Četrtek, 27. 8. 2015, 10.04
8 let, 7 mesecev
Begunec iz BiH: Ni vprašanje, zakaj bi morali pomagati beguncem, temveč kako pomagati tem ljudem
Mersad Dervišević je prvi velenjski begunec. V Velenju se je izobrazil in si ustvaril družino. Kot nekdo, ki meni, da je na vojne grozote treba opozarjati, je bil letos, ko od genocida v Srebrenici mineva 20 let, organizator že četrtega kolesarskega maratona od Velenja do Srebrenice.
"To niso grozote, ki so se dogajale v Afriki, Ruandi, Ugandi, gre za dogodke, ki so se zgodili 800 kilometrov stran. O tem, kakšne posledice prinašajo vojne grozote, je treba opozarjati prihodnje generacije, treba jih je ozavestiti, ne samo Slovencev, temveč tudi druge državljane Evrope," pravi Dervišević.
A v Sloveniji smo tik pred tem, da bo k nam pljusnil val beguncev, ki si svojo pot do svobode trenutno še utirajo prek drugih držav.
Kako so vam starši predstavili odločitev, da je treba zapustiti dom in se preseliti v tujo državo? Vojna je bila zelo čudna beseda v mojih letih, hodil sem v šesti razred osnovne šole, star sem bil šele 13 let. Kot otrok sem bil obdan z lepim otroštvom, prijatelji in svobodo, resnično smo uživali v polnem pomenu besede. Vojna je beseda, ki je bila zame popolna tujka in neznanka. Beseda, ki sem jo slišal le občasno pri poročilih in v filmih, kot sta recimo Sutjeska ali Bitka na Neretvi.
Kot otrok se sploh nisem zavedal, kaj vojna pomeni, in se s tem nisem niti obremenjeval. Igranje nogometa na šolskem igrišču, plavanje v bližnji reki, vsakodnevno druženje s prijatelji so bile moje prioritete. Pa vendar sem se začel zavedati, da je nekaj hudo narobe. Beseda vojna se je začela prepogosto omenjati v moji vasi, starejši so bili nekako vznemirjeni in prestrašeni. V tem času se je končala vojna v Sloveniji in se je začela na Hrvaškem.
Nikoli si nisem mislil, da se bo preselila tudi v Bosno in Hercegovino, pravzaprav niti nisem razmišljal o tem. Nekega večera, ko je vojaški helikopter začel krožiti nad našo hišo in vasjo, sem se resnično prestrašil in močno stisnil k mami in bratu. Očeta takrat ni bilo, ker je delal v velenjskem premogovniku.
Naslednje jutro je mama klicala očeta v Slovenijo in mu z jokajočim glasom povedala, da očitno tudi k nam prihaja vojna. Mama niti ni imela časa, da bi nam predstavila odločitev, da bomo zapustili hišo in odšli v Slovenijo, preprosto je rekla: Gremo za sedem dni k očetu v Slovenijo!
V tistem trenutku niti nisem točno vedel, kaj to pomeni, bil pa sem zelo vesel, ker grem k očetu. Vse se je zgodilo zelo hitro: vzeli smo le najnujnejše stvari in se z drugimi skozi hribe odpravili proti Tuzli. V Zvorniku, ki meji na Srbijo in je od nas oddaljeno približno 20 kilometrov, se je slišalo obstreljevanje.
Kako je potekala vaša pot? Oče nam je sporočil, da nas bo na Hrvaškem v Gunjah čakal avtobus. Bilo je aprila 1992. Zbralo se nas je za en avtobus. Z menoj sta bila še dve leti starejši brat in mama, poleg tega pa še družine treh mojih stricev, ki so prav tako delali v velenjskem rudniku. Skratka, peš smo šli po gozdu do Tuzle, tam so nas čez noč namestili v neki športni dvorani, kjer so nam dali jesti in piti. Poti do Brčkega se v bistvu ne spomnim, spomnim pa se, da je bil del mostu prek Save že porušen, saj se je na Hrvaškem vojna že razplamtela. Voznik našega avtobusa je spotoma pobral tudi nekaj hrvaških vojakov.
Kako ste kot otrok sprejeli to selitev? Moj oče je delal v Sloveniji in smo se kot družina vsako leto med počitnicami preselili k njemu v Velenje. V tistem trenutku tako niti nisem razumel, kaj pravzaprav to pomeni. Mama je rekla, da se selimo za eden teden in se potem vračamo. Medtem ko je mama pripravljala najnujnejše stvari, sem tekel po vasi in se na nek način poslavljal od prijateljev. Tudi drugi otroci so se veselili tega "izleta", medtem ko so bili starejši veliko bolj zaskrbljeni in prestrašeni.
Kaj za vas tisti trenutek pomembnega ste pustili v domovini? Kot otrok nisem pustil nič, saj sem misli, da se bom kmalu vrnil nazaj, vsaj tako je rekla moja mama. Če zdaj gledam nazaj, sem pravzaprav pustil vse: otroštvo, prijatelje, moje hribe in gozdove, pustil sem psa in muco, pustil sem najlepše spomine svojega otroštva. Vsako leto odidem v svojo vas, na njivo, kjer podoživljam te spomine. To človek težko razume.
Ali ste kot šestošolec imeli pomisleke, kako bo? V prvem trenutku niti ne; večkrat sem prihajal v Velenje na počitnice. A po nekaj dneh bivanja v Velenju sem ugotovil, da to niso počitnice, na katere sem hodil prej. Huda finančna in prostorska stiska nas je hitro začela pestiti. V enosobnem stanovanju nas je bilo namreč več kot 20, saj v tem obdobju v Velenju ni bilo begunskih centrov.
Kako ste se počutili v novem okolju? V prvih dneh mojega bivanja zelo lepo, nič me ni motilo: niti prostorska stiska v stanovanju, niti to, da sem iz Bosne prinesel le trenirko, v kateri sem preživel ves mesec. Mami jo je ponoči oprala, da sem jo čez dan lahko ponovno oblekel. Denarja za nakup oblačil ni bilo.
Kako so vas sprejeli v šoli? Ste imeli občutek, da ste drugačni, da vas ne sprejemajo? Takoj po prihodu je oče dal prošnjo za dodelitev državljanstva družini – on ga je že imel –, da bi nas lahko vpisal v šolo, kjer sem tudi dokončal šesti razred osnovne šole. Ne vem zakaj, vendar me je bilo zelo strah nove šole, vsaj v prvih dneh pouka. Morda sem pričakoval, da bodo tam moji prijatelji iz Bosne, da bodo moji učitelji in moje igrišče. Pa vendarle ni bilo tako: sami novi obrazi in same neznanke.
Hitro sem ugotovil, da nič več ne bo tako, kot je bilo nekoč, da sem v popolnoma novem svetu in da je to kruta realnost. Večkrat sem zaradi tega na skrivaj jokal in obžaloval preselitev, vendar sem se moral s tem spopasti. Že drugi dan šole smo imeli športni dan: nikoli ne bom pozabil tega, da mi je nekdo posodil superge, da sem lahko igral nogomet, ker jih sam nisem imel.
V šoli so me resnično sprejeli z odprtimi rokami, tako vodstvo šole kot tudi sošolci. Vsakodnevno so mi nosili šolske potrebščine: nekdo mi je podaril radirko, drugi zvezek in tretji spet flomastre. Tudi učitelji so mi pomagali pri učenju in so v veliki meri razumeli mojo stisko, tako da resnično nisem imel občutka drugačnosti in manjvrednosti.
Kaj bi sporočili Slovencem, če se bodo begunci na poti v svobodo ustavili tudi pri nas? Bodimo humani in razumevajoči do beguncev, ki v boju za preživetje prihajajo iz drugih držav. Predvsem pa to, da smo vsi ljudje in da imamo vsi pravico živeti ne glede na versko, nacionalno ali drugo pripadnost. To so ljudje, ki so svoje domove zapustili pod prisilo in ki želijo le živeti naprej. Prav hitro se lahko vojna zgodi tudi pri nas in bomo svoje domove morali začeti zapuščati tudi Slovenci. Ne želim politizirati o teh vprašanjih, vendar je EU v veliki meri kriva in odgovorna za nestabilen položaj v državah, iz katerih prihajajo begunci, zato jim moramo pomagati.
Zakaj jim po vašem mnenju moramo pomagati? Pravzaprav ni vprašanje, zakaj jim moramo pomagati. Vprašanje je, kako pomagati tem ljudem. Prvič zaradi tega, ker smo ljudje, ker imamo vsi družine in ker tudi nas lahko jutri doseže vojna. Drugič zato, ker so tu ljudje in ne predmeti in imajo pravico živeti – tako kot mi! In seveda moramo pomagati in reševati to krizo zaradi tega, da ne bi postala resnično globalna in nerešljiva.
Kaj je, gledano z današnje perspektive, pobeg v Slovenijo pomenil za vas in vašo družino? Posledice moje selitve v Slovenijo pravzaprav čutim še danes. Še vedno so trenutki, ko želim biti sam in razmišljam o svojem otroštvu, o prijateljih, ki so umrli med vojno. Še vedno sanjam o begu iz Bosne in Hercegovine. Po drugi strani sem resnično srečen, da živim v Sloveniji, da živim v najlepšem mestu, Velenju. Tukaj sem se dobro integriral, se poročil. To je moja država, ki jo imam resnično rad.