Cvetno nedeljo obeležili tudi z butarami velikankami (VIDEO)

Po cerkvah so brali evangeljska poročila o Jezusovem trpljenju, po stari krščanski navadi pa verniki na cvetno nedeljo k blagoslovu prinesejo zelenje, ki ga marsikje povežejo v butare.

Vejice oljk ali drugega zelenja so znamenje cvetne nedelje, ko se verniki spominjajo Jezusovega prihoda v Jeruzalem, kjer so ga ljudje pozdravljali s palmovimi vejami. Te so simbol zmagoslavja in kraljevanja. Zelenje predstavlja tudi rodovitnost in življenje, oljka pa je simbol miru in sprave. V naših krajih je z današnjim praznikom povezan tudi običaj izdelovanja butar. Butare po ljudskem verovanju ščitijo dom in odganjajo nesrečo. Po pokrajinah se razlikujejo, so pa včasih odražale socialni status lastnika.

Tradicija že od 7. stoletja V katoliških cerkvah so na cvetno nedeljo pred mašami procesije z butarami oziroma drugim zelenjem, ki ga bodo verniki prinesli k blagoslovu. Kot pojasnjujejo na Slovenski škofovski konferenci, obredi cvetne nedelje izvirajo iz bogoslužnih navad jeruzalemske Cerkve, ki so bile poznane in opisane že v 4. stoletju. Tradicija blagoslavljanja zelenja pa se je po njihovih navedbah začela pojavljati v 7. stoletju.

Nena Židov iz Slovenskega etnografskega muzeja je pojasnila, da je bila ta stara krščanska šega v Evropi izpričana v 9. stoletju in verjetno izhaja iz nekega starejšega predkrščanskega obredja, povezanega s svetim rastlinjem, ki naj bi vplivalo na rast in plodnost ter naj bi imelo zdravilno in zaščitno moč. To vlogo je pozneje v Cerkvi prevzelo blagoslovljeno rastlinje.

Blagoslovljene butare so odgnale nesrečo in poskrbele za obilen pridelek Zaradi vere v njihovo magično moč so bile cvetnonedeljske butare v preteklosti na podeželju stalne spremljevalke vsakodnevnega in prazničnega življenja. Kot navaja Židova, so butare pred raznimi nevšečnostmi ščitile kmečki dom. Ponekod so z njo obkrožili hišo, da bi bila v njej sreča ali da bi bil dom zavarovan pred strelo, požarom, boleznijo in nesrečo. Del butare so po starem izročilu spravili na podstrešje ali pa so na hišo in gospodarska poslopja pritrdili križce iz blagoslovljenih šib. Nekateri tudi danes ob grmenju ali bliskanju zakurijo vejico iz butare, da bi odgnali točo. Ljudsko izročilo o učinku butar je povezano tudi s poljedelstvom in živinorejo. Vejice iz butare ali iz njih narejene križce so pogosto raznesli po gospodarskih poslopjih, ponekod tudi po njivah in vinogradih. Tako so živino ščitile pred nevšečnostmi in poskrbele za obilen pridelek.

Butare, ki jih v vzhodni Sloveniji imenujejo tudi presmec, na Gorenjskem beganica, imajo pa še številna druga imena, se v različnih delih Slovenije razlikujejo po svoji sestavi in obliki. Najpogosteje jih sestavljajo dren, bezeg, leska, bršljan, brinje in vrba. Podobno kot v preteklosti še danes butare krasijo z jabolki, pomarančami, papirnatimi trakovi in cvetjem, pojasnjuje Židova. Sestava butar je bila vsaj v preteklosti odvisna tudi od lokalnega rastja. Na Primorskem so tako v butare povezovali tudi lovor, oljko in palmove veje. Za ljubljanske butare pa je značilno, da nimajo veliko zelenja. Za potrebe Ljubljančanov so namreč v začetku 20. stoletja začeli izdelovati butare iz oblancev, saj tam butare niso imele tradicionalne vloge kot na podeželju, ampak so imele simboličen pomen.

Od butar na Slovenskem pa po obliki izstopajo tudi t. i. ljubenske potice, ki jih izdelujejo na Ljubnem ob Savinji. Tu ne gre za šope zelenja, ampak prebivalci iz rastlinja izdelajo različne tridimenzionalne predmete, ki so povezani z versko simboliko ali pa z vsakodnevnim in prazničnim življenjem ljudi. Tako med predmeti najdemo tudi gospodinjske pripomočke, makete objektov, skulpture živali in celo sodobne elektronske naprave. Kot pojasnjuje Židova, so izdelovanje teh edinstvenih butar na Ljubnem začeli konec 19. stoletja, tradicijo pa so znova obudili konec 20. stoletja. Tradicionalno izdelovanje ljubenskih potic je vlada februarja letos razglasila za živo mojstrovino državnega pomena, kar je prvi korak za vpis na Unescov reprezentativni seznam nesnovne dediščine človeštva.

Rekordna slovenska butara je merila skoraj 304 metre Butare so ponekod postale tudi predmet tekmovanja, po osamosvojitvi države so začeli v številnih krajih izdelovati t.i. butare velikanke, pri katerih sodeluje vsa skupnost. Skoraj 304 metre dolga butara, ki so jo leta 1999 izdelali člani društva Presmec iz Dolgih Njiv pri Voličini, je prišla tudi v Guinessovo knjigo rekordov.

Papež Frančišek blagoslavljal na Trgu sv. Petra Papež Frančišek je na Trgu sv. Petra v Vatikanu blagoslovil palmove in oljčne vejice, opoldne pa je daroval mašo. Slovesne maše z blagoslovom zelenja so bile tudi v slovenskih cerkvah.

Simbol zelenja, ki ga sicer ne blagoslavljajo, je za cvetno nedeljo značilen tudi v Evangeličanski cerkvi na Slovenskem. Tako so po cerkvah pripravili oljčne vejice, ki jih verniki odnesejo v domove.

Cvetna nedelja je sicer vsebinsko povezana z velikonočnim tridnevjem. Pri slovesnostih namreč prebirajo svetopisemske odlomke o Jezusovi zadnji večerji, trpljenju in smrti, ki se jih posamično in bolj poglobljeno spominjajo na veliki četrtek, veliki petek in veliko soboto.

Nekateri pravoslavni kristjani pa bodo cvetno nedeljo in veliko noč zaradi uporabe drugačnega koledarja letos praznovali pet tednov pozneje. Tako bodo takrat praznovali tudi verniki Srbske pravoslavne cerkve v Sloveniji.