Italijan Matteo, ki se najraje sprošča med čebelami in jurčki

Matteo je v Slovenijo prišel pred sedmimi leti. Na začetku je bil dve leti razpet med Slovenijo in Italijo, ko je dobil otroka, pa se je ustalil v Krtini pri Domžalah.

Štajerko iz Žalca, s katero se je pozneje poročil, je srečal na nekem srečanju združenja inženirjev v Romuniji leta 1995. "Potem sva izgubila stik, z internetno dobo pa sva se spet našla prek Facebooka. V Slovenijo sem prišel zaradi ljubezni," pove Matteo. Oba sta inženirja gradbeništva, Matteo deluje predvsem na področju vodarstva in okolja.

Z ženo sta se spoznala na konfenrenci v Romuniji. Foto: Osebni arhiv Deluje kot svetovalec večinoma v Italiji, tam ima svoje podjetje. Pomaga pa tudi ženi pri njenem inženirskem delu. Odpreti svetovalno podjetje v Sloveniji zanj ni preprosto, čeprav bo to verjetno njegov naslednji projekt. "Smo v Evropski uniji, a sistem še ni popolnoma harmoniziran." Še vedno ga čaka tudi nostrifikacija diplome. Zato lahko kot italijanski svetovalec le občasno svetuje slovenskim podjetjem.

600 kilometrov od doma ...

Še vedno ima s Toskano precej stikov in zato veliko časa preživi na avtocesti. Do nedavnega je bil v domačem kraju občinski svetnik. Je pa stikov z leti vedno manj, pravi. Za Slovenijo sta se odločila, ker je imela žena bolj stabilno službo, vezano na Slovenijo, saj je svetovalka za veliko podjetje.

"Zame selitev ni bila velika sprememba. Prihajam iz majhnega okraja na severu Toskane. Lunigiana se rima na Ljubljana. Slovenija je le večja Lunigiana." Tu je našel vse, kar je počel na severu Toskane – v prostem času se med drugim ukvarja s čebelami. "Sem član Čebelarskega društva Krtina – Dob. V Italiji sem imel veliko čebel, a jih nisem smel pripeljati v Slovenijo, ker so druge vrste."

Strasten čebelar

Za zdaj ima v Krtini le dva panja, v Italiji pa jih je imel več kot 40, običajno je pridelal tisoč kilogramov medu na leto.

V Italiji je pridelal okoli tisoč kilogramov medu na leto. Foto: Osebni arhiv "Rad nabiram jurčke, borovnice, hodim v hribe. Vse to sem z veseljem počel tudi doma ali na Norveškem. Veliko podobnosti vidim med Slovenijo in Norveško – po odnosu do okolja, življenju z njim." Zakaj Norveška? "Moji starši so bili precej odprti. Najprej so me poslali v Anglijo, potem pa na Norveško, tja sem šel tudi na izmenjavo Erasmus." Na Norveškem je preživel še precej časa.

"Zelo rad jaham. Tudi to počnem tudi tukaj. Narava je zelo podobna moji domači – gričevje, hribi, veliko kmetijstva. Ugotovil pa sem, da zelena Slovenija zaradi svoje preteklosti uporablja veliko pesticidov. Pri tem je velika razlika. V Toskani smo prepovedali marsikaj, kar se tu še uporablja. Celo v majhni Krtini."

Matteo je dober kuhar. #video

"Slovenci imate DNK za učenje tujih jezikov. Jaz sem zelo neznačilen Italijan, ker govorim štiri jezike."

Slovensko razume dobro, govori pa malo, ker v družini govorijo italijansko. "Slovenija – tako kot moja domača regija – je križišče za različne narodnosti. V Sloveniji je težko govoriti slovensko, saj vsi govorijo tuje jezike. Vedno najdeš pot, kako lahko komuniciraš. A vsaj starejši v čebelarskem društvu govorijo samo slovensko. Oni so, poleg mojih otrok, moji najboljši učitelji slovenščine."

"Največ slovenščine se naučim na pošti, v lekarni, pri mesarju. Moja žena je italijansko namreč govorila že prej, potem pa je to hotela izboljšati." Opravil je začetni tečaj slovenščine na filozofski fakulteti, zdaj pa bi jo moral izpopolniti, pravi. "Moja mama je bila profesorica latinščine, a jaz sem ta jezik sovražil. Zdaj mi pomaga pri razumevanju strukture slovenskega jezika."

Na Voglu, ko je bil prvič v Sloveniji. Foto: Osebni arhiv

Najbolj pogreša hrano

Matteo od vsega najbolj pogreša hrano. Pa ne zato, ker Slovenija ne bi imela dobre hrane. "Slovenija ima zelo dobro hrano, dobre surovine. Toda moja žena je alergična na gluten, to pomeni nič testenin. Te torej kuham zase in za prijatelje. Vedno povabim ljudi, v Italiji se vedno jé v družbi."

Opaža, da Slovenci radi jemo veliko, manj pozornosti pa posvečamo temu, kako hrano postreči. Od slovenskih jedi so mu zelo všeč jurčki, ki jih zna pripraviti na več kot deset načinov.

Matteo je že bil na Triglavu, podvig mu je uspel celo v enem dnevu. Na vrhu je bil po tradiciji tudi "krščen". Foto: Osebni arhiv Kakšni so tipični Italijani?

"Stereotipi, povezani z Italijani, so verjetno pica, testenine, mama in mandolina," pove v smehu. " A mi smo bolj Evropejci kot Italijani. Želimo biti odprti, sončni ljudje. Včasih seveda zelo glasni, naš glavni jezik so roke. Mislim, da so Italijani dobra družba, čeprav morda kdaj preveč vsiljivi."

"Slovenci pa ste predvsem Slovenci. Ampak zgodovina je seveda drugačna," takoj doda. Trenutno politično dogajanje v Italiji se mu bolj kot širjenje evroskepticizma zdi širjenje populizma.

Pogrešate sonce? "Ne, sem alpski človek."

Doma se vedno pritožujem, ker je pretoplo. V Sloveniji imate jedrsko elektrarno, zato jo je treba uporabljati," se pošali. "V stanovanju morate imeti 24 stopinj. V Italiji smo zadovoljni z 18 stopinjami. Energija je cenejša kot v Italiji, lahko si jo privoščite, dokler vam vlada dopušča."

Ko je prišel, so ga dobro sprejeli, razen kakšne opazke o "makarončku", ki se mu je takrat zdela simpatična. Med starejšimi je opazil še kakšne rane iz zgodovine, zlasti v tistih krajih v Sloveniji, ki jih je prizadel fašizem.

Prej sem živel na 400 kvadratnih metrih in na osmih hektarjih zemlje okrog, zdaj štirje živimo na 45 kvadratnih metrih. Zato veliko časa preživim zunaj in iščem stik z ljudmi.  "Mislim, da so Slovenci odprti. Morda zato, ker sem sam zelo družaben."

S konji v domačih krajih Foto: Osebni arhiv

Prijatelje si je pridobil tudi s kuharskimi specialitetami

Socialno življenje je pestrejše v Italiji, a to še ne pomeni, da so stiki pristnejši, poudarja Matteo. V velikih mestih imaš okoli sebe veliko ljudi, a ne poznaš svojega soseda. "Tu v majhni Krtini imamo veliko prijateljev. Je pa res, da moraš biti sam bolj proaktiven."

Spoprijateljil se je s sosedi, ki imajo kmetijo. To se je zgodilo predvsem zato, ker sin Leonardo želi k vsakomur na obisk. Sosedje so potrebovali nekoga, ki bi skrbel za njihove konje. Dovolili so mu tudi, da je na njihovem vrtu imel čebele.

Prijatelje si je pridobil tudi s kuhanjem, saj vsi radi pridejo uživat v njegovih specialitetah. "Potem ko pridejo prvič k nam, se vedno vračajo."

"Tukaj imam več prijateljev kot moja žena, ki se je preselila iz Štajerske in se zdaj veliko posveča delu."

Slovensko-italijanska družina: Matteo z ženo, petletnim Leonardom in triletno Lauro Foto: Osebni arhiv

V Domžalah se lepo živi

Občina Domžale je zelo dobra za življenje, poudarja Matteo. V Domžalah imaš vse – odlično knjižnico, lahko se ukvarjaš z različnimi športi (le na bejzbol hodi v Ljubljano), šole in vrtci so zelo dobri. Šolski sistem, kar ga je prek svojih otrok spoznal do zdaj, ocenjuje kot zelo dober. V vrtcu so ga tudi že povabili, da je otrokom predstavil italijansko hrano.

Čeprav se dokončno še niso odločili, pa vse kaže, da bo družina ostala v Sloveniji. Predvsem zaradi otrok, njune šole in družbe.