Aleš Žužek

Petek,
27. 3. 2015,
14.56

Osveženo pred

8 let, 8 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

Volitve Slovenija Jugoslavija zgodovina

Petek, 27. 3. 2015, 14.56

8 let, 8 mesecev

Kako so Slovenci zdrsnili v diktaturo

Aleš Žužek

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3
Če je v Habsburški monarhiji demokratičnost volitev stalno napredovala, pa se je po prvi svetovni vojni krivulja obrnila navzdol. Po letu 1928 v Jugoslaviji ni bilo več demokratičnih volitev.

Letos aprila bo 25. obletnica prvih demokratičnih volitev v Sloveniji po letu 1928. Ob tej priložnosti smo pretekli teden predstavili zgodovino volitev na Slovenskem v 19. stoletju in do leta 1907, sledi pa predstavitev zgodovine volitev do druge svetovne vojne.

Kranjska demokratična volilna reforma iz leta 1910 Leta 1907 je avstrijska polovica Habsburške monarhije glede državnozborskih volitev doživela svoj vrh: uvedena je bila splošna in enaka pravica za polnoletne moške, prav tako so bile volitve neposredne, svobodne in tajne.

Še korak dlje glede demokratičnosti volitev je napravila dežela Kranjska, edina avstrijska dežela, v kateri so imeli večino Slovenci. Z volilno reformo leta 1910, ki jo je narekovala katoliška Slovenska ljudska stranka (SLS), je bila uvedena splošna občinska volilna pravica.

Ljubljančanke z volilno pravico so lahko prvič osebno glasovale Volilno pravico so dobili vsi davkoplačevalci – moški in ženske, ki so bili stari vsaj 24 let. Poleg tega pa tudi vsi moški, ki so bili stari nad 24 let in imeli že vsaj tri leta redno bivališče v občini. Prav tako so občinsko volilno pravico izrecno priznali tudi učiteljicam in upokojenim učiteljicam.

Ženske, ki so imele volilno pravico, so z reformo na Kranjskem dobile tudi pravico osebnega glasovanja. Prvič so v Ljubljani ženske prišle na volišče 23. aprila 1911 (glej: Vasilij Melik, Začetki ženske volilne pravice).

Volilna dolžnost in sorazmerni volilni sistem Na splošno je v Avstriji pred prvo svetovno vojno praviloma veljalo, da imajo veleposestnice, davkoplačevalke in učiteljice volilno pravico, ne smejo pa osebno glasovati, ampak samo po pooblaščencu (na primer pooblaščenec poročene ženske je bil njen mož). So bili pa tudi primeri posamičnega osebnega glasovanja žensk.

Volilna reforma na Kranjskem je uvedla tudi volilno dolžnost (udeležba na volitvah je bila obvezna – volilno dolžnost na primer zdaj poznajo v Belgiji in Luksemburgu), namesto večinskega sistema pa je bil uveden sorazmerni (proporcionalen).

Razvoj splošne ženske volilne pravice Pred prvo svetovno vojno je v Evropi splošno volilno pravico žensk uvedla samo Norveška (veljala je tudi na Finskem od leta 1906, ki pa takrat ni bila samostojna država, ampak del carske Rusije).

Med prvo svetovno vojno so jo uvedle še Danska (in tudi Islandija, ki je spadala pod dansko krono) in Rusija po padcu carja. Val uvedbe splošne ženska volilne pravice je bil po prvi svetovni vojni: Avstrija, Nemčija, Češkoslovaška …

Volitve v ustavodajno skupščino leta 1920 V Sloveniji (tistem delu, ki je po prvi svetovni vojni postal del novoustanovljene Kraljevine SHS) so bile prve volitve leta 1920 – volitve v ustavodajno skupščino.

Na Slovenskem je sicer zmagala SLS (ta je zagovarjala avtonomijo Slovenije znotraj Kraljevine SHS), a je dobila le nekaj čez 30 odstotkov glasov, zato je bil njen glas v ustavodajni skupščini bolj šibak. Večjo moč so imeli slovenski liberalci (bili so del Jugoslovanske demokratske stranke), ki so zagovarjali centralistično državo.

Za in proti ženski volilni pravici V času oblikovanja ustave so se kresala tudi mnenja, ali naj ženske dobijo splošno volilno pravico. Najbolj vneta zagovornica uvedbe ženske volilne pravice je bila SLS, najbolj odločno pa ji je nasprotovala srbska Radikalna stranka.

SLS je sicer že maja 1920 v Sloveniji uvedla splošno moško in tudi splošno žensko občinsko volilno pravico za vse, ki so bili stari nad 21 let, a je Beograd (s podporo slovenskih liberalcev) leta 1921 odpravil splošno žensko volilno pravico na občinskih volitvah v Sloveniji.

Na koncu ženske brez volilne pravice, volijo lahko tudi 18-letniki V Kraljevini SHS so žensko volilno pravico zagovarjali med drugim še socialdemokrati, komunisti in Hrvaška kmečka stranka. Odločilno pa je bilo, da splošne ženske volilne pravice ni podprla liberalna JDS, najmočnejša stranka v ustavodajni skupščini.

Znižala se je sicer starostna omejitev – glasovali so lahko že volivci, ki so bili stari 18 let. V novi državi je veljal tudi sorazmerni volilni sistem (kot ga je poznala Kraljevina Srbija) in ne večinski kot v stari Avstriji. So pa bila tudi (gledano s slovenskega zornega kota) nazadovanja glede načina volitev. Namesto glasovnic glasovanje s kroglicami Namesto pisnega glasovanja z glasovnicami, kot so ga bili do tedaj vajeni Slovenci, je bilo v SHS glasovanje s kroglicami, in sicer zaradi velike stopnje nepismenosti v novi državi. Če je bilo v Sloveniji manj kot desetina nepismenih, pa je bilo na primer v Makedoniji nepismenih več kot 80 odstotkov prebivalstva.

Na državnih volitvah leta 1923 je SLS, ki je zagovarjala avtonomijo in demokracijo, spet postala daleč najmočnejša slovenska politična stranka – dobila je več kot polovico glasov. Upoštevati pa je treba, da so bila takrat večina slovenskega prebivalstva kmetje, ti pa so bili glavni volivci SLS.

Diktatura kralja Aleksandra SHS so pretresali močni nacionalni spori, zlasti med Hrvati in Srbi. Spori so se še poglobili po uboju prvaka Hrvaške kmečke stranke Stjepana Radića leta 1928. Slednjič je jugoslovanski kralj Aleksandar Karadjordjević 6. januarja 1929 uvedel diktaturo.

Razveljavil je ustavo, razpustil parlament, prepovedal vse stranke (pred tem je bila leta 1921 zaradi terorizma prepovedana samo komunistična partija) in državo preimenoval v Jugoslavijo. V prvem obdobju je kralj celo vladal brez ustave in parlamenta. Vlada generala Petra Živkovića je bila odgovorna samo njemu.

Kraljevi režim zapre voditelja Slovencev Zadnje demokratične volitve so bile tako pred diktaturo leta 1928 (takrat so bile lokalne volitve, zadnje demokratične volitve v državno skupščino so bile leta 1927).

V času diktature so voditelja SLS in dejansko takratnega političnega voditelja slovenskega naroda Antona Korošca za nekaj časa zaprli oziroma je moral v konfinacijo (prisilno bivanje) v Bosno in nato na Hvar.

Oktroirana (vsiljena) ustava Po pritisku tujine (Francija, Velika Britanija, Češkoslovaška …) je kralj 3. septembra 1931 izdal ustavo – tako imenovano oktroirano ustavo. Diktaturo je prekril z navideznim parlamentarizmom.

Vzpostavil je dvodomni parlament – narodno skupščino in senat (polovico senatorjev je imenoval sam kralj). Tudi vlado je imenoval kralj sam in ne parlament (glej: Ernesta Mlakar, Volilni sistemi na Slovenskem, diplomsko delo).

Volitve leta 1931 – dirka le z enim konjem Volitve v narodno skupščino in senat niso bile demokratične, ampak prizanesljivo rečeno poldemokratične. Popolnoma demokratične niso bile zlasti zaradi tega, ker volitve niso bile več tajne, ampak je bilo glasovanje javno. Volivec je javno povedal komisiji, za katero stranko glasuje. S tem pa je bil seveda izpostavljen morebitnim pritiskom zaradi svoje volilne odločitve.

Na volitvah leta 1931 SLS sploh ni sodelovala, saj je – tako kot vse opozicijske politične stranke – bojkotirala volitve, tako da je na teh volitvah nastopila samo Živkovićeva lista. Torej so bile te volitve dejansko enostrankarske oziroma, kot so jim tudi rekli: dirka le z enim konjem.

SLS v "ilegali" Na naslednjih volitvah leta 1935 so nastopile tudi opozicijske stranke, tudi SLS. Tukaj je treba pojasniti, da je oktroirana ustava prepovedala vse politične stranke na – kot je pisalo v ustavi – plemenski osnovi (beri: narodni osnovi). Tudi to prispeva svoj delež k temu, da volitve po letu 1931 ni mogoče šteti za demokratične.

To je dejansko pomenilo, da so bili uradno iz političnega prizorišča izključene vse stranke, ki so delovale le znotraj enega naroda, torej tudi SLS. Strogo gledano je zdaj ta stranka delovala v ilegali, tako kot na primer komunisti.

SLS uradno del Jugoslovanske radikalne skupnosti Zato so se stranke, ki so dejansko še vedno delovale znotraj svojega naroda oziroma znotraj enega naroda, po črki zakona pa niso obstajale, na volitvah uradno povezovale v vsejugoslovanske strankarske zveze.

"Ilegalna" SLS je bila tako uradno del vsejugoslovanske politične stranke Jugoslovanska radikalna skupnost (JRZ). Slovenski liberalci so delovali v okviru Jugoslovanske nacionalne stranke (JNS).

Atentat na kralja Aleksandra Za jugoslovanski predvojni politični razvoj je bil pomemben dogodek tudi atentat hrvaških in makedonskih nacionalistov na kralja Aleksandra oktobra 1934 v Marseillu. Do polnoletnosti njegovega najstarejšega sina Petra je postal regent v Jugoslaviji knez Pavel Karadjordjević.

Zadnje večstrankarske državne volitve pred drugo svetovno vojno so bile leta 1938. V Sloveniji, ki se je tedaj uradno imenovala Dravska banovina, je tako kot leta 1935 preprečljivo zmagala JRZ, torej SLS, in sicer z več kot 70 odstotki. Zadnje občinske volitve so bile leta 1940.

Partijska diktatura po drugi svetovni vojni Med drugo svetovno vojno seveda ni bilo več volitev, po koncu vojne pa je oblast v Jugoslaviji in s tem tudi v Sloveniji prevzela Komunistična partija Jugoslavije (KPJ), ki je uvedla enostrankarsko partijsko diktaturo. Ta diktatura je bila za razliko od kraljeve pred drugo svetovno vojno precej bolj nasilna in je prežela vso družbo.

Pred drugo svetovno vojno pa niso zdrsnili v diktaturo samo Slovenci, ki so živeli v Jugoslaviji oziroma v Kraljevini SHS, ampak tudi Slovenci v sosednjih državah. Primorski Slovenci, ki so po prvi svetovni vojni prišli pod Italijo, so bili od leta 1922 zatirani v fašistični diktaturi.

Od leta 1932 noben del slovenskega naroda ne živi več v demokratični državi Koroški in štajerski Slovenci v Avstriji so od leta 1932 prav tako živeli v diktaturi, in sicer najprej v konservativni stanovski državi, od leta 1938, ko je Avstrija postala del nacistične Nemčije, pa celo pod Slovencem izrazito nenaklonjeni nacistični diktaturi.

Tudi Porabski Slovenci na Madžarskem so po prvi svetovni vojni živeli v nedemokratičnih režimih: najprej nekaj časa pod madžarskimi boljševiki, nato pa od leta 1920 pod konservativnim avtoritarnim režimom madžarskega regenta Miklosa Horthyja.