Ponedeljek,
2. 9. 2013,
13.20

Osveženo pred

8 let

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Vatikan Sveto pismo papež

Ponedeljek, 2. 9. 2013, 13.20

8 let

Alah me je poslal peš v Vatikan

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4
Senad Hadžić iz Bosne se je 16. avgusta iz domače Tuzle peš odpravil na 1250 kilometrov dolgo pot v Vatikan. S sabo na pot je vzel dve knjigi, ki ju želi izročiti papežu, Koran in Sveto pismo.

Včeraj se je približno na pol poti za dva dni ustavil tudi v Ljubljani.

"Bog me je poslal na to pot" "To ni moja prva pot, 11. decembra 2011 sem prvič peš krenil na pot z groba mame in očeta v Tuzli. V letu dni sem prehodil sedem držav –od Bosne čez Srbijo, Bolgarijo, Turčijo, vojno Sirijo in Jordanijo sem v slabem letu prišel v Savdsko Arabijo," pravi Senad, ki je 5650 kilometrov dolgo pot prehodil v enajstih mesecih in enajstih dnevih.

Številni so ga spraševali, zakaj. "Glavni razlog je, da sem res veren, religiozen, rad imam Boga. Lahko bi rekel, da me je Bog poslal na to pot. Tri leta preden sem se odpravil, sem o tem sanjal. Sporočila o poti sem dobival skozi sanje, skozi znake od Boga. Pot, ki sem jo pozneje prehodil, sem prej kar osemkrat natančno sanjal – pa prej še nikoli nisem bil v Bolgariji, Siriji, Savdski Arabiji …

A po treh letih razmišljanja, risanja kart in načrtovanja poti sem dal nahrbtnik na rame in šel. Kar začel sem hoditi. Spremljali so me le Bog in dobri ljudje. Čeprav se je zgodilo marsikaj, se mi na celotni poti, čeprav sem hodil tudi čez Sirijo, ni skrivil niti las na glavi."

Papežu Frančišku nese sveti knjigi Čemu se je letos, potem ko se je komaj dobro odpočil od prve poti, odločil, da bo peš krenil kar v Vatikan? "Številni so vedeli za mojo prvo pot. Ko sem se vrnil domov, so mi katoliki iz Bosne in Hrvaške predlagali: "Hej, pojdi v Međugorje!" Rekel sem jim, da sem utrujen od prejšnje poti.

Pozneje pa mi je nekaj katolikov v Bosni predlagalo: "Senad, pojdi raje v Vatikan!" Razmišljal sem dva, tri dni, se odločil, zapakiral povsem nova izvoda Svetega pisma in Korana za papeža in šel. Zadal sem si nalogo, da Sveto pismo in Koran odnesem v Vatikan in da papeža Frančiška povabim, naj nas obišče v Bosni."

Pa meni, da ga bo papež Frančišek sprejel, ko bo čez nekaj tednov prišel na cilj? "Moja naloga je, da Koran in Sveto pismo prinesem v Vatikan. Tudi če se s papežem v Vatikanu ne srečava, bom zadovoljen, ker mi je uspelo. Sveto pismo in Koran bom pustil v vratarnici in odšel. Pravzaprav je še najmanjši problem vprašanje, ali se bova s papežem srečala ali ne. Večji problem je vprašanje, ali bom do tja prišel živ in zdrav in ali bom Koran in Sveto pismo prinesel v Vatikan. To je moja misija."

Senad pravi, da so v Vatikanu o njegovem prihodu obveščeni, saj je o svoji poti prek elektronske pošte obvestil papeža, radio Vatikan in tamkajšnje uradnike. "Vsi, ki spremljajo mojo pot, so prepričani, da me bo papež sprejel. Ne nazadnje potrebujem samo sekundo, da se rokujeva in da mu predam sveti knjigi."

Nahranijo ga dobri ljudje Od doma v Tuzli je odšel 16. avgusta točno opoldne, včeraj se je ustavil v Ljubljani, ki je približno na pol poti. "Računam, da bom v Vatikanu v 30 dneh – če bo šlo vse po načrtih." Senad pravi, da nima sponzorjev in da si je vso opremo kupil sam. "Nahranijo me dobri ljudje." Tudi v Ljubljani, kjer namerava ostati dva dni, prenočuje pri znancu, ki ga je po naključju spoznal včeraj, na Tromostovju, kjer ga je toplo sprejelo okoli 200 Slovencev.

Kakšno je glavno sporočilo misije, ki si jo je zadal Senad Hadžić, kakšen je cilj njegove poti? "Diplomiral sem iz ekonomije in imam dva magisterija. Do zdaj sem napisal štiri knjige. V eni od njih sem zapisal, da sem med potovanji po svetu spoznal: "Ljudi su tužni, a niso ružni"*. (Ljudje so žalostni, a niso grdi, op. p.)

Številni ljudje imajo vse, a nimajo nič. Imajo družino, denar, avto, a nimajo – nasmeha.

Poglejte ljudi, hitijo na bankomate. Hitijo v igralnice, v trgovine, nihče pa ne hiti k bogu, na grob matere in očeta, nihče ne hiti k sosedi, sosedu na kavo in nihče skoraj nikomur več ne ponuja roke prijateljstva. Hočem reči, da je Mohamed kot Jezus, Jezus kot Mohamed, da je Senad isto kot Marko, da je Marko isto kot Aiša.

Poskušam prenašati sporočilo, nositi zastavo miru. Pomembno je, da se rokujemo, pijemo kavo skupaj, da imamo radi Boga, ne evrov, da ljubimo soseda, ne mercedesa.

To je tisto glavno sporočilo, ki ga s hojo prenašam po svetu na moj, bosanski način," pravi Senad.