Afera NLB: Kako smo Slovenci vedno reševali našo največjo banko

Leta 1989, ko je bila Slovenija še socialistična, je vodenje banke, takrat se je imenovala še Ljubljanska banka, prevzel Anton Slapernik, ki je bil finančni minister, slovensko republiško vlado pa je vodil vplivni član slovenskih komunistov Janez Zemljarič.

Ideje o razbitju Ljubljanske banke Kljub spremembi oblasti na prvih demokratičnih volitvah spomladi 1990, na katerih je zmagala koalicija Demos, se je Slapernik obdržal na položaju. Prvo večje politično trenje glede LB je izbruhnilo novembra 1991, ko je Boris Pleskovič, ekonomski svetovalec takratnega slovenskega premierja Lojzeta Peterleta, predlagal razbitje LB na več delov.

Razlog za razbitje: demonopolizacija slovenskega bančništva. Do razbitja LB ni nikoli prišlo, a politika se je morala kljub temu ukvarjati z LB. Tako kot druge slovenske banke je bila tudi LB v velikih težavah, ki so jih povzročili slabi krediti.

Milijarde tolarjev za sanacijo NLB Konec leta 1992 je LB imela za kar 40 odstotkov slabih kreditov, torej kreditov, ki jih ni mogla izterjati. Že leta 1991 je slovenski parlament sprejel zakon o sanaciji bank. Ta zakon je omogočil saniranje nekoč samoupravnih družbenih bank z denarjem davkoplačevalcev.

Sanacija LB je trajala od leta 1993 do 1997. Obveznice, s katerimi je država zamenjala slabo aktivo LB, Kreditne banke Maribor in Komercialne banke Nova Gorica, so bile vredne 958 milijonov evrov – oziroma skoraj deset odstotkov bruto domačega proizvoda Slovenije v letu 1993.

Stara LB in NLB Vmes je bila leta 1994 zaradi težav s hrvaškimi varčevalci ustanovljena Nova Ljubljanska banka (NLB). Na NLB se je preneslo 90 odstotkov aktive in pasive LB, na stari LB pa je ostalo deset odstotkov aktive in pasive, ki se nanašajo na terjatve in obveznosti na območju nekdanje NLB.

Januarja 1993 je LB oziroma NLB dobila tudi novega predsednika uprave. To je postal Marko Voljč, nekdanji neuspešni kandidat za predsednika vlade. Voljč se je na čelu naše največje banke obdržal kar do januarja 2004.

Afera Sigma Zanj je bila usodna afera Sigma oziroma nakup istoimenskega dragega in nezanesljivega operacijskega sistema, za katerega so v banki plačali okoli milijardo tolarjev (preračunano v evre je to več kot 80 milijonov evrov).

V času Voljčevega vodenja NLB je leta 2002 v lastništvo banke vstopil tudi belgijski KBC. Ta je kupil 34 odstotkov banke, poleg tega so Belgijcem obljubili, da bodo lahko v prihodnosti postali več kot polovični lastniki. To se (seveda) ni zgodilo.

Želeli so celo banko, a so nato razočarano odšli Tako so se razočarani belgijski bankirji leta 2012 umaknili iz NLB. Takratni finančni minister Janez Šušteršič je moral odkupiti vsako njihovo delnico po ceni enega evra.

Med letoma 2002 in 2012 pa je NLB doživela še veliko pestrih dogodkov. Leta 2004 je predsednik uprave NLB postal Marjan Kramar, dober prijatelj takratnega predsednika države in nekdanjega dolgoletnega premierja Janeza Drnovška.

Mož za milijon evrov, ki je zvrtal finančno luknjo V času njegovega vodenja je NLB financirala tako imenovane tajkunske prevzeme in dajala tudi druge kredite, ki so se pozneje, po izbruhu finančne krize, izkazali za slabe. Kljub temu je Kramar po odhodu s čela NLB januarja 2009 dobil nagrado za uspešnost v višini milijona evrov.

Kramarja je nasledil Draško Veselinovič, ki pa je odšel z vrha banke že septembra 2009. Imenovanje Veselinoviča je sprožilo trenje znotraj vlade Boruta Pahorja. Veselinovič, ki je veljal za kandidata LDS, je imel nasprotnike zlasti v stranki Zares.

Afera Ultra Njegov takratni predsednik Gregor Golobič je novembra 2009 Veselinoviča tudi obtožil, da je medijem posredoval podatke o kreditih, ki jih je NLB dala zagorski Ultri. Ti razkriti podatki so sprožili afero Ultra, ki je precej pripomogla h končanju Golobičeve politične kariere.

Veselinoviča je zamenjal Božo Jašovič, ki je prav tako obupal po nekaj letih, saj je odšel oktobra 2012. Na vrh NLB je nato stopil Janko Medja, ki prav tako ni končal celotnega mandata. V času vodenja NLB se je moral Medja med drugim otepati očitkov glede nakupa dragega Audija A6, angažiranja Draga Kosa za preiskave kreditnih map in zaposlitve Roka Praprotnika.