Černuta.
V spodnji galeriji so na ogled fotografije o sanaciji škode po potresu 12. julija. Gasilci s Černuto na čelu so s hiš odstranjevali dimnike in strešnike ter s tem poskrbeli za varnost prebivalcev.
