Arbitraža – popravni izpit, na katerem slovenska politika ne sme (več) pasti

Pravzaprav je bil 29. junij, dolgo pričakovani arbitražni dan D, povsem običajen dan. V Piranskem zalivu ni bilo ladij hrvaške policije ali obalne straže. Nihče na Hrvaškem ni pozival k bojkotu slovenskih izdelkov. Nikjer ni bilo "spontanega" zbiranja množic, ki bi slavile zmago ali protestirale, da ne dajo niti pedi "svetega" ozemlja. 

Vse je bilo mirno. Turiste na mejnih prehodih je bolj kot dogajanje v Haagu zanimalo, kdaj bodo prišli do trajekta. V medijih, ki se jim te dni niste mogli izogniti, ni bilo novic o natakarjih, ki bi pljuvali v pivo gostov iz Slovenije, ali drugih "incidentih". Na zidovih v Dalmaciji nihče ni pisal protislovenskih grafitov. Logično. Ko je tvoj sovražnik Zdravko Mamić, ti je kaj malo mar za Karla Erjavca. Hajduk ni večji le od Piranskega zaliva, ampak tudi od – življenja.

Preberite še:

-> Dan, ko je Slovenija dobila mejo s Hrvaško
-> Slovenski ribiči bi radi lovili tudi v koridorju
-> Sloveniji tri četrtine Piranskega zaliva #zemljevid
-> Joško Joras je zgrožen, v Mirišču se veselijo #video

Dan, ko s(m)o dobili drugo priložnost

Piranski zaliv Foto: Tina Deu To je bil v resnici dan, ko je slovenska politika dobila možnost popravnega izpita. Da, prav ste prebrali. Od množic ljudi, ki v življenju nikoli ne dobijo druge priložnosti, so jo po nekem čudnem spletu okoliščin in dogodkov dobili tisti, ki si to najmanj zaslužijo. 

Slovenska politika je pri vprašanju končne določitve meje s Hrvaško, v tej neskončno dolgi partiji kart med sosedama, v roke dobila jokerja. In vse, kar mora storiti, je, da ga drži v rokah in vedno znova kaže igralcu na drugi strani mize.

Na tej točki kot danes smo nekoč že bili. Leta 2001 sta vladi obeh držav, nobena od njiju še ni bila članica EU ali Nata, parafirali sporazum Drnovšek-Račan. Šlo je za dogovor dveh politikov, dveh mož, ki sta bila zelo drugačna od naslednikov z obeh strani meje v poznejših letih. Bila sta državnika, ne politična kramarja. Četudi bi leta 2001 obstajal Twitter, ju ne bi videl od blizu.

Politika izvršenih dejstev in prodaja orožja

Sporazum, ki nikoli ni zaživel, namreč ni bil le politični in diplomatski, ampak tudi civilizacijski dosežek. "Zapiral" je desetletje odnosov, ki so jih osamosvojitelji iz Ljubljane in Zagreba zastrupili že v prvih mesecih obstoja obeh držav. Eni s politiko izvršenih dejstev pri gradnji mejnih prehodov, drugi s preprodajo orožja po oderuških cenah (nekdanjim) zaveznikom v njegovih najtežjih časih. Saj še pomnite, tovariši?

Janez Drnovšek Foto: STA , Na obeh straneh se je veliko brisalo: pa naj je šlo za stalne prebivalce Slovenije, varčevalce Ljubljanske banke ali slovensko manjšino na Hrvaškem. Še več je bilo (ne)načelnih dogovorov s figo v žepu, ki so prerasli v urbane mite. Morda nikoli ne bomo v resnici vedeli, ali je Franjo Tuđman Sloveniji res ponujal Savudrijo. Ali pa zakaj je moral oditi Martin Špegelj, tisti obrambni minister, ki je poleti 1991 zagovarjal skupno obrambo Slovenije in Hrvaške. 

Drnovšek in Račan sta prehitevala čas

Dogovor Drnovšek-Račan je kmalu padel na oltarju dnevne politike. Bilo je prezgodaj. Na Hrvaškem je ob travmatičnem razčiščevanju (post)vojnih ran in prvih haaških zahtevah za izročanje generalov zavladala "riva". Dobesedno.

V Sloveniji, tedaj že globoko vpeti v doktrino nacionalnega interesa po meri laških pivovarjev, si je oblast vzelo domačijsko dojemanje politike in sveta okrog sebe. Celo skrbno izbrani Drnovškov naslednik se je politične točke pred volitvami leta 2004 odločil iskati z odkritim žuganjem in ribarjenjem v Piranskem zalivu. Asistiral mu je tedanji minister za promet, pozneje oster kritik arbitražnega sporazuma. 

Avtomobil je šel navzdol, bi rekli sosedi. Hrvaška je razglasila ekološko-ribolovno cono, Slovenija pa odgovorila z javno grožnjo z blokado pogajanj o pristopu k EU. V istem času, ko smo poudarjali zgodovinsko pravico do dostopa do odprtega morja, smo se temu pravzaprav sami odrekli v zakonu o pomorstvu. Tujina nas je počasi prenehala jemati kot resno, zrelo državo.

Od Bleda do Ollija Rehna

A Slovenija je še vedno imela boljše karte. Vse, kar bi morala storiti, je vztrajati pri sporazumu Drnovšek-Račan – ne glede na ribiške "vojne", vohunske kombije ali specialce pri Hotizi. 

Janez Janša in Ivo Sanader Foto: STA , Zdržala je šest let. Leta 2007 sta Ivo Sanader in Janez Janša sporazum Drnovšek-Račan dokončno pokopala na Bledu. V paket dogovorov sta za boljšo mero vrgla še nuklearko in NLB. Seveda je šlo še za eno hrvaško igro. Ob pregreti atmosferi in volitvah v obeh državah so bila pogajanja vnaprej obsojena na neuspeh. In spet smo bili na začetku. 

Sledila je serija dogodkov (hrvaško prejudiciranje meje v pristopnem procesu, slovenska blokada, ki je ohladila naše odnose z Nemčijo, in posredovanje EU), iz katerih se je jeseni 2009 rodil sporazum o arbitraži. 

Trenutek je bil zrel. Jadranka Kosor je jadrala na valu "desanaderizacije" države in vladajoče HDZ. Tedanji komisar za širitev Olli Rehn ni bil človek, ki bi mu upala reči ne. Borut Pahor pa je bil takrat politično še dovolj močan, da je "preživel" referendum. Leto dni pozneje ga ob recesiji z dvojnim dnom, ki je kosila po Sloveniji, in počasnem reševanju krize zagotovo ne bi. 

Zaton Slovenije, d. d., vzpon "Hrvatske, d. d."

Toda položaj obeh držav se je medtem spremenil. Slovenska "zgodba o uspehu" se je po letu 2008 izpela, s pokom domačih "tajkunskih" balonov pa tudi povsem razgalila. 

Borut Pahor in Jadranka Kosor Foto: Matej Leskovšek V istem obdobju je Hrvaška okrog Agrokorja, nekaterih drugih večjih poslovnih sistemov in pokojninskih skladov zgradila svoj "model", ki se je začel širiti na drugo stran Dragonje, Kolpe in Sotle. Medtem ko je Slovenija, d. d., nasedla na čereh lastnih napak, je "Hrvatska, d. d.," delovala nezaustavljivo.

Podobno je bilo tudi v politiki. Neskončne menjave oblasti, kadrovske čistke in negativna kadrovska selekcija so oslabile slovenski diplomatski aparat. Hrvaški je deloval kot dobro naoljen stroj. V primerjavi s Slovenijo je imel jasen nadstrankarski cilj – nikakor ne trajno rešiti vprašanja meja z nobeno od sosednjih držav – in lobistične lovke, razpredene po evropskih in svetovnih prestolnicah. 

Minister za lokalno televizijo

Tej vrhunsko odigrani partiji Zagreba, ki so mu aktivno pomagali ljudje brez zgodovinskega spomina in znanja iz Ljubljane, je bilo treba dodati le še zadnjo potezo – odstop od sporazuma o arbitraži z razlogom, pri katerem bo odgovornost nosila Slovenija. 

Karl Erjavec Foto: STA , Tudi to je Hrvaški skoraj uspelo. Kljub vedenju, da samo čaka na povod za odstop od sporazuma, je Karl Erjavec na eni od lokalnih televizij prostodušno namigoval na izid arbitraže. Tudi v prisluškovalni aferi, ki so jo njeni "očetje" razpihnili prek beograjskega tabloida in s tem zabrisali sledi, smo imeli kot država na koncu več sreče kot pameti. Vtis je bil klavrn, pričakovanja pa nizka. 

Danes, sredi leta 2017, ko je sodba že znana, so karte spet premešane na novo. V težjem položaju je zdaj Hrvaška. Najprej zaradi notranjih razlogov. Ne le zaradi domala stalne politične krize.

Njen "model" se potaplja skupaj z Agrokorjem. Koga vse bo Agrokor potegnil s sabo v brezno, v resnici ne ve še nihče. Bolj kot kadarkoli je za Hrvaško ključna turistična sezona. Za zdaj kaže, da bo rekordna. Tudi zato poletni meseci niso čas za slab imidž. Na primer za nagajanje na mejah ali incidente s turisti. V tem pomenu je – nikakor nenaključen – čas objave idealen za razvodenitev kakršnih koli pretiranih strasti.

"Danke, Deutschland" je le še spomin

Angela Merkel Foto: Reuters Tudi v mednarodno delnice Hrvaške kotirajo slabše kot pred leti. Tradicionalna zaveznica Nemčija je do Zagreba hladna že od zgodbe z Josipom Perkovićem, nekdanjim pripadnikom hrvaške jugoslovanske varnostne službe, čigar izročitvi se je Hrvaška upirala s – zveni znano – posebnim zakonom. "Danke, Deutschland" je spomin na neke druge čase. To kaže tudi eksplicitna zahteva Nemčije po spoštovanju sodbe arbitražnega sodišča. 

Na tej liniji so domala vse "stare" članice EU: Francija, države Beneluksa, Italija in Avstrija, prav tako predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker. Jasno, saj v arbitraži vidijo model za reševanje preostalih mejnih sporov – sploh na vedno bolj nemirnem Balkanu, tem geostrateškem slepem črevesu Evrope.

V EU, ki jo vse bolj odkrito moti tudi porast neoustaštva in zgodovinskega revizionizma na Hrvaškem, se lahko Zagreb podpore nadeja le med "vzhodnjaki": pri Poljski, trenutno svoji najmočnejši zaveznici, morda še Litvi, ne pa tudi pri Madžarski, s katero je v sporu zaradi Ine. Vse to je za nemoten vstop v schengensko območje daleč premalo. Seveda, če je poostren nadzor meje s Hercegovino sploh v interesu Zagreba.

Bodo Trumpa zanimali "žabe in komarji"?

Uganki sta Vatikan in ZDA. Februarsko lobiranje Milana Brgleza in aprilski obisk Karla Erjavca v papeški državi očitno (še) nista bila uspešna, saj Vatikan Hrvaške še ni pozval k spoštovanju sporazuma. Morda ta trenutek še pride – čez čas, ko se bodo strasti umirile. Ali pa, ko Vatikana ne bodo pretresali notranji škandali, povezani s prvim finančnikom papeža Frančiška, ki se je pred tem odločno lotil spornih praks v cerkvenem bančništvu.

Milan Brglez in Miro Cerar Foto: STA , Čeprav Washington daje znamenja, da si želi bilateralne rešitve spora, ki jo zahteva tudi Zagreb, je ob umikanju Američanov z zahodnega Balkana težko verjeti, da mejnemu sporu med Slovenijo in Hrvaška v resnici posveča veliko pozornost. 

Tudi namigi, da želijo ZDA ob postopnem rahljanju evroatlantskih vezi s tem Nemčiji nagajati na njenem terenu, so morda povezani z napihovanjem "zgodovinskosti" spora Slovenija-Hrvaška in arbitraže. 

Dejstvo je, da naša južna meja v mednarodnem smislu ni velika zgodba. V Piranskem zalivu pač ni nafte, na levem bregu Dragonje ni nahajališč koltana, na Gorjancih pa litija. Že eden od arbitrov je ugotavljal, da na spornih območjih ob izlivu Dragonje "živijo le žabe in komarji". 

Bitka za interpretacijo

Od preostalih mednarodnih igralcev lahko Zagreb računa le na podporo Pekinga, ki tudi sam ne priznava nedavne izgubljene arbitražne sodbe v sporu s Filipini za območje v Južnokitajskem morju. A tudi hrvaški diplomatski stroj ni več to, kar je bil. Razglasitev sodbe sovpada z zamenjavo polovice veleposlaniške mreže. V zadnjem letu in pol so se na položaju zunanjega ministra zamenjali trije ljudje. 

Če je Hrvaška reagirala pričakovano, je Slovenija še vedno zmedena. Eni v prisojeni večini Piranskega zaliva z izhodom na odprto morje vidijo zmago, celo razlog za evforijo in privoščljivost do sosedov. 

Drugi, bolj trezni in skeptični glasovi, opozarjajo, da Slovenija do odprtega morja ni dobila teritorialnega stika, ampak le v mednarodno pravnem smislu unikatno opredeljen prehod. "Sodba je paradoks. Na morju nam daje manj, kot smo imeli, na kopnem pa nam jemlje, kar smo doslej imeli," je mogoče slišati. Iztržek je slabši od sporazuma Drnovšek-Račan, kar znova dokazuje, kako kratkovidna je bila njegova opustitev. Toda enako so prepričani tudi nekateri na Hrvaškem.

Tudi zato gre v prihodnjih dneh pričakovati silovito bitko za interpretacijo. 

Pahor in Erjavec "preživela", Cerar pa išče (svojo) rešitev

Marjan Šarec, župan Kamnika in kandidat na prihajajočih predsedniških volitvah Foto: STA , Za zdaj je jasno, da je Borut Pahor najtežjo preizkušnjo svojega mandata "preživel". Šestmesečno obdobje, po katerem bo lahko Slovenija začela uresničevati sodbo, kar bo nedvomno prineslo serijo težav, bo padlo v čas po predsedniških volitvah. 

Odnosi s Hrvaško bodo pomembna tema kampanje. Marjan Šarec, trenutno največji Pahorjev tekmec, je predsedniku že večkrat očital "prijazno naslavljanje hrvaške predsednice, od katerega imamo bolj malo". Vprašanje je le, ali je to po četrtku, ko "mora biti Sloveniji enotna", še točka, na kateri se mu splača napadati Pahorja. 

Arbitražna ruleta se je za zdaj dobro iztekla tudi za Erjavca, ki bi ga slabši razplet brez dvoma stal politično kariero. 

Pričakovati je mogoče, da bo na sodbi jezdil tudi Miro Cerar. V novi metamorfozi in poskusu okrepitve vedno slabših političnih ratingov se bo poskušal prikazati kot državnik, ki ga poslušajo kolegi iz EU. Cerar bi lahko po polomu pri drugem tiru in težavah z zdravstveno reformo, dveh njegovih paradnih projektih, v arbitraži, s katero v resnici ni imel nič, kot pravnik pa ji je nasprotoval, videl rešilno bilko za padajoče ratinge.

Protislovje Janeza Janše

Janez Janša Foto: STA , In Janez Janša? Jasno je bilo, da bo SDS zaradi "izgube ozemlja" udaril po vladi, a se za zdaj še ni odločil za taktiko "požgane zemlje". Pozorni bralci so lahko zaznali odtenke razlik v stališčih posameznih politikov te stranke, na primer pri Romani Tomc, morebitni kandidatki za predsednico. 

Toda Janšev izhodiščni položaj je protisloven. V SDS poudarjajo, da je Slovenija dobila manj kot s sporazumom Drnovšek-Račan, ki mu je ta ista stranka nasprotovala, pozneje pa ga je prav prva Janševa vlada opustila. In še: kako bo SDS, ki je leta 2009 nasprotovala arbitraži, zdaj ugovarjala uveljavitvi sodbe, ki jo zagovarjajo tudi njeni politični zavezniki v EU?

Veseli nas lahko, da dogajanje ostaja v areni politike. Navsezadnje si ljudje ob meji želijo le – živeti. Brez izrednih razmer, kordonov policistov ali televizijskih kamer. Namesto žice si želijo mostov, ne pa samooklicanih "mostograditeljev". 

Je mejni spor politično že izpeta zgodba?

Vtis je, da obmejni spori niso več zgodba, ki bi sprožala eksplozije nacionalističnih strasti. Je preveč razvlečena in izpeta, da bi hkrati na njej jezdili vsi potencialni kandidati za politične točke – SDS, SLS Marka Zidanška, SNS Zmaga Jelinčiča ali GOD Aleša Primca. To so očitno že spoznali v NSi, kjer so takoj po razglasitvi sodbe predlagali zakon za ureditev položaja državljanov, ki so oziroma bodo ostali na drugi strani. A vtis je lahko tudi varljiv, sploh ob morebitnem pretiranem več mesecev trajajočem napihovanje "izrednih razmer".

Množice tranzicijskih opeharjencev na obeh straneh meje si v resnici želijo le, da se čim prej konča. In prav to je ob dejstvu, da bi bil izplen bilateralnih pogajanj s Hrvaško bržčas slabši, še en razlog, da mora slovenska politika vztrajati pri sodbi – kljub "dobronamernežem", ki nas bodo poskušali prepričati o nasprotnem. 

Šele potem bomo lahko spreminjali učbenike.