Žiga iz Dublina: Iščemo zdravila s protirakavim učinkom, ki bi bila boljša od obstoječih

Žiga Ude je 28-letnik, ki v Dublinu živi že dobra štiri leta. "Delam doktorat in to mi vzame večji del dneva in tudi noči. Tukaj ni ravno urnika, ko delaš doktorat. Kar imam prostega časa, ga preživim z dekletom in prijatelji ob pivu v pubu," pojasnjuje.

Ko živiš v tujini, začneš Slovenijo bolj ceniti in seveda tudi pogrešati, pravi Žiga.

Zakaj ravno Dublin?

Žigo je v Dublin prvič pripeljala mama, takrat sta skupaj potovala po Irski, in nad državo se je navdušil. V času dodiplomskega študija se je odločil, da bi Erasmus prakso opravil v tujini in Irska je bila tista država, ki si jo je izbral.

"Moj takratni profesor, ki je bil potem tudi moj mentor za diplomsko nalogo in mi bil v veliko pomoč, mi je pomagal stopiti v stik s profesorico na Royal College of Surgeons in Dublin, ki me je sprejela v svojo raziskovalno skupino za štiri mesece," v nadaljevanju pripoveduje Žiga. Po opravljeni praksi mu je profesorica čez nekaj mesecev ponudila položaj podiplomskega študenta in danes je naš sogovornik že pri koncu svoje raziskave.

Žiga je prepričan, da se v Dublinu toliko dogaja, da ni nikoli dolgčas.

Osnovna ideja: nikoli ne bi smel biti zadovoljen z uspehom, ki ga imaš

Žiga je velik zagovornik izobraževanja, predvsem meni, da mora vsakdo stopiti iz svojih okvirov in poskusiti tudi kaj novega. Zakaj? "Mislim, da je izobraževanje ključ do vsega. Moja osnovna ideja je, da nikoli ne bi smel biti zadovoljen z uspehom, ki ga imaš. Vedno bi moral stremeti k napredku in se truditi, da prilezeš do naslednje stopničke," odgovarja in pove, da se posledično loti vsega, čeprav morda misli, da mu ne bo uspelo. Nikoli pa se mu ne bo zgodilo, da bi obžaloval, da nečesa niti poskusil ni. Žiga rad spoznava nove ljudi, nove kulture in vse, kar spada zraven. Želi govoriti veliko jezikov in multinacionalnost v Dublinu mu v veliki meri pomaga.

"Iti v tujino se mi zdi zelo pomembno"

Prav tako Žiga meni, da človeku izkušnja, ko gre iz domačega okolja, lahko da marsikaj: "Vidiš, kako stvari potekajo drugje, in zelo razširiš svoj horizont. Spoznaš različne kulture in vidiš, kako je živeti v mestu, kjer vsak ne pozna vsakega. Primoran si se naučiti jezika, v državi, v kateri živiš, in to je samo velik plus."

Sicer pa pravi, da večjih presenečenj ob selitvi ni bilo. Moral se je znajti sam v tuji državi. Najbolj težavna sta se mu zdela najem stanovanja in urejanje vseh ustreznih podatkov za npr. položnice. Predvsem pa poudarja, da se je moral začeti zavedati, da mame, ki bi vse uredila v trenutku, ni za ovinkom.

In ko je imel v prvih mesecih hudo domotožje, se je odločil, da bo šel na kavo na takrat še obstoječe veleposlaništvo Slovenije. In kako je bilo? "Kavo sem dobil in tudi takrat tako manjkajočo slovensko besedo," odgovarja.

Pot iz Slovenije do Dublina ni bila prehuda. Šel sem z letalom. Seveda so solze obvezne ob vsakem slovesu, vendar so prav tako vsaj mesec pred odhodom domov že metulji v trebuhu. Domov prihajam kar se da pogosto, vendar so letalske povezave z Zelenega otoka mnogokrat neugodne, predvsem pa ne ravno za študentski žep.

Ocena življenja v Dublinu? Dobro!

Mesto je po Žigovem pripovedovanju polno različnih nacionalnosti in kultur. Vsak dan se nekaj dogaja, odvijajo se festivali in dogodki in dež jih nikoli ne ustavi. Mesto je tudi polno kulture, "lahko slediš Bloomu po njegovi poti ali pa spiješ pivo v pubu, kjer je Joyce pisal svoja dela. Življenje pa predvsem olajša to, da se vse odvija po dobro utečenih pravilih in če gre kaj narobe, se to uredi v najkrajšem mogočem času."

Žiga še ugotavlja, da je veliko denarja namenjenega farmacevtskim raziskavam in razvoju znanosti, kar je ravno njemu v prid. Je pa seveda tudi marsikaj drugače, "ker tukaj ni toliko sonca, kot ga je v Sloveniji, vsak sončen in topel dan zbežiš iz službe ali pa fakultete malo prej".

Žiga vstaja okrog 7. ure zjutraj, gre takoj na fakulteto in je tam nekje do 21. ure. Tako ni čisto vsak dan in vmes se najde tudi čas za kavo in kosilo, vendar je tempo vseeno precej naporen.

Drugače pa se po njegovih besedah vse odvija hitreje in ljudje ne posedajo dolgo ob kavah. Za zdaj na srečo še ni imel veliko izkušenj z zdravstvom, iz pripovedovanj drugih pa ve, da gre po načelu: če imaš denar, bo vse urejeno. Tako na primer ljudje vzamejo posojilo za operacijo.

Tudi šolstvo je drugačno. Jaz rad berem in se mi zdi zanimivo, da recimo ruskih klasikov sploh ne omenjajo preveč. Res je, da je Irska dežela svetovno znanih in odličnih piscev, vendar tudi Oscarja Wilda ne obravnavajo preveč podrobno. So pa zato zelo znanstveno izobraženi in na umetniškem področju.

Sam na kavi? Ni problema!

"Ljudje tukaj so polni optimizma. Zelo sta mi všeč njihov humor in dobrodušnost. Si sam na kavi? Ni problema! Do konca kave boš že imel sogovorca," o tamkajšnjih prebivalcih pove Žiga. Kot še pravi, so vedno pripravljeni pomagati in nič ne pričakujejo v zameno.

Tako se mu je na primer že zgodilo, da je z zemljevidom v rokah stal na pločniku in je slišal nekoga, ki se je pogovarjal po telefonu, da pokliče pozneje, saj želi pomagati nekomu. In mu je res prijazno pomagal najti ulico.

Prav tako po izkušnjah lahko reče, da ljudje niso obsojajoči in "se ne vtaknejo v vsakega, ki gre mimo po cesti". Opaža tudi, da se zelo zanimajo za naš del Evrope in mnogo jih je že obiskalo Slovenijo. Včasih jih poskuša naučiti tudi kakšno slovensko besedo, pa se ponavadi pritožujejo, da imamo zgolj soglasnike in da bi bilo zanje lažje, če bi pogosteje uporabljali samoglasnike.  

Tekoče govorim hrvaško, angleško in francosko. Pasivno razumem in lahko tudi govorim italijansko in špansko. Učil sem se tudi nemščino, japonščino in irsko gelščino, vendar brez večjega uspeha. Moram povedati, da imam veliko težav, saj mešam vse jezike in zato so marsikdaj povedi, ki jih tvorim, sestavljene iz več jezikov.  

Tudi sicer so Žigova strast potovanja. Kot pravi, si želi videti še veliko sveta.

Družabno življenje je v popolnem razcvetu

"Tukaj so zelo popularni festivali in koncerti," izpostavlja Žiga in dodaja, da se večina dogodkov odvija v pokritih prostorih. V času, ko je svetlo do 23. ure, pa so zvečer vsi parki polni ljudi, ki počnejo različne aktivnosti.

"Čeprav dežuje prevečkrat, so kina na prostem zelo pogosta. Če je dež, pač sediš v dežnem plašču," pove Žiga. Mladi sicer radi hodijo v klube in spijejo kako pivo, za tovrstna druženja si tudi Žiga vzame čas. Prav tako so tamkajšnji prebivalci ljubitelji gledališč.

Kakšni so načrti za prihodnost?

Na kratko: dokler ne konča doktorata, Žiga ostaja v Dublinu. Kaj sledi, še ne ve, zagotovo pa je zaposlitev tista, ki bo v največji meri vplivala na njegovo odločitev.  

Žiga sklene: "Kot bi rekli na Irskem: Ah sure, it’ll be grand! Oziroma v prevodu: Vse bo dobro."