Bavčar: Priprave na spopad so bile dolgotrajne in temeljite

Nekdanji prvi človek odbora za varstvo človekovih pravic in nekdaj prvi mož Istrabenza se je v intervjuju za SiOL tako odzval na besede zgodovinarja Boža Repeta, ki je v pogovoru za SiOL dejal, da je sicer Slovenija imela usposobljeno policijo in vzpostavljeno teritorialno obrambo, ampak da je to zadostovalo za točno toliko, kot smo na srečo potrebovali, za deset, morda 14 dni. Bavčar je spregovoril tudi o tem, kako je vsak dan osamosvojitvene vojne pomenil boljšo pripravljenost, in da se zmage v vojni ne doseže tudi z letalskimi napadi. Božo Repe je v intervjuju za SiOL dejal, da bi naša obramba v času osamosvajanju vzdržala le deset, 14 dni. Kakšna je bila takrat sploh pripravljenost teritorialne obrambe in policije? Ko je Repe to rekel, se je skliceval na Janeza Janšo, ki je navedbe na Twitterju že zanikal. Naše priprave na ta oboroženi spopad so bile dolgotrajne in temeljite. V tistem trenutku, ko je vojska začela s svojimi akcijami, je imela Slovenija za sabo že skorajda leto dni priprav, od ustanovitve manevrske strukture pa vse do soočanja z dejstvom, da smo bili razoroženi neposredno pred imenovanjem nove vlade in je bilo treba nabaviti orožje in oborožiti teritorialno obrambo in policijo.

Po drugi strani smo pripravili operativne načrte, ki so obsegali dejavnosti pred osamosvojitvijo in po osamosvojitvi. Ti načrti so predvidevali nekaj variant, med katerimi je bila tudi zelo dolgotrajna varianta spopada. Kar pomeni, da v nobenem primeru nismo računali samo na to, da bomo sposobni v tako kratkem času zavarovati Slovenijo oziroma zmagati v vojni. Dejstvu, da je bila vojna tako kratka, je botrovalo več faktorjev. Nesporno je na eni strani naša dobra pripravljenost, potem dejstvo, da smo bili po začetku spopadov vsak dan močnejši, in to, da smo imeli iniciativo mi. Teza, da smo bili pripravljeni samo za deset, 14 dni, ne velja, ker smo neposredno v prvih dneh zajeli kar nekaj skladišč in takoj dobili moderno orožje, ki ga prej nismo imeli. Na ta način smo bili takoj bistveno bolj pripravljeni za morebitno nadaljevanje vojne.

Se pravi tudi s tehnične plati?

Tudi s tehnične plati je za nas vsak dan vojne pomenil boljšo pripravljenost. Tudi taktično smo daleč presegali takratne načrte in predvidevanja vojske, ki nas je podcenjevala, o tem je recimo pisal Konrad Kolšek v spominih. Po drugi strani pa je bilo jasno, da je prav zaradi tega podcenjevanja vojska šla v akcijo nepripravljena.

Ta fasciniranost z močjo Jugoslovanske armade (JLA), o čemer govori Repe, je nekaj, kar je bilo značilno za prejšnjo partijsko oblast. S tega vidika je Repe ostal zvest temu strahu pred JLA. Ta strah pred JLA je v veliki meri botroval temu, čemur Repe sicer nasprotuje, namreč, nesposobnosti politike v prejšnjem režimu, da bi sploh razmišljala o osamosvojitvi. Repe pravi, da osamosvojitev ni bila samo delo nekdanjih opozicijskih sil, ki so prišle na oblast, ampak da je to dolgotrajen proces.

Repe pravi, da je osamosvojitvena vojna zgodba o junaštvu, ampak predvsem pa, da je to zgodba o razumu. Česa je bilo po vašem mnenju več?

S tem se strinjam. V štabu odpora, kjer smo koordinirali delovanje vojske, teritorialne obrambe in policije, smo ves čas tehtali. Pa tudi enote na terenu so vedno tehtale vojaški spopad z vidika žrtev na obeh straneh, bodisi zaradi tega, ker so imela jasna navodila, naj ne sprejemajo frontalnega spopada z vojsko, naj delujejo na celotnem teritoriju, naj bodo fleksibilne in ne dopuščajo JLA, da sploh razvije svojo moč.

Celotno taktiko in strategijo našega delovanja smo ves čas podredili temu, da nismo pretiravali v uporabi vojaške sile. Ta civilni aspekt obrambe, dejstvo, da smo vojsko odrezali od komunikacij, prehrane, vode, da smo jo logistično popolnoma osamili, priča o tem, da je bilo uporabljenih veliko sredstev, ki niso bila klasično vojaška. So pa nesporno kazala, da smo obvladovali teritorij, da smo bili dovolj blizu sovražnika in obenem dovolj daleč, da nismo bili izpostavljeni. O tem torej 'kaj bi pa bilo, če bi bila to homogenizirana vojska' je smešno govoriti.

Od zgodovinarja, kot je Repe, ne pričakujem, da bo postavil hipotetične teze, ki so bile popolnoma nerealne. Homogenizirana vojska je namreč izgubila tudi vojno na Hrvaškem, ni dobila vojne v Bosni, ni dosegla ključnih ciljev, ki so bili postavljeni pred veliko Srbijo. Ne vem, zakaj bi v Sloveniji, kjer je imela še bistveno manj razlogov, da bi se junačila, dosegla to zmago. Zmage se tudi ne doseže z letalskimi napadi. Letalski napadi bi seveda lahko povzročili veliko škode. Največ težav bi imeli v tem primeru z lastno politiko, ne s homogenizirano srbsko vojsko.

Kaj menite o Brionski deklaraciji? Se vam je zdela dober kompromis?

Ko je šlo za Brionsko deklaracijo, smo bili v štabu zelo razočarani. Nismo bili za sporazum in v tistem trenutku smo deklaracijo razumeli kot poraz. Pritisk politike je bil odločilen. Predvsem pa nekatere dikcije, ki so narekovale umik jugoslovanske vojske z meje, so dajale neke možnosti, da interpretiramo zgodbo drugače. Seveda smo na koncu v Brionski deklaraciji dosegli soglasje, ampak z velikim cmokom v grlu.

Če bi se lahko vrnili v čas osamosvajanja, bi karkoli spremenili, naredili drugače?

Naša priprava, integracija vojaške in policijske taktike in strategije, vpoklic in delovanje civilnih struktur gasilcev, narodne zaščite, vrste ljudi, ki so nam pomagali blokirati armado na drug način, je bila naša prednost. To je bila po mojem mnenju prava strategija. V tistih razmerah z današnjega zornega kota ne bi veliko spremenil.

Kako po dvajsetih letih ocenjujete samostojno državo?

Slovenija je samostojna in neodvisna. Ima veliko težav, tako kot v življenju ljudi. Enkrat gre bolje, drugič slabše. Prepričan sem, da potenciali, da se izvlečemo iz gospodarske krize, obstajajo.

Bi se bili še kdaj pripravljeni vrniti v politiko?

Ne vem. O tem ta trenutek ne razmišljam.